Čakalne dobe

Mar pacient res ni več pomemben?

Bolniki na Slovenskem čakajo. Število tistih, ki čakajo nad še dopustno čakalno dobo – torej dlje, kot bi bilo to s strokovnega, varnostnega, etičnega in nenazadnje tudi pravičnostnega vidika še sprejemljivo za njihovo sicer že tako ali tako načeto zdravje –, se je od leta 2018 potrojilo. In čakalne vrste se še kar podaljšujejo. Po drugi strani pa medklici celotnega zdravništva, zaposlenega v javnem zdravstvu, kjer so pogoji za delo vse prej kot optimalni, še naprej ostajajo preslišani – kljub zdaj že več kot štiri mesece trajajoči stavki. Kaj to pomeni za usodo javnega zdravstva? Kam bo vladna vizija usmerila plovbo zdaj že skorajda nasedle zdravstveno-sistemske ladje, ki jo posadka zapušča, njeni potniki pa vztrajajo, čakajoč na povrnitev izgubljenega zdravja?

Varnost in kakovost

Kdo bo v prihodnje skrbel za zdravje slovenstva? Politika, ki bo na fasado javnega zdravstva narisala velik nasmeh, za katerim pa se bo skrivala ena sama velika praznina?

Če bi scenarist v predlogu za film popisal to, kar se v zadnjem obdobju dogaja s slovenskim zdravstvom, z zdravniki pa tudi drugimi strokovnimi profili, ki delajo v njem, če bi v gradacijo fabularnih zapletov vključil poteze (zdravstvene) politike, naracijo zgodbe pa bi zaokrožil z vizijo posledično nastalih razmer v zdravstveni sferi čez nekaj let ali desetletij, bi njegovo zgodbo gladko zavrnili. Kot povsem nerealno, abotno pravzaprav, saj celo filmska fikcija ne vzdrži in ne tolerira tako slabo domišljenega dogajanja. Pa vendar se točno to – v resnici, ne v filmu – dogaja z našim javnim zdravstvom. Vlada prisega, da ga bo na vse mogoče in nemogoče načine poskusila ohraniti, v resnici pa, kot je videti z izkustvenega in tudi s kliničnega vidika, počne vse mogoče in nemogoče, da bi uresničila svoje videnje. Videnje, ki nima trdne opore in podpore in ki je zgolj samo sebi namen – če pomislimo zgolj na množične javne odzive zdravnikov tako rekoč vseh specialnosti, če odmislimo, da stavka slovenskega zdravništva traja že več kot štiri mesece, in če vemo, da obljubljenih in za delovanje zdravstva več kot nujnih izboljšav ni od nikoder. Ukrepi, ki se vrstijo, gredo namreč v povsem drugačno smer.

Varnost in kakovost

Zakaj se zdi, kot da odločevalci javno-zdravstveno rubikovo kocko razstavljajo, namesto da bi jo sestavljali? Bodo kocko obvladali – ali pa je zdravstvo tik pred tem, da prestopi rubikon?

Kar se dogaja z našim javnim zdravstvom, ni dobro. Temelje sistema je treba prevetriti in jih postaviti na novo – ne pa jih ošibiti in s tem mnoge zaposlene le še dodatno spodbuditi, da se odločijo za odhod zaradi nevzdržnih razmer. Težko je verjeti, da se kaj takega v resnici dogaja (tudi) pri nas – vendar le, dokler zaradi določenih težav ne trčimo ob sistemske ovire, ki so vse teže premagljive.

Reforma

»Smo na poti proti koncu javnega zdravstvenega sistema, kar je za nas nesprejemljivo!« ali zakaj zdravniki z resornim ministrstvom in vlado dialog ohranjajo le še prek opozorilnih javnih pisem

Tokrat se je za javni apel odločilo 43 zdravnikov ptujske splošne bolnišnice, ki jim v ušesih odzvanja slabšalno etiketiranje, kakršnega so se naposlušali v zadnjih tednih in mesecih. V času zdravniške stavke, ki se je prevesila že v 14. teden, je gradacija zmerljivk v javnosti neverjetna, med najpogosteje uporabljenimi besedami in besednimi zvezami prevladujejo bogovi v belem, dvoživke, požrešneži, zelo pogosto pa mnogi, ki o Hipokratu ne vedo nič, s prsti kažejo na zdravnike, češ da so povsem pozabili na svoje poslanstvo ter na zavezo prisegi, ki je srž njihovega poslanstva. Toda zdravniki, ki v ordinacijah, ambulantah, na bolnišničnih oddelkih in tudi v operacijskih dvoranah med pacienti dobivajo povsem drugačne odzive, kot bi lahko sklepali po posploševanju, ignoranci in obsojanju v javnosti in politiki, sporočajo, da ne bodo popustili. Vladi, ki ima polna usta zagotovil o ohranjanju javnega zdravstva, pa v današnjem javnem pismu sporočajo: kdor seje veter, žanje vihar, pri čemer še ni bilo neposredno ubesedeno, koga (vse) naj bi ta vihar odpihnil.

Revolt

Da so nesposobni sposobni onesposobiti sposobne, se danes nedvoumno odraža tudi v slovenskem javnem zdravstvu

Da so nesposobni sposobni onesposobiti sposobne je misel, ki v povezavi z dogajanjem v našem zdravstvu najbolj neposredno odraža stanje duha, na katerega vpliva vse bolj okrnjeno delovanje javno-zdravstvenega sistema. Vprašanje je le, kako gledamo na nastalo situacijo – ta je z zdaj že 14. teden trajajočo stavko zdravnikov, neuspešnim poskusom mediacije, vse večjim prepadom med ravnanjem (zdravstvene) politike in apeli v zdravstvu zaposlenih pa tudi z zakonodajnimi novitetami, ki so že v izhodišču zaznamovane kot dodatna ovira za že tako ali tako neoptimalne razmere v javnem zdravstvu, pravzaprav povsem neverjetna. Seveda pa je ključno vprašanje, koga v prepletu takšnih razmer vidimo kot sposobnega in koga kot nepopravljivo nesposobnega.

Varnost in kakovost

Varnost in kakovost v zdravstvu: »To, kar se dogaja, ni nič drugega kot zafrkavanje pacientov!«

To, kar se v zadnjem času dogaja v zdravstvu in z zdravstvom, je nevzdržno – zlasti z vidika pacientov, ukleščenih v dolgih čakalnih vrstah in izpostavljenih številnim logističnim kratkim stikom na celotni poti celostne obravnave. Nedopustno dolgo zdravniško stavko je mogoče primerjati z učinkom posipanja soli na odprte rane zdravstvenega sistema, ki bi potreboval urgentno zdravljenje. Stavkajoči zdravniki vztrajajo na okopih, vlada pa sprejema precej rokohitrske ukrepe, s katerimi želi premostiti krč, ki ga bo javno zdravstvo zdaj doživelo še z uveljavitvijo preklicev zdravniških soglasij za nadurno delo.

Revolt

Razsežnosti stavke zdravnikov so presegle vse dopustne gabarite

Konca doslej najdaljše stavke zdravnikov na Slovenskem še vedno ni na obzorju. Nasprotno, po srečevanjih in poskusih dogovarjanj v iztekajočem se tednu je danes predsednik vlade Robert Golob – isti premier, ki je sprva dal zeleno luč dogovoru, katerega uresničitev zdravniki zdaj zahtevajo s stavko – zdravništvu v obraz javno zalučal rokavico. Ob pozivu, naj »takoj zaustavijo stavkovne aktivnosti ter prekinejo agonijo pacientov v našem javnem zdravstvenem sistemu«, je zdravnike, kot je dejal, »spomnil na razlog, zakaj so se odločili postati zdravniki: zdravniški poklic je poklic s poslanstvom. Preprečevanje neoviranega dostopa do zdravstvenih storitev, ukinjanje ali omejevanje raznih podpornih in celo administrativnih storitev v zdravstvu, zapiranje ordinacij in nerazumno podaljševanje zdravniške stavke je nesprejemljivo.«

Varnost in kakovost

»Ta stavka je škodljiva za vse – za bolnike, za zdravstveni sistem, nenazadnje tudi za zaposlene v zdravstvu. Poglablja se nezaupanje do zdravnikov, izgubljamo pa prav vsi!«

Prim. dr. Aleksander Stepanović je splošni oziroma družinski zdravnik, ki pa ne skrbi le za svoje paciente, ampak tudi za čim bolj nemoten potek dela v Zdravstvenem domu Škofja Loka, ki ga vodi. Izzivov je veliko, rešitev – pravih in v praksi izvedljivih – pa bistveno premalo. »Zgolj z uredbami in odločanjem odločevalcev, ki so odmaknjeni od realnosti ali pa so morda pod vplivom aktualne ali kakšne druge politike, ne nastanejo rešitve, ki bi jih bilo mogoče v praksi uresničiti,« je v pogovoru za Zdravstveniportal.si opozoril prim. dr. Aleksander Stepanović, ki je trdno prepričan, da aktualno dogajanje, zaznamovano s stavko zdravnikov, neodzivnostjo politike in uličnimi protesti, le še pospešuje razkroj javnega zdravstva. Ta razkroj se je že začel – in bo prizadel vse.

Varnost in kakovost

Bosta kakovost in varnost zdravstvene oskrbe res padli kot domine?

Je res mogoče pričakovati, da se bo pri nas v kratkem začelo zapirati posamezne pediatrične oddelke, celo porodnišnice? Ali resnično obstaja verjetnost, da bo v zdravstvu kmalu prišlo do učinka domin, kar bo dokončno omajalo temelje javnega zdravstva? Člani odbora za bolnišnično in specialistično zdravstvo zdravniške zbornice, ki so danes pripravili izredno srečanje s strokovnimi direktorji bolnišnic, so prepričani, da bo v klinični praksi v resnici prišlo do natanko takega zapleta, saj je po njihovi oceni ob napovedanih odpovedih soglasij za nadurno delo nemogoče načrtovati dolgotrajnejše rešitve – vsaj ne takšnih, ki bi bile za zavarovance oziroma paciente varne.

Ukrepi

(Ne)srečna trinajstica in slabšanje razmer v zdravstvu

Aktualna stavka zdravnikov, ki se je prevesila v peti teden, bo, ne glede na izid, s seboj prinesla slabo popotnico. Jasno je, da do uresničitve celotnega diapazona stavkovnih zahtev ne bo prišlo, pa razlog za to ni le mlačnost in več kot očitna manevrska nespretnost pogajalskega duela. Odločitev za stavko je padla v času nevzdržno dolgih čakalnih vrst, v katerih so premnogi pacienti z zelo raznolikimi bolezenskimi stanji že tako ali tako stežka čakali na boljši jutri, ki naj bi prinesel hitrejšo dostopnost do prenekatere preiskave, diagnostike ali posega – zdaj pa se čakanje le še podaljšuje.