Varnost in kakovost

Dr. Božidar Voljč: »Blagor bolnika je najvišji zakon. Temu je treba slediti. Ne levim ne desnim, samo bolniku!«

Za dr. Božidarja Voljča, upokojenega zdravnika družinske medicine, predsednika državne komisije za medicinsko etiko in strokovnega sodelavca združenja za pomoč pri demenci Spominčica – Alzheimer Slovenija, lahko z vso upravičenostjo rečemo, da je starosta slovenske medicine, ki prvine njenega delovanja pozna v srži. Kot zdravnik je delal v času, ko čakalnih vrst še ni bilo, ampak je bolnik, četudi je na določeni dan moral vzeti v zakup kar precej čakanja, še istega dne, ko je obiskal osebnega zdravnika, prišel na vrsto tudi pri ustreznem specialistu. Neredki se z nostalgijo spominjajo takega pristopa, medtem ko ga številni, če govorimo o mlajših generacijah, niso nikoli izkusili. In čeprav ima sodobna medicina na voljo možnosti, s katerimi pred desetletji obolelim še ni bilo mogoče pomagati ali jih celo pozdraviti, pa danes po logistični plati prihaja do vse preveč kratkih stikov.

Varnost in kakovost

Dr. Gregor Kavčič: »Ni bilo prav nobenega umetnega podaljševanja ali preskakovanja vrst, kaj šele oškodovanja pacientov – lahko rečem le, da so te obtožbe popolnoma deplasirane in nore«

»Pacienti nismo postavke v excel tabeli, nismo predmet statistike in nismo pogajalski material. Smo ljudje z imeni, družinami, bolečinami in upanji. Dovolj je birokracije, političnih obračunavanj, pritiskov in nerazumnih odločitev vodstev, zaradi katerih na koncu vedno izgubijo pacienti.« Ta kratki izsek je vzet iz pisma pacientov, s katerim so ti javno izrazili podporo ortopedu dr. Gregorju Kavčiču, ki ga je vodstvo Splošne bolnišnice Novo mesto konec novembra lani odpustilo, češ da je sistem javnega zdravstva zlorabljal sebi v prid in na ta način oškodoval tudi bolnike. Pacienti v svojem javnem odzivu spregovorijo o popolnoma drugačnih izkušnjah. Njihova pripoved je v popolnem sozvočju z ostalimi odzivi. Tudi pričevanja zdravniških kolegov dr. Kavčiča, ki so skupaj z njim postavili temelje specifičnemu, uigranemu pristopu v delovanju ortopedskega oddelka in »novomeške šole«, prinašajo informacije, ki so v popolnem nasprotju s trditvami vodstva in odločevalcev. Prav tako so si medicinske sestre oziroma celotno negovalno osebje ortopedskega oddelka edini v izražanju popolne podpore odslovljenemu zdravniku.

Čakalne dobe

Dve leti zdravniške (ne)stavke: reforma gre svojo pot, čakalne vrste prav tako ... Sledi šah, pat ali mat?

Čarobna formula, s katero bi zagotovili optimalne pogoje delovanju zdravstvenega sistema in tako omogočili pravočasno, celovito, celostno, kakovostno, varno in z najsodobnejšimi strokovnimi standardi usklajeno obravnavo vseh obolelih, ne obstaja. To vedo povsod po svetu. In tega se boleče zavedamo tudi v Sloveniji. Vsakokratni reformni poskusi, ki smo jim priča že desetletja, slejkoprej izzvenijo kot alegorija, po kateri je dogajanje v našem javnem zdravstvu mogoče vzporejati s cineastičnimi dosežki in presežki, ki so fikcija, medtem ko zdravstvo živi in diha v resničnosti. Bi iskanje vzporednice z, na primer, Reševanjem vojaka Ryana, pomagalo pri iskanju odgovora na retorično vprašanje, kaj bo sledilo aktualnim spremembam v zdravstveni sferi? Bo sistem preživel? Kaj bo ostalo od njega? Bo sledil šah, pat ali mat? In kaj bo to pomenilo za bolnike?

Varnost in kakovost

Kdo bo v prihodnje izvajal kirurško zdravljenje raka v ustni votlini, zdravil ponesrečene z izjemno hudimi poškodbami obraza ali operiral otroke, ki se rodijo s prirojeno razvojno anomalijo obraza in ustne votline?

