Pogovor z družinsko zdravnico Polono Campolunghi Pegan:

»Če do sprememb v javnem zdravstvu, ki so nujne, ne bo prišlo po regulatorni poti, se bodo te zgodile po naravni poti – tega pa se bojimo, kajti v tem primeru bomo stopili na pot balkanizacije zdravstva«

»Veliko let smo že priča temu, da se vse anomalije oziroma slabosti zdravstvenega sistema prikazuje kot posledico slabega dela zdravnikov – zato smo postali strelovod, ki ga ljudje krivijo za to, da sistem ne dela,« ugotavlja družinska zdravnica Polona Campolunghi Pegan, ki v sklopu zdravstvenega doma v Novi Gorici kot domska zdravnica skrbi za varovance dveh domov za starejše, v Podsabotinu in v Novi Gorici. 

Tudi sama že dolgo opozarja na hibe sistema, ki vplivajo na prekratko in premalo celovito obravnavo v ambulanti družinske medicine pa tudi na podaljševanje čakalnih vrst, zato ob družbeni klimi, ki smo ji priča v kontekstu zdaj že osmi teden trajajoče zdravniške stavke, poudarja: »Tudi če bi v našem zdravstvenem sistemu zamenjali vse zdravnike, od prvega do zadnjega, in pripeljali neke druge, idealne zdravnike, ki ne bi imeli človeških slabosti, ampak samo človeške kreposti, ta zdravstveni sistem ne bi deloval niti za kanec bolje, kot dela zdaj.«​​​

Pogovor s predsednico slovenskega združenja Europacolon Ivko Glas:

»Vsi bolniki z raki prebavil bi morali biti obravnavani v roku enega meseca«

Slovensko združenje Europacolon pomaga bolnikom z raki prebavil in njihovim svojcem, da bi čim laže obšli sistemske ovire, ki podaljšujejo pot do začetka zdravljenja, kajti pri teh boleznih je kakršnokoli čakanje ali zavlačevanje za obolelega lahko usodno. Duša tega združenja je že 16 let Ivka Glas, ki se je s potmi in stranpotmi pri obravnavi obolelih na tem področju pobliže seznanila, ko je pri premagovanju bolezni pomagala svojemu soprogu. Takrat je uvidela, kako zelo so oboleli lahko nemočni v iskanju poti skozi sistemski labirint, pa naj gre za kateregakoli raka prebavil. Znaki teh obolenj so na splošno premalo poznani, slabo prepoznavni, diagnoza je pogosto postavljena (pre)pozno, obeti za preživetje pa so posledično bistveno slabši – to pa je nenazadnje pogojeno tudi s tem, kje in kako se odvija zdravljenje, kako se pri tem spoštuje strokovne protokole in kako je v sistemu poskrbljeno za preverjanje vseh teh vodil, ki bi morala biti vedno zaznamovana tudi z empatijo.

»Čakalne dobe v javnem zdravstvu so predolge, zato se številni odločajo za samoplačniške storitve, kar tudi ni v redu. Na preiskave hodijo v različne centre po Sloveniji. In včasih, ko so rezultati vseh preiskav zbrani pri osebnem zdravniku, se ugotovi, da takšna pot ni najboljša.  Zato bi si v združenju želeli, da bi v Sloveniji imeli takšno sistemsko ureditev, ki bi omogočila delovanje diagnostičnega centra, v katerem bi celotno diagnostiko lahko opravili na enem mestu. Tak center mora biti opremljen vrhunsko, na voljo mora biti za bolnike iz vse Slovenije; v njem bi bili zbrani vsi izvidi posameznika, ki bi bil posledično bistveno hitreje na vrsti za obravnavo.«

Pogovor s pulmologom prim. mag. Matjažem Turelom, zdravnikom in vodjem bolnišničnega oddelka:

»To, kar se danes dogaja v javnosti, nas boli«

»Na žalost je dogajanje, povezano s stavko, napačno razumljeno. Vlada je dala jasno zavezo: če zdravstveni steber ne bo urejen, bo za ureditev plač zdravnikov poskrbljeno drugače. Med stavko je pogosto poudarjeno, a tudi pogosto preslišano, da želimo boljše delovne pogoje in optimalnejšo organiziranost zdravstva – tako bi namreč odpadlo precej stresa, ki je na ramenih vseh zdravstvenih delavcev, ne le zdravnikov ...

