Čakalne dobe

Mar pacient res ni več pomemben?

Bolniki na Slovenskem čakajo. Število tistih, ki čakajo nad še dopustno čakalno dobo – torej dlje, kot bi bilo to s strokovnega, varnostnega, etičnega in nenazadnje tudi pravičnostnega vidika še sprejemljivo za njihovo sicer že tako ali tako načeto zdravje –, se je od leta 2018 potrojilo. In čakalne vrste se še kar podaljšujejo. Po drugi strani pa medklici celotnega zdravništva, zaposlenega v javnem zdravstvu, kjer so pogoji za delo vse prej kot optimalni, še naprej ostajajo preslišani – kljub zdaj že več kot štiri mesece trajajoči stavki. Kaj to pomeni za usodo javnega zdravstva? Kam bo vladna vizija usmerila plovbo zdaj že skorajda nasedle zdravstveno-sistemske ladje, ki jo posadka zapušča, njeni potniki pa vztrajajo, čakajoč na povrnitev izgubljenega zdravja?

Varnost in kakovost

Kdo bo v prihodnje skrbel za zdravje slovenstva? Politika, ki bo na fasado javnega zdravstva narisala velik nasmeh, za katerim pa se bo skrivala ena sama velika praznina?

Če bi scenarist v predlogu za film popisal to, kar se v zadnjem obdobju dogaja s slovenskim zdravstvom, z zdravniki pa tudi drugimi strokovnimi profili, ki delajo v njem, če bi v gradacijo fabularnih zapletov vključil poteze (zdravstvene) politike, naracijo zgodbe pa bi zaokrožil z vizijo posledično nastalih razmer v zdravstveni sferi čez nekaj let ali desetletij, bi njegovo zgodbo gladko zavrnili. Kot povsem nerealno, abotno pravzaprav, saj celo filmska fikcija ne vzdrži in ne tolerira tako slabo domišljenega dogajanja. Pa vendar se točno to – v resnici, ne v filmu – dogaja z našim javnim zdravstvom. Vlada prisega, da ga bo na vse mogoče in nemogoče načine poskusila ohraniti, v resnici pa, kot je videti z izkustvenega in tudi s kliničnega vidika, počne vse mogoče in nemogoče, da bi uresničila svoje videnje. Videnje, ki nima trdne opore in podpore in ki je zgolj samo sebi namen – če pomislimo zgolj na množične javne odzive zdravnikov tako rekoč vseh specialnosti, če odmislimo, da stavka slovenskega zdravništva traja že več kot štiri mesece, in če vemo, da obljubljenih in za delovanje zdravstva več kot nujnih izboljšav ni od nikoder. Ukrepi, ki se vrstijo, gredo namreč v povsem drugačno smer.

Otroška srčna kirurgija

Otroška srčna kirurgija – ko sporočilo po smrti dveh otrok izpostavlja, da je bilo vse narejeno prav, pravočasno in primerno, je to odraz neustrezne komunikacije

Program otroške srčne kirurgije naj bi se, sodeč po zagotovilih odgovornih Pediatrične klinike in UKC Ljubljana, po dolgoletni kalvariji in izjemnih kadrovsko-logističnih nihanjih, zaradi katerih so bili vprašljivi tudi strokovnost, kakovost in varnost zdravljenja obolelih otrok, postavljal na noge. Toda v zadnjega pol leta se je dogajanje na tej ravni odvijalo v kontekstu izrednega strokovnega nadzora. Nadzor sta po smrti dveh otrok s hudo prirojeno srčno napako, ki so ju lani iz Ljubljane napotili na zdravljenje v Izrael, opravila neodvisna strokovnjaka iz tujine – otroški kardiolog prof. dr. Hannes Sallmon, predstojnik oddelka otroške kardiologije, ki deluje v sklopu medicinske univerze v Gradcu, in otroški srčni kirurg prof. dr. Daniel Zimpfer, predstojnik oddelka srčne kirurgije, ki deluje v sklopu medicinske univerze na Dunaju.

