»Sladkorno bolezen tipa 2 lahko danes, če ukrepamo dovolj zgodaj, preprečimo, kajti ko je človek že po dveh infarktih in dementen, je za tovrstno ukrepanje prepozno! Preprečiti je treba tok bolezni – in to ni nekaj nemogočega,« poudarja prof. dr. Tadej Battelino, predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Pediatrične klinike Ljubljana, ki se je v tem tednu s predstavniki Mednarodne zveze diabetikov (IDF) v Bruslju sestal z evropskimi poslanci na pogovoru o tem, kaj vse velja ukreniti, da bi preprečili tako strm porast in na prenekateri ravni še vedno slabo obvladovanje teh obolenj. Med drugim bo na stari celini treba zagotoviti ustrezno regulacijo tehničnih pripomočkov za sladkorno bolezen, kajti, kot izpostavlja prof. dr. Battelino, nekatere od teh naprav, ki prihajajo na trg, »niso dovolj kakovostne, lahko so celo škodljive in nevarne, kot se je že pokazalo v Neaplju z nepravilno delujočimi merilniki glukoze.«

Zdaj so v pripravi priporočila, ki naj bi pripomogla k zagotovitvi varnosti in kakovosti na tem področju, kajti, kot dodaja Tadej Battelino, tudi zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) bo kot plačnik moral poskrbeti, da na trg ne bodo prihajali senzorji, ki sicer imajo oznako CE, »vendar ni vsak pripomoček z oznako CE tudi v resnici varen«.

Sladkorno bolezen ima približno 150.000 Slovencev

Pri sladkorni bolezni ostaja ključnega pomena časovno okno, ko je pri posamezniku že prisotna in tudi prepoznavna ogroženost za nastanek tega neozdravljivega obolenja – in ko bi bilo z usmerjenim, doslednim ukrepanjem nastanek bolezni mogoče preprečiti ali pa ga vsaj za več let zamakniti. 

Po zadnjih podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) ima pri nas že diagnosticirano sladkorno bolezen približno 150.000 prebivalcev; 15 odstotkov jih bolezen obvladuje z nefarmakološkimi ukrepi.

Kaj torej storiti, da bi preprečili porast teh obolenj? Kako naj ravna posameznik, da bi (bolje) poskrbel za svoje zdravje?

»Zdraviti je treba že zgodnjo disglikemijo, saj ta povzroča srčno-žilne zaplete in demenco«

»Recepti« so znani, vendar vse premalo upoštevani. »Pri človeku, ki nima sladkorne bolezni in ima sladkor na spodnji meji normale, je srčno-žilno tveganje trikrat nižje kot pri nekom, ki ima sladkor na zgornji meji normale,« poudarja prof. dr. Tadej Battelino, ki dodaja, da se s staranjem vrednost sladkorja v krvi zvišuje, kar pomeni, da je treba zdraviti že neravnovesje v stabilnosti krvnega sladkorja oziroma tako imenovano zgodnjo disglikemijo, saj ta povzroča srčno-žilne zaplete in demenco. 

Tako disglikemijo kot sladkorno bolezen tipa 2, ki jo ima 90 odstotkov posameznikov z diagnozo diabetes, pa je danes z uporabo senzorja za neprekinjeno merjenje glukoze mogoče odkriti zelo zgodaj.

Pri sladkorni bolezni tipa 1, ki se praviloma pojavi že v otroštvu in ki pripelje do popolnega prenehanja izločanja inzulina iz trebušne slinavke, kar povzroči doživljenjsko odvisnost od inzulinskega zdravljenja, pa je danes v veliko pomoč presejalno testiranje vseh družinskih članov obolelega, ki jim lahko, če je odkrita bolezen ali če je opredeljena ogroženost za njen nastanek, učinkovito pomagajo.

»Enostavni in poceni ukrepi so preveč spregledani – davek za to pa plačujemo kasneje v življenju!«

Doc. dr. Aleš Skvarča, ki kot diabetolog dela v UKC Ljubljana, je pa tudi predsednik slovenskega združenja endokrinologov, poudarja, kako močan odtis pusti sladkorna bolezen na življenju diabetika. Kdor te bolezni nima, si preprosto ne more predstavljati, kako ta vpliva na človekovo počutje, kako bodisi hiperglikemija (povečanje žeje, pogosto odvajanje vode, slabša koncentracija, nezmožnost opravljanja vsakodnevnih opravil ...) ali hipoglikemija, ki obolelega lahko za nekaj časa povsem »paralizira«, dajeta pečat njegovemu življenju.

Uravnavanje sladkorja v krvi je ključnega pomena tako za kakovostno življenje kot tudi za izogibanje zapletom, ki jih lahko povzroči napredovanje te kronične bolezni, pa naj gre za bolezni očesnega ozadja, ledvična obolenja ali bolezni živčevja in srčno-žilnega sistema. Zato je ključnega pomena čim zgodnejša prepoznava bolezni in njeno čim učinkovitejše obvladovanje, enako pa velja tudi za preprečevanje zapletov.

Pri bistveno pogostejši obliki sladkorne bolezni (tip 2) je, tako doc. dr. Aleš Skvarča, bistveno več manevrirnega prostora za ukrepanje, kajti pri tej obliki bolezni je lastni inzulin nezadostno uporabljen, v prvih letih ga je celo preveč, zato obolelim ostajajo na voljo bolj optimizirano izkoriščanje lastnega inzulina in nefarmakološki ukrepi, s katerimi je mogoče res učinkovito poskrbeti za izboljšanje počutja in tudi zdravja.