Očitno je, da si politika na nek način vedno poskuša oprati roke – in za preusmeritev pozornosti potrebuje nekoga drugega. Splošno nezadovoljstvo je iz nas naredilo skorajda osovražene osebe. Zase lahko rečem, da sem ponosen, ker sem se odločil za študij medicine. Ponosen sem, da sem zdravnik. Ponosen sem, da delam v kliničnem centru. Še vedno z veseljem prihajam v službo.«​​​​​

Pogovor s Francem Španom, bolnikom z redko boleznijo:

Sindrom kratkega črevesja z odpovedjo prebavil: boleča, vendar spodbudna osebna zgodba, spisana s pomočjo celovite klinične prehranske podpore

Diagnoza rak. Odstranitev želodca zaradi raka. Vstop v povsem drugačno življenje, v življenje z redko motnjo, poimenovano sindrom kratkega črevesja z odpovedjo prebavil. Življenjski okviri obolelega se zamajejo v srži, njihovo zrušenje pa lahko onemogoči le trdna volja, opremljena z veliko notranje moči in pomoči najbližjih, skupaj z optimalno klinično prehransko podporo, ki bolniku kljub nepredstavljivim tegobam lahko omogoči dobro življenje. Opisano sosledje dogodkov je že nekaj let del vsakdana družine našega sogovornika Franca Špana – deljenje te težke (pre)izkušnje pa bo, o tem ni dvoma, pripomoglo tudi k boljši strokovni prepoznavi opozorilnih znakov za redko bolezen oziroma redko motnjo, poimenovano sindrom kratkega črevesja z odpovedjo prebavil.

»Najbolj me je zmotila čakalna doba šest do osem mesecev, povsod, kamor sem poklical: v splošni bolnišnici v Celju, v splošni bolnišnici v Slovenj Gradcu ... To je edina pripomba, vendar tehtna, kajti pri takih boleznih tako dolgo čakanje ni dobro, saj se v šestih ali osmih mesecih spremeni marsikaj. Zato sem se tudi odločil za samoplačniško preiskavo – in gastroskopija je bila v dveh tednih opravljena, diagnoza postavljena. 

To je moja edina negativna izkušnja. Glede onkološkega inštituta nimam pripomb, sprejeli so me lepo, na oddelku za intenzivno nego je bilo osebje zlato, zato sem jim napisal tudi zahvalno pismo, saj so mi ob vseh težavah, ki so vplivale na moje počutje, stali ob strani. Tudi zdaj, ko hodim v enoto za klinično prehrano, lahko rečem le: kapo dol. 

Zdaj, ko sem bolan, dogajanje v zdravstvu spremljam bolj kot prej. Pogledam tudi kakšno sejo parlamentarnega odbora za zdravstvo, vendar vam odkrito povem, da televizor raje ugasnem, da ne gledam, kako nekateri mnogo premladi, drugi z bistveno premalo izkušnjami govorijo o nas, o bolnih. Včasih se to odvija na tako nizki ravni, da je bolje ne gledati.«

Pogovor s strokovnjakom za kakovost in varnost v zdravstvu, izr. prof. dr. Andrejem Robido:

»To, kar se dogaja, ni nič drugega kot zafrkavanje pacientov!«

»Verjetno se nikoli nikjer ne bo zgodilo, da čakalnih dob ne bi bilo. Nekatere čakalne dobe pacientu pravzaprav sploh ne škodijo – so pa, seveda, tudi mnoge bolezni, pri katerih je čakanje za pacienta škodljivo.

Slišali smo celo ocene, češ da so čakalne dobe napaka, vendar niso napaka. Čakalne dobe so lahkomiselno ravnanje. To pomeni, da narediš določen sistem, pri čemer se zavedaš, da so v njem skrita tveganja – v konkretnem primeru so to tveganja za smrt pacientov, ki so v čakalnih vrstah tudi umirali. Odgovoren pa za to ni nihče. 

Metanje denarja v skrajševanje čakalnih vrst ni najboljši način za urejanje tega problema. Nihče ni pogledal v mikrosistem: kako delajo zdravniki, kako teče delo v določeni ambulanti, kjer imajo, če govorimo o osnovnem zdravstvu, tudi po 80 ali več pacientov na dan, pri čemer je nemogoče zagotoviti optimalno obravnavo, saj bi bilo ustrezno število približno 30 pacientov. Po drugi strani pa imajo v nekaterih ambulantah manjše število pacientov. Toda nihče ne pogleda, ali imamo v resnici premalo zdravnikov. Če se primerjamo s številkami v EU, jih je pri nas res manj, toda zgolj govorjenje o tem, da imamo premalo zdravnikov glede na primerjave z drugimi, ne zadostuje. Res bi morali pregledati mikrosisteme.

O tem sem predaval že pred desetimi leti, seveda medicinskim sestram, kajti medicinski fakulteti v Ljubljani in v Mariboru programa kakovosti in varnosti sploh nimata.«

Pogovor z dr. Damjano Pondelek, strokovnjakinjo za strateško komuniciranje v kriznih situacijah:

»Bojim se, da je za mediacijo zmanjkalo časa. Zdravniška stavka se bo, skupaj z agonijo, ki jo povzroča, tako ali drugače končala. Kaj pa bo ostalo? Eno veliko nezaupanje.«

»V medicini dobro vedo, da pri bolezni ni na voljo neskončno časa. Vsak zamujen dan je za pacienta, za svojca preveč. V zdravstvenem sistemu na marsikateri ravni stvari tečejo, za paciente je poskrbljeno, vendar tega ne vemo. 

Sporočila, ki prihajajo v vsem tem času obmetavanja z ene in druge strani, ustvarjajo vtis, kot da bomo v trenutku največje ranljivosti in težav ostali sami. In tu je največja past. Stavka se bo, skupaj z agonijo, ki jo povzroča, tako ali drugače končala. Kaj pa bo ostalo? Eno veliko nezaupanje. 

Sprašujem se, ali res nič ne mislimo na zdravnike, ki se bodo s tem nezaupanjem vsak dan znova srečevali v svojih ordinacijah. Tukaj bosta veliko izgubili obe strani – na račun nezmožnosti sklenitve dogovora, na račun nezmožnosti komunikacije. In bojim se, da pri tem ne gre le za nezmožnost, ampak tudi za nepripravljenost.«

Pogovor z Rokom Ravnikarjem, družinskim zdravnikom:

»Bolniki na svoji koži občutijo, kako se 'krepi' javno zdravstvo«

»V Sloveniji je kritična točka pomanjkanje politične, upravljalske obrti, ki bi omogočila pravočasno zaznavo problemov, hitro pripravo rešitev in njihovo uresničevanje. Nesamozavestni, neučinkoviti, tisti, ki nimajo dovolj znanja, temu običajno rečejo: saj bo, kar bo, nekaj let bomo že prestali – ko pa to traja deset let ali več, pride do konkretnih posledic.

Če izhajam iz lastne izkušnje, ki temelji na 12-letnih prizadevanjih za izboljšanje razmer v družinski medicini, lahko rečem, da so trendi nedvoumni in neizprosni. V Sloveniji se najbolj šibí javno zdravstvo in njegov najpomembnejši del – osnovno zdravstvo. Primerjamo lahko vse sisteme na svetu, vendar ni dvoma, da so najučinkovitejši tisti, ki z najmanj kadra in najmanj stroškov naredijo največ za zdravje prebivalstva, pri tem pa ostajajo dostopni – in to so sistemi, ki imajo v okviru javnega zdravstva urejeno in močno osnovno zdravstvo. Pri nas pa sta ta dva ključna elementa, ki naj bi ju država zagotavljala svojemu prebivalstvu, zelo ogrožena. In stanje se le še poslabšuje ... 