V javnosti je bilo v zadnjem času veliko govora o odhodih izvrstnih maksilofacialnih kirurgov iz največje slovenske zdravstvene ustanove na terciarni ravni zdravstvenega varstva. Kljub temu si je tako rekoč nemogoče predstavljati, kaj bo nastali kadrovski manko v prihodnje pomenil za paciente, ki bodo potrebovali kirurško zdravljenje zaradi raka v ustni votlini, za nekoga po težki nesreči, ki ima vsaj na videz nepopravljivo poškodovan obraz, ali za otroka, ki se je rodil s katero od prirojenih razvojnih anomalij obraza in ustne votline. In povsem jasno je, da takšnega pretanjenega znanja ni mogoče nadomestiti čez noč. To zelo dobro vedo tudi odločevalci, ki v zadnjih dneh sicer napovedujejo, da bodo poskušali najti rešitve in s tem popraviti tudi ali povsem posledice lastnega ravnanja, ki jih pri »reševanju« javnega zdravstva vedno znova rine v zelo nepredvidljive vode: problem je, da tja pred seboj potiskajo tako zaposlene v zdravstvu kot tudi paciente.

Varnost in kakovost

Predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti: kam smo kot družba zašli, če osebni interesi in politične preference zlahka preglasijo glas tistih, ki zdravijo obolele s težavami v duševnem zdravju – odrasle in tudi otroke?

Duševno zdravje zagotovo ni nekaj, s čimer bi se bilo dopustno poigravati ali z njim celo eksperimentirati, kajti pri boleznih, ki zahtevajo usmerjeno obravnavo kliničnega psihologa, pedopsihiatra ali psihiatra, napačni pristop lahko povzroči resno poslabšanje. A zdi se, da predlagani zakon o psihoterapevtski dejavnosti, ki po kratkotrajni »zamrznitvi« znova prihaja na mize poslancev, želi v javnozdravstveni sistem po prižigu zakonodajne zelene luči umestiti prav tovrstne poskuse – z izgovorom, češ da je to področje, ki izven klinične prakse ni regulirano, končno vendarle treba urediti. A zakaj z urejanjem tega področja posegati v medicino, kjer je za strogo regulativo, etiko in celovitost klinične obravnave že poskrbljeno? Kaj takšen pristop, ki želi vrata v javno zdravstvo odpreti praksam, ki z medicino nimajo nič skupnega, pomeni za pacienta, ki si, ko zboli, želi edino to, da ne bi obtičal v predolgih čakalnih vrstah, v katerih se njegovo bolezensko stanje še dodatno slabša? Bo novi zakon, če bo sprejet, pripomogel k skrajšanju čakalnih vrst ali pa bo, nasprotno, odprl manevrirni prostor za prezrtje diagnoz in posledično napačno ukrepanje, ki bo lahko imelo tudi nepopravljive posledice?

Nujna stanja

»Ne moremo pristati na to, da ministrstvo za zdravje sprejema diktat policije glede načina organizacije dela HNMP in celo glede načina izvajanja postopkov v helikopterju«

Nizu pomislekov in opozoril na račun domnevnih nepravilnosti pri izboru helikopterjev za izvajanje helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP), ki so se v zadnjih mesecih pospešeno nizali predvsem iz strokovno-izkustvenih krogov medicinske in zdravstvene stroke – torej tistih, ki neposredno sodelujejo pri nujnem reševanju posameznikov, ki so utrpeli hudo poškodbo ali akutno bolezen, ko je od hitrosti ukrepanja in optimalnih možnosti za tovrstno ukrepanje odvisno preživetje –, bo v kratkem sledil epilog. Ker pa je v manj kot 24 urah prišlo do dveh pomembnih logističnih preobratov, je vsebinska usmeritev tega epiloga za zdaj še nepredvidljiva.

Nujna stanja

Helikopterska nujna medicinska pomoč: revolt, revizija in javni protest – za boljši sistem HNMP in za več rešenih življenj

Da so odzivni časi v sklopu sistema helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP) pri nas povsem predolgi, stroka opozarja že leta, vendar organiziranost sistema HNMP še naprej ostaja vse prej kot optimalna. Glede na to, kako izvrstno izurjene urgentne zdravnike in reševalce imamo, bi to sistemsko napako morali že zdavnaj odpraviti, saj bi tako lahko rešili več življenj – namesto tega pa celo pri izboljšavah, kakršne naj bi omogočil skorajšnji nakup dveh namenskih helikopterjev, politika preglasi stroko ter prezre osnovne parametre, nepogrešljive za optimalno izvajanje strokovnega dela in zagotovitev vseh varnostnih komponent pri oskrbi ogroženega pacienta v helikopterju. In pri tem je politiki uspelo med seboj spreti stroko, čemur je sledila odločitev o notranjem nadzoru nad postopkom izvedbe javnega naročila za nakup helikopterjev za HNMP. Tehtna opozorila stroke, ki so se nanašala na neoptimalen oziroma neustrezen izbor zračnega plovila, so bila v javnosti označena kot interesno narekovani medklici, na kar sta se odzvali vodstvi sekcije za urgentno medicino in sekcije reševalcev v zdravstvu.