»Nefarmakološki ukrepi so temeljno zdravljenje, v vsakem trenutku, seveda najbolj v zgodnji fazi; to je tudi eden prvih pristopov pri težavah, ki jih povzroča prekomerna telesna masa. Enostavni in poceni ukrepi – zdravo, uravnoteženo, ne preobilno prehranjevanje in veliko gibanja – so preveč spregledani. Davek za to pa plačujemo kasneje v življenju,« poudarja doc. dr. Skvarča, pri čemer opozori na škodo, ki jo tudi na tem področju povzročajo tako imenovani guruji nefarmakoloških ukrepov oziroma influencerji.

»Glavna izziva za prihodnost: bolniku prilagojena terapija in opolnomočenje pacientov«

Predstojnici Oddelka za endokrinologijo in diabetologijo mariborskega UKC Urši Kšela pri obravnavi diabetesa izpostavlja troje: zgodnje odkrivanje bolezni, skupaj z vključevanjem v preventivne programe; poleg nefarmakoloških ukrepov takojšnja določitev ustrezne terapije; čim bolj celostni pristop, ki bi moral preseči obstoječe regionalne razlike v dostopnosti do specialistov. 

»Mislim, da nas v prihodnje največji izzivi čakajo prav v tem, kako zagotoviti prilagoditev terapije vsakemu bolniku posebej, istočasno pa opolnomočiti pacienta, da bo ta znal dobro obvladovati svojo bolezen,« ocenjuje diabetologinja. Dobra dostopnost zdravil namreč po njeni oceni ne more biti konkretni odraz zmogljivosti sodobne medicine, če oboleli zdravil bodisi ne prejme pravočasno bodisi ne razume, zakaj je predpisana terapija tako pomembna za njegovo zdravje in tudi življenje, zato zdravil ne jemlje. 

»Centri za krepitev zdravja so nova, a premalo izkoriščena možnost za pomoč pri obvladovanju sladkorne bolezni«

Prof. dr. Marija Petek Šter, družinska zdravnica in predstojnica katedre za družinsko medicino ljubljanske medicinske fakultete, pravi takole: »Družinski zdravniki se trudimo celostno in dolgotrajno skrbeti za človeka kot celoto, z vsemi težavami, ki ga tarejo. Seveda pa morajo bolniki dobiti tudi ustrezne informacije, da zmorejo obvladovati svojo bolezen.«

Na tej ravni se je doslej zgodilo marsikaj, od uvedbe nacionalnega programa srčno-žilne preventive pred 22 leti, ki je bila na primarni ravni zdravstvenega varstva nadgrajena z uvedbo referenčnih ambulant, pa do centrov za krepitev zdravja, ki, kot izpostavlja prof. dr. Marija Petek Šter, »od letos predstavljajo novo možnost za pomoč pri obvladovanju sladkorne bolezni, ki pa je premalo izkoriščena«. Zato je po njeni oceni s to možnostjo treba seznaniti vse zdravnike in zdravstvene delavce pa tudi ali predvsem paciente.

»Najhuje je, če poznaš vrednost, ne veš pa, kaj ta vrednost pomeni«

Diplomirana medicinska sestra Jana Klavs kot referenčna medicinska sestra skrbi tudi za uvid obolelih v naravo njihove bolezni. V tem smislu tudi ona opozarja, da je v osnovnem zdravstvu na voljo več programov, ki pa so slabo obiskani, čeprav bi se oboleli na ta način lahko seznanili s ključnimi prijemi za obvladovanje svoje bolezni.

»Najhuje je, če poznaš vrednost, ne veš pa, kaj ta vrednost pomeni,« je Jana Klavs težave posameznikov, ki ne poznajo pravih odgovorov na dileme, ki jim jih povzroča bolezen, ponazorila s primerom merjenja ravni sladkorja v krvi pri sladkorni bolezni. 

Zato zdaj v zdravstveni negi pripravljajo nove pristope za drugačen način posredovanja informacij, ki utegne pritegniti več zanimanja – trenutno te prijeme udejanjajo v 27 ambulantah po Sloveniji.

Izkušnje in sporočila iz prve roke

Najbolj sporočilna pa so osebna izkustva tistih, ki so sladkorno bolezen morali sprejeti kot življenjsko sopotnico. Njihove zgodbe najbolj neposredno povedo, zakaj sta ustrezna informiranost in angažiranost tako zelo pomembni za ohranjanje dobrega počutja in za preprečevanje bolezni. Velja jih razumeti kot spodbudo, vredno zgledovanja – kajti vse preveč je posameznikov, ki jih bolezen zlomi in v sebi preprosto ne najdejo dovolj moči, da bi se ji uprli.

»S sladkorno boleznijo lahko živiš polno življenje«

S sladkorno boleznijo lahko živiš polno življenje, pri čemer se ne smeš ubadati s tem, česa ne smeš ali ne zmoreš, ampak kaj lahko, meni Mateja Malnar Štembal, ki pove, da se sooča s precejšnjimi nihanji sladkorja v krvi.

»Glukoza se mi zelo poviša med tuširanjem z vročo vodo, kadar plavam, se raven sladkorja močno zniža,« in ta nