»Stališča, ki jih v medijih izražajo posamezni zdravniki, zaposleni na onkološkem inštitutu – o noveli zakona o zdravstveni dejavnosti, drugih temah o zdravstvu in o delovanju inštituta – so zgolj njihova osebna mnenja in ne odražajo večinskega mnenja zdravnikov Onkološkega inštituta Ljubljana,« je v imenu 110 zdravnikov zapisal kirurg doc. dr. Andraž Perhavec. Apel so zdravniki onkološkega inštituta, ki se pridružujejo zaskrbljenosti kolegov številnih drugih specialnosti pa tudi javno izraženim opozorilom stanovskih organizacij, naslovili na vlado in na ministrstvo za zdravje pa tudi na sindikat Fides, v sklopu katerega zdaj že devet mesecev teče tiha stavka zdravništva, ter na vodstvo onkološkega inštituta – v. d. strokovno direktorico Janjo Ocvirk in v. d. generalno direktorico Zlato Štiblar Kisić.
Omenjeni apel je le eden od mnogih, ki se vrstijo v bran ohranitvi delujočega javnega zdravstva. Pa jim bo kdo od odgovornih sploh prisluhnil, se odločil za malce več samokritičnosti, za precej več odgovornosti in tudi ali predvsem za večjo povezovalnost pri sprejemanju tako pomembnih odločitev, ki bodo v prihodnje izdatno vplivale na kakovost in varnost skrbi za zdravje slovenstva, torej vseh nas in naših zanamcev?
Bo tovrstnim apelom kdo od odgovornih sploh prisluhnil, se odločil za malce več samokritičnosti, za precej več odgovornosti in tudi ali predvsem za večjo povezovalnost pri sprejemanju tako pomembnih odločitev, ki bodo v prihodnje izdatno vplivale na kakovost in varnost skrbi za zdravje slovenstva, torej vseh nas in naših zanamcev?
Če se ob tem ozremo na aktualne tegobe mariborske onkologije – na katere so javno opozorili bolniki, ki preprosto niso več zmogli prenašati nevzdržnih razmer in praznih političnih floskul! –, je v resnici težko verjeti, da bomo pri nas dočakali to, s čimer so v demokratičnih, zrelih družbah zaznamovane odgovornost, poštenost in človečnost odgovornih.
Kaj se bo v Sloveniji zgodilo zdaj, ko je jasno, da bo zaradi peripetij pri širitvi onkologije v sklopu UKC Maribor, skupaj z neagilnostjo odgovornih, v konkretnem primeru ministrstva za zdravje, izvajalec zahteval poplačilo dodatno nastalih stroškov v višini 2,3 milijona evrov? Kasneje se je sicer ta znesek bistveno znižal, pa vendarle ...
Se zavedamo, koliko onkoloških bolnikov bi s pomočjo tega (tako nedopustno zapravljenega) denarja lahko (o)zdravili bistveno hitreje, uspešneje, učinkoviteje, koliko kalvarije bi jim bilo prihranjeno – zdaj pa, skupaj z zdravniki in zdravstvenimi timi, ki kljub nevzdržnim razmeram in pogojem za zdravljenje dajejo vse od sebe, trepetajo v skrbi za (svoja) življenja? Se zavedamo, koliko obolelih ne bo dočakalo izvedbe tega projekta? Se zavedamo, da je podobnih primerov v javnem zdravstvu ničkoliko – in da s slabimi sistemskimi rešitvami izboljšav ne bo?
Če se ob tem ozremo na aktualne tegobe mariborske onkologije – na katere so javno opozorili bolniki, ki preprosto niso več zmogli prenašati nevzdržnih razmer in praznih političnih floskul! –, je v resnici težko verjeti, da bomo pri nas dočakali to, s čimer so v demokratičnih, zrelih družbah zaznamovane odgovornost, poštenost in človečnost odgovornih.
Slehernik se teh problemov zaveda, o tem ni dvoma; tisti, ki zboli, posledice težav v sistemu prejkoslej izkusi na lastni koži. Teh posledic je veliko – in vse le še podaljšujejo čakanje, negotovost in skrb, medtem ko zdravje obolelega v tem času še dodatno ugaša. Ali celo ugasne.
Vprašanje pa je, kdaj se bodo tega začeli zavedati odgovorni.
Z ministrstva za zdravje so sporočili, da je resorna ministrica Valentina Prevolnik Rupel od vodstva urada za nadzor, kakovost in investicije »že« zahtevala predložitev dokumentacije in da bo do konca tedna sprejela nadaljnje odločitve. Pa bodo te odločitve vodile k rešitvi problema? In pri tem ne gre le za težave mariborske onkologije, ampak številnih bolnišnic, klinik in kliničnih oddelkov – oziroma javnega zdravstva nasploh.
Slehernik se teh problemov zaveda, o tem ni dvoma; tisti, ki zboli, posledice težav v sistemu prejkoslej izkusi na lastni koži. Teh posledic je veliko – in vse le še podaljšujejo čakanje, negotovost in skrb, medtem ko zdravje obolelega v tem času še dodatno ugaša ali celo ugasne. Vprašanje pa je, kdaj se bodo tega začeli zavedati odgovorni.
Simbolične fotografije: iStock
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