Rak

Diagnoza rak – huda preizkušnja, ki jo je v dobršni meri mogoče preprečiti oziroma jo premagati

Diagnozo rak je v precejšnjem deležu mogoče preprečiti. Pri zdravljenju, ki se mora začeti čim prej, pa bo treba zagotoviti sistemske odgovore na kar nekaj izzivov, v smislu čim bolj ažurne, celostne, kakovostne, varne in posameznemu bolniku prilagojene obravnave, zdravljenja in celostne rehabilitacije obolelega. Pot premagovanja bolezni je precej raznolika, ne le zaradi individualno pogojenega odzivanja posameznika na diagnozo, s katero se je prisiljen spopasti, ampak tudi zaradi narave onkoloških obolenj, ki nikakor niso enoznačna – in to, med drugim, potrjujejo tudi rezultati pri zdravljenju različnih rakov. Zato v nadaljevanju članka objavljamo tudi povezave na članke, ki smo jih na zdravstvenem portalu objavili o številnih onkoloških in drugih obolenjih, ki jih je z zdravim načinom življenja mogoče bodisi preprečevati bodisi upočasniti njihovo napredovanje.

Reforma

»Smo na poti proti koncu javnega zdravstvenega sistema, kar je za nas nesprejemljivo!« ali zakaj zdravniki z resornim ministrstvom in vlado dialog ohranjajo le še prek opozorilnih javnih pisem

Tokrat se je za javni apel odločilo 43 zdravnikov ptujske splošne bolnišnice, ki jim v ušesih odzvanja slabšalno etiketiranje, kakršnega so se naposlušali v zadnjih tednih in mesecih. V času zdravniške stavke, ki se je prevesila že v 14. teden, je gradacija zmerljivk v javnosti neverjetna, med najpogosteje uporabljenimi besedami in besednimi zvezami prevladujejo bogovi v belem, dvoživke, požrešneži, zelo pogosto pa mnogi, ki o Hipokratu ne vedo nič, s prsti kažejo na zdravnike, češ da so povsem pozabili na svoje poslanstvo ter na zavezo prisegi, ki je srž njihovega poslanstva. Toda zdravniki, ki v ordinacijah, ambulantah, na bolnišničnih oddelkih in tudi v operacijskih dvoranah med pacienti dobivajo povsem drugačne odzive, kot bi lahko sklepali po posploševanju, ignoranci in obsojanju v javnosti in politiki, sporočajo, da ne bodo popustili. Vladi, ki ima polna usta zagotovil o ohranjanju javnega zdravstva, pa v današnjem javnem pismu sporočajo: kdor seje veter, žanje vihar, pri čemer še ni bilo neposredno ubesedeno, koga (vse) naj bi ta vihar odpihnil.

Revolt

Da so nesposobni sposobni onesposobiti sposobne, se danes nedvoumno odraža tudi v slovenskem javnem zdravstvu

Da so nesposobni sposobni onesposobiti sposobne je misel, ki v povezavi z dogajanjem v našem zdravstvu najbolj neposredno odraža stanje duha, na katerega vpliva vse bolj okrnjeno delovanje javno-zdravstvenega sistema. Vprašanje je le, kako gledamo na nastalo situacijo – ta je z zdaj že 14. teden trajajočo stavko zdravnikov, neuspešnim poskusom mediacije, vse večjim prepadom med ravnanjem (zdravstvene) politike in apeli v zdravstvu zaposlenih pa tudi z zakonodajnimi novitetami, ki so že v izhodišču zaznamovane kot dodatna ovira za že tako ali tako neoptimalne razmere v javnem zdravstvu, pravzaprav povsem neverjetna. Seveda pa je ključno vprašanje, koga v prepletu takšnih razmer vidimo kot sposobnega in koga kot nepopravljivo nesposobnega.

