Revolt

Ob rob napovedani zdravniški stavki: do kdaj bodo bolniki, zdravniki in medicinske sestre talci demagogije?

Razmere v slovenskem zdravstvu, ki se slabšajo že leta oziroma kar desetletja, so danes vse prej kot zavidljive. Sistemski okviri ostajajo togi – kljub številnim spremenljivkam, ki izrazito vplivajo na kakovost in količino obravnav, medtem ko se kvota strokovnega kadra zmanjšuje. Obljubljani sistemski ukrepi, ki naj bi pripomogli k izboljšanju pogojev za zagotavljanje pravočasne in čim bolj celovite zdravstvene obravnave, omenjenemu dogajanju ne sledijo. Zato pravzaprav sploh ne čudi več, da je med medicinskimi sestrami in zdravniki v javnem zdravstvu vse pogosteje prisoten razmislek o tem, kako pospešeno poiskati nove strokovne izzive in oditi iz birokratsko diktiranega javnega sistema; s tem niso zadovoljni ne zdravniki ne bolniki, ki so danes morda bolj kot kadarkoli prej oddaljeni od središča dogajanja v zdravstveno-varstveni sferi. Zato se morajo oboleli vse pogosteje (če želijo s pravočasnim strokovnim ukrepanjem preprečiti napredovanje bolezni) odločiti za samoplačniške storitve – če si to lahko privoščijo.

Varnost in kakovost

Bodo akutno bolnega na urgenci po novem res lahko obravnavali tudi patologi?

Da so razmere v slovenskem zdravstvu na prenekaterem področju kritične, je znano, že dolgo. To najbolje vedo bolniki, ki prej, preden dobijo diagnozo in začnejo prejemati zdravljenje, do onemoglosti čakajo na diagnostiko, preiskave in posege. To vedo zaposleni v javnem zdravstvu, ki marsikdaj in marsikje delujejo v nevzdržnih pogojih in neustreznih razmerah, kadrovsko zdesetkani, v neustreznih prostorskih in logističnih okoliščinah, a kljub vsemu vztrajajo. Mnogi, ki tega ne zmorejo več, so odšli oziroma odhajajo. Da bi prekinili stanje, ki ni dobro za nikogar, so se na ministrstvu za zdravje lotili sprememb, vlada je pred nekaj dnevi sprejela predlog interventnega zakona, ki pa bo, vsaj po odzivih sodeč, stanje v zdravstvu le še poslabšal – če dokumenta ne bodo pravočasno umaknili in ga spisali na novo.

Varnost in kakovost

Bodo bolniki tudi pri nas kmalu lahko sami izbrali zdravnika, ki mu bodo s popolnim zaupanjem pripravljeni položiti v roke svoje načeto zdravje in morda tudi življenje?

Je v slovenskem zdravstvu vendarle napočil čas za reorganizacijo ustaljenih procesov pri obravnavi in zdravljenju bolnikov v bolnišnici, po zgledu naprednejših držav, ki so tak pristop že zdavnaj vtkale v svoj zdravstveni sistem? Za oblikovanje osebne izkaznice, temelječe na doseženih rezultatih zdravljenja, ki bo izvajalcem postavljala ogledalo glede kakovosti tovrstnih storitev, obolelim pa dajala možnost, da izberejo tistega, ki mu bodo s popolnim zaupanjem pripravljeni položiti v roke svoje načeto zdravje?

Reforma

Valentina Prevolnik Rupel, kandidatka za ministrico za zdravje, o reformi zdravstva: »Vsi vemo, da zdajšnji sistem ni najbolj učinkovit – in da tudi ni varen za tiste, ki ga najbolj potrebujejo«

»Osnovna usmeritev ministrstva za zdravje v naslednjem obdobju je zagotovitev dostopnosti do kakovostnih in varnih zdravstvenih storitev za vse prebivalke in prebivalce Slovenije; v tem trenutku to, predvsem zaradi dolgih čakalnih dob, ni mogoče. Ta težava ni aktualna le pri nas, ni edinstvena in ne enostavna – kot smo se že večkrat prepričali. Ni enostavno rešljiva, zlasti ne zgolj z dodatnim financiranjem. Nujne so spremembe sistema – sistema financiranja, sistema nagrajevanja, sistema spodbud, sistema nadzora, sistema upravljanja čakalnih seznamov,« poudarja red. prof. dr. Valentina Prevolnik Rupel, državna sekretarka na ministrstvu za zdravje, članica strateškega sveta za zdravstvo in aktualna kandidatka za ministrico za zdravje.

Otroška srčna kirurgija

Kaj za male srčne bolnike pomeni odločitev, da vodenje centra za zdravljenje otrok s prirojenimi srčnimi obolenji v UKC Ljubljana prevzema kirurg Janez Vodiškar?

Naj spomnimo: po številnih, približno desetletje trajajočih organizacijsko-logističnih peripetijah in zapletanjih v poskusih, da bi slovenskim otrokom s prirojeno srčno napako zagotovili res kakovostno in varno obravnavo, je letos maja prišlo tako daleč, da je v programu otroške srčne kirurgije ostal le še en kirurg. Zdaj se razmere in razmerja spreminjajo. Vodenje Centra za obravnavo bolnikov s prirojenimi srčnimi napakami je prevzel kirurg Janez Vodiškar, ki bo delno zaposlen v UKC Ljubljana, delno pa v kliniki v Stuttgartu, kjer je delal že doslej; pred sklenitvijo delovnega razmerja za 25-odstotni delež delovnega časa je v zadnjem mesecu otroke v UKC zdravil na podlagi podjemne pogodbe, medtem ko je konziliarno delo opravljal tudi iz Stuttgarta.

Varnost in kakovost

»Lepe besede še nikoli niso uspešne operirale nobenega otroka«

»Izračunano iz tujih študij – lastne namreč nimamo, ker jo je neki minister ukinil potem, ko se je že začela – v naših bolnišnicah zaradi preprečljivih škodljivih dogodkov umre 700 ljudi na leto. Približno 18.000 pacientov na leto je iz istega razloga poškodovanih. Ampak nihče ne pogleda, koliko to Slovenijo stane. OECD (Organizacija za gospodarsko organizacijo in razvoj, op. a.) je za vse bolnišnice v državah članicah izračunal, da se za popravo napak v povprečju nameni 15-odstotni delež sredstev, kar v Sloveniji znaša 240.000.000 evrov. Če bi samo dva odstotka od tega denarja vložili v vzpostavitev kakovosti in varnosti na vseh ravneh zdravstva, bi bili že na zelo dobri poti,« je prepričan dr. Andrej Robida, strokovnjak za področje kakovosti v zdravstvu in zagotavljanja varnosti pacientov v sklopu vseh postopkov obravnave, ki občasno pro bono pomaga tudi novoustanovljeni Zvezi organizacij pacientov Slovenije. Pogovor sva začela z razmislekom, zakaj se je znova zalomilo pri delovanju programa otroške srčne kirurgije v Sloveniji.

Revolt

»Če bodo na ministrstvu za zdravje delali tako, kot mislimo, da delajo, imamo tako zdravniki kot bolniki vendarle razlog za optimizem,« meni predsednik sindikata Praktik.um Igor Muževič, ki namerava tožiti Glas ljudstva

»Mislim, da je treba ljudem iskreno povedati, da osnovnega zdravstva, kakršnega smo poznali, ni več – deluje le še na papirju, osebni zdravnik pa postaja privilegij,« je v izčrpnem pogovoru za zdravstveni portal že pred poldrugim letom poudarila Polona Campolunghi Pegan, ki v sklopu novogoriškega zdravstvenega doma kot specialistka družinske medicine skrbi za varovance dveh domov za starejše, v Novi Gorici in v Podsabotinu. Toda že v tistem obdobju je dolgotrajno bitje plati zvona za družinsko medicino odzvanjalo v prazno, družinski zdravniki – in skupaj z njimi tudi pediatri, ginekologi ter zobozdravniki – pa so bili primorani opazovati ugašanje sistema osnovnega zdravstva, ki ga niso zakrivili sami. A takrat so bile razmere v primerjavi z aktualnimi še dokaj dobre, kar najbolje ve sleherni pacient, ki mu je danes kratena tako dostopnost do osebnega zdravnika kot tudi z njo povezana kakovostna in celovita obravnava. Scenarijev, kako povrniti status družinski medicini, ki ji pritiče, je veliko – na to, da niso vsi optimalni, pa opozarja tudi sindikat zdravnikov družinske medicine Praktik.um, o čemer smo se za Zdravstveniportal.si pogovorili s predsednikom sindikata mag. Igorjem Muževičem.