Vemo, kje smo – in žal vemo, kam bomo prišli, če ne bo ustreznih ukrepov. Če bo res tako, bomo v prihodnosti imeli javno zdravstvo, ki bo tako finančno kot kadrovsko zelo šibko, in vzporedni zasebni, samoplačniški sistem, kakršen se je razvil v vseh državah, v katerih so porušili javno zdravstvo. Za večino prebivalcev bo tak sistem slabše dostopen, saj bo dražji. Tega pa si zdravniki ne želimo – ne kot delavci in ne kot (bodoči) bolniki, prav tako si tega ne želimo za svoje bližnje. Dejstvo je, da smo zdravniki, ki se te nevarnosti zavedamo, najglasnejši. Očitno smo edini, ki nas skrbi.«

Pogovor s prim. doc. dr. Neno Kopčavar Guček, družinsko zdravnico:

»Se sploh zavedamo, kam drvimo? In da bi bilo treba nekaj ukreniti, da to drvenje ustavimo? Tega, žal, zdravstveni delavci ne moremo narediti sami. Lahko le izražamo svoje nestrinjanje – in to počnemo s to stavko!«

»Kar se tiče zdravniške stavke, je naš namen predvsem opozoriti na razmere, ki res niso dobre, saj dolgoročno lahko pomenijo nevarno situacijo za paciente in za vse nas. Tudi zdravstveni delavci smo kdaj pacienti, medtem ko pacienti nikoli niso zdravstveni delavci – pa vendarle velikokrat slišimo sodbe in mnenja, ki niti približno niso v skladu z resnično situacijo.

Trenutno delovanje zdravstvenega sistema v dobršni meri sloni na entuziazmu in zagnanosti zdravstvenih delavcev – če samo pogledamo, kako počasi teče prenova kliničnega centra v Ljubljani, kako nikoli – pravzaprav že ves čas, odkar sem zdravnica, to pa je že skorajda celo delovno dobo – ni denarja za zdravstvo. Nikoli še nisem slišala nobene vlade ali ministra, ki bi rekel: 'Naslednjih nekaj let bomo denar namenili zdravstvu. Narediti je treba ogromno stvari, obnoviti infrastrukturo, izboljšati marsikaj, nenazadnje tudi skrajšati čakalne dobe.' Vedno poslušamo le, da denarja ni.«

Pogovor s prim. dr. Aleksandrom Stepanovićem, splošnim zdravnikom, direktorjem zdravstvenega doma in predsednikom združenja zdravnikov družinske medicine:

»Ta stavka je škodljiva za vse – za bolnike, za zdravstveni sistem, nenazadnje tudi za zaposlene v zdravstvu. Poglablja se nezaupanje do zdravnikov, izgubljamo pa prav vsi!«

»Povod za to stavko je nespoštovanje že dogovorjenega in že podpisanega, kar poglablja nezaupanje in nezadovoljstvo med zaposlenimi v zdravstvu, v konkretnem primeru med zdravniki. Razlog za stavko je nezadovoljstvo, ki izhaja iz praktično 30-letne odsotnosti strategije in razvoja zdravstvenega sistema. 

Če pogledamo samo število zdravstvenih ministrov, ki so se zamenjali: v zdravstvu sem že tako dolgo, da sem se udeležil velikega števila sestankov v sejni sobi ministrstva, kjer je lani zmanjkalo prostora za slike ministrov, zato so jih morali prestaviti na hodnik ministrstva ... Skratka, pogoste menjave ministrov zagotovo ne pripomorejo k odgovornemu reševanju problemov, ampak se to prestavlja na naslednji mandat, na prihodnjega ministra. Določene izboljšave so, strategije pa ni. 

Ni razvoja, ki bi pripomogel k odpravi vzrokov. Posledica tega pa so dolge čakalne dobe. Posledica tega so ljudje brez izbranega zdravnika. Posledica so socialno ali demografsko ali pa geografsko deprivilegirani ljudje. Posledica so sramotno nizke plače srednjega zdravstvenega kadra in administrativno-tehničnega kadra, zaposlenega v zdravstvu. Posledica so odhodi zdravnikov, bodisi v tujino bodisi v zasebno prakso. In zagotovo za vse to niso odgovorni samo zdravniki ali zaposleni v zdravstvu, odgovornost je širša – seveda pa smo mi najbolj »priročni« dežurni krivec, tako za javnost kot tudi za medije.

Vsem, ki kakorkoli (so)delujejo v zdravstvu in odločajo o zdravstvenem sistemu, bi morali zvoniti vsi alarmi. Nujno je čimprejšnje končanje stavke. Nujna je ugotovitev, kaj je mogoče narediti – predvsem pa se je treba začeti odgovorno obnašati.«