Nevrodegenerativne bolezni

Mravljinčenje? Težave z vidom? Motnje pri ohranjanju ravnotežja? Mišična slabost? Ti simptomi so lahko prepoznavni znak za multiplo sklerozo – tudi pri otrocih

Multipla skleroza je kronična avtoimunska bolezen, ki se pri vsakem obolelem kaže na drugačen, svojevrsten način. Še toliko izrazitejša pa je specifika te bolezni takrat, ko zboli otrok ali najstnik. Takih primerov ni veliko, zato zgodnja postavitev diagnoze multipla skleroza in čimprejšnji začetek zdravljenja predstavljata še dodatni izziv. Pri otrocih se namreč pojavljajo tudi številna druga vnetna in nevnetna obolenja, ki jih, podobno kot multiplo sklerozo, spremljajo akutne nevrološke težave. Diagnostična pot pa ne sme biti ovinkava – predvsem zato, ker se pri otrocih in mladostnikih funkcionalna prizadetost zaradi te bolezni lahko pokaže deset let prej kot pri večini bolnikov z multiplo sklerozo, ki so zboleli bistveno kasneje, v dobi odraslosti.

Varnost in kakovost

Se bo dostopnost do zdravljenja res poslabšala tudi za onkološke bolnike?

Lepljenje obližev na globoko zevajoče rane javnega zdravstva že dolgo ne pomaga več. Še manj pa je v pomoč odnos aktualne vlade, ki iz dneva v dan ponavlja, da uničenja javnega zdravstva ne bo dopustila, v isti sapi pa to še najbolj opazno počne prav sama. Pravzaprav je vlada aktualno stavko zdravnikov, ki traja že več kot dva meseca, privzela kot dobrodošel izgovor, da se na ravni izvršilne oblasti v smislu čimprejšnje odprave največjih stisk v javno-zdravstvenem sistemu – in teh nikakor ni malo, kar še najbolje vedo in tudi povedo pacienti na podlagi lastnih izkustev – tako rekoč nič konkretnega ne zgodi, ne glede na velikopotezne napovedi, ki naj bi jih učakali v tem mandatu. In medtem ko se s prstom kaže na zdravnike, češ da njihova pogoltnost ne pozna meja, premier kot protiutež izpostavlja zdravnike, ki da kljub stavki delajo in skrbijo za bolnike – ampak ob tem ostaja neizrečeno, da delajo tako rekoč vsi, z redkimi izjemami.

Reforma

»Če do sprememb v javnem zdravstvu, ki so nujne, ne bo prišlo po regulatorni poti, se bodo te zgodile po naravni poti – tega pa se bojimo, kajti v tem primeru bomo stopili na pot balkanizacije zdravstva«

»Veliko let smo že priča temu, da se vse anomalije oziroma slabosti zdravstvenega sistema prikazuje kot posledico slabega dela zdravnikov – zato smo postali strelovod, ki ga ljudje krivijo za to, da sistem ne dela,« ugotavlja družinska zdravnica Polona Campolunghi Pegan, ki v sklopu zdravstvenega doma v Novi Gorici kot domska zdravnica skrbi za varovance dveh domov za starejše, v Podsabotinu in v Novi Gorici. Tudi sama že dolgo opozarja na hibe sistema, ki vplivajo na prekratko in premalo celovito obravnavo v ambulanti družinske medicine pa tudi na podaljševanje čakalnih vrst, zato ob družbeni klimi, ki smo ji priča v kontekstu zdaj že osmi teden trajajoče zdravniške stavke, poudarja: »Tudi če bi v našem zdravstvenem sistemu zamenjali vse zdravnike, od prvega do zadnjega, in pripeljali neke druge, idealne zdravnike, ki ne bi imeli človeških slabosti, ampak samo človeške kreposti, ta zdravstveni sistem ne bi deloval niti za kanec bolje, kot dela zdaj.«

Pravice pacientov

»Bojim se, da je za mediacijo zmanjkalo časa. Zdravniška stavka se bo, skupaj z agonijo, ki jo povzroča, tako ali drugače končala. Kaj pa bo ostalo? Eno veliko nezaupanje.«

Stavkovno dogajanje v zdravstvu, ki ga spremljamo že več kot poldrugi mesec, bo v družbi pustilo rane, ki se bodo dolgo celile. Stavki zdravnikov pa še vedno ni videti konca. Pogajalski strani nista sposobni doseči dogovora, obe pa se strinjata, da bi jim bila pri tem lahko v pomoč mediacija. Pa bo rešitev res mogoče doseči z vključitvijo mediatorja in tako prekiniti kulminacijo slabe komunikacije, ki zagotovo ni dobra za nikogar v tej nesrečni in nedopustni zgodbi?