Varnost in kakovost

»Če živimo deset let dlje, to ne sme pomeniti, da deset let več jemljemo terapijo za tri različne kronične bolezni, ampak bi morali podaljšati zdravi del življenja – v to je treba vlagati«

Samohvala odločevalcev, kaj vse da je bilo v zadnjem obdobju doseženo v smislu izboljšanja javnega zdravstva, se zdi dokaj krhka. Spreminjevalci sistemskih okvirov so sicer resda zaverovani v doseženo, toda zdravniki pa tudi ostale profesije, ki (so)delujejo v postopkih zdravljenja, danes v klinični praksi nimajo nič manj težav kot pred nekaj leti – v resnici se nabor sistemsko povzročanih kratkih stikov povečuje, čakalne vrste se še vedno podaljšujejo, prenekateri bolnik pa pride na vrsto šele, ko je njegova bolezen že napredovala. In ti bolniki se ne oglašajo v javnosti. Ne hvalijo odločevalskih dosežkov, ne prerekajo se po družbenih omrežjih in ne obnašajo se, kot da bi po zaslugi virtualnega sprehajanja po spletu imeli v mezincu vso znanost tega sveta; srečni so, če jim po zaslugi predanega tima in optimalnega zdravljenja uspe ohraniti tisto, kar je bilo vedno najbolj neprecenljivo: zdravje. O tem, kakšne so danes možnosti za udejanjanje zdravniškega poslanstva v skrbi za dobro pacienta in kateri so glavni izzivi pa tudi dosežki na poti k nujni posodobitvi sistemskih okvirov, sem se poglobljeno pogovorila z infektologinjo prof. dr. Bojano Beović, predsednico Zdravniške zbornice Slovenije.

Varnost in kakovost

»Vsaka čakalna doba, zlasti pri določenih diagnozah, pomeni tudi večjo umrljivost na čakalni listi – če tega ne meriš, problema ne vidiš in ostaja skrit«

Prof. dr. Marko Noč, interventni kardiolog in dolgoletni predstojnik Kliničnega oddelka za interno intenzivno medicino UKC Ljubljana, se je v skrbi za paciente nemalokrat srečal s sistemskimi ovirami, ki vse prej kot spodbudno vplivajo na potek kliničnega dela, pa tudi s koruptivnim dogajanjem, pogojenim z dobavo medicinskega materiala, na kar je v zadnjih letih zavzeto opozarjal in predlagal konkretne rešitve. V sistemu javnega zdravstva je namreč, kot ugotavlja, vse preveč anomalij, ki bolniku otežujejo dostop do zdravstvenih storitev, izvajalcem pa onemogočajo nemoteno, kakovostno in varno delo.

Čakalne dobe

Ob rob novačenju za stomatološko zdravljenje slovenskih zavarovancev na Hrvaškem: kako paciente zaščititi pred poigravanjem z njihovo stisko, v katero so jih pahnile sistemsko porojene hibe našega javnega zdravstva?

V minulih dneh smo na zdravstvenem portalu podrobneje pisali o spornih poskusih, ki so na Hrvaškem vzniknili na račun nedopustno dolgega čakanja na ortodontsko ali endodontsko zdravljenje v Sloveniji – z novačenjem slovenskih zobozdravnikov, da bi paciente usmerjali na zdravljenje čez mejo, nakar bi jim pripadel 10-odstotni delež zaslužka. Predstavniki našega zobozdravstva so se na tovrstne prakse odzvali, jih označili kot nesprejemljive, državo pa pozvali, naj vendarle poskrbi, da bo pravočasnost zdravljenja omogočena tudi pri nas, kajti kader in logistika sta v tej veji medicine na voljo – zatakne pa se pri še vedno vse preveč zastarelih in okorelih sistemskih okvirih. Na sporno poslovno prakso hrvaškega izvajalca ortodontije se je zdaj uradno odzval tudi zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), ki kot plačnik storitev poudarja, da zlorab ne dopušča – zato je zahteval takojšnjo odpravo kršitev, ki jih je prijavil pristojnima inšpektoratoma.