Organizacija

Točno opoldne – telefonska številka 080 18 01, ki naj ne bi nikoli zvonila v prazno

V kako resni stiski je zdravstveni sistem in z njim pacienti pa tudi zaposleni, je znano. Verjetno ni posameznika, ki se, ko je zbolel, ne bi pobliže srečal s posledicami večdesetletnega sistemskega statusa quo. Zaradi takšnega stanja se je nedopustno poslabšala dostopnost do javno-zdravstvenih storitev, začenši že v osnovnem zdravstvu – in ta zgodba se, sicer z nekoliko drugačnimi odtenki, nadaljuje tudi na ostalih ravneh zdravstvenega varstva. Spremembe so nujne. Da bi se vsaj nekoliko približali bolnikom in jim v stiskah zaradi neuspešnega iskanja strokovne pomoči, podpore in obravnave podali sistemsko roko, so na ministrstvu za zdravje sprejeli prehodno rešitev. Ob nadvse simbolični uri – točno opoldne – začne delovati klicni center za pomoč uporabnikom zdravstvenega sistema, saj ti, iščoč rešitve, v zadnjih letih iz najrazličnejših razlogov postajajo njegovi ujetniki.

Varnost in kakovost

»Predlagamo, da se nedostojno obnašanje do zdravstvenih delavcev, blatenje, žaljenje, zmerjanje, poniževanje obravnava enako kot verbalni delikti proti uradnim osebam – na sodišču, po uradni dolžnosti in ne kot zasebna tožba«

Medicina predstavlja prvenstveni azil, kamor se zateče slehernik, ko zboli – v prepričanju, da mu bodo zdravnik in vsi, ki sodelujejo v ožjem strokovnem timu, pomagali po najboljših močeh. Takšno je poslanstvo zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev. In takšno je tudi prepričanje zavarovancev, ki so pripravljeni (ali primorani) vse življenje vplačevati prispevke za zdravstveno zavarovanje, upajoč, da bodo takrat, ko bodo imeli konkretne zdravstvene težave, dobili pričakovano pomoč – strokovno pomoč, ki bo pravočasna, kakovostna in varna. Toda v našem zdravstvenem sistemu se že leta in desetletja dogaja marsikaj, kar bi morali že davno urediti in sanirati, vendar se to ni zgodilo. Zdaj, po hudi izkušnji s pandemijo, ki je vse prej kot optimalno stanje še dodatno poslabšala, že prej nedopustno dolge čakalne dobe pa še podaljšala, so razmere prešle na raven nedopustnega – tudi na ravni komunikacije, na ravni odnosa med bolniki ter zdravniki in drugimi zdravstvenimi delavci. Na plan je v vsej neizrekljivi nedopustnosti izbruhnilo tudi tisto, kar ni vredno civiliziranega človeka – nasilje, verbalno in fizično.

Varnost in kakovost

»V trenutku, ko je pacient iz žepa potegnil pištolo, smo se odzvali tako, da smo zagotovili našo varnost ... ,« je stiske kadrovsko zdesetkane zdravstvene nege s konkretnim izkustvom ponazoril Aljoša Lapanja

»V zdravstveni negi si že dolgo prizadevamo, da bi nam odločevalci priznali zadostno število kadra in ustrezne kadrovske normative, zlasti tam, kjer je izvajanje skrbi za paciente najzahtevnejše – denimo v intenzivnih enotah, psihiatričnih intenzivnih oddelkih ... Predvsem pa bi izpostavil domove starejših, kjer je kadrovski normativ v nočni izmeni res nedopusten. Za 100 do 150 varovancev sta tam namreč le dve medicinski sestri, zdravstvena tehnika oziroma bolničarja – in res si težko predstavljam, kako bi lahko dva zaposlena ustrezno in v skladu z zahtevami stroke poskrbela za 150 ljudi,« je v pogovoru o prizadevanjih za čim učinkovitejšo prepoznavo in preprečevanje nasilja v zdravstvenih zavodih ter zavodih za socialno varstvo poudaril diplomirani zdravstvenik Aljoša Lapanja, sicer zaposlen v Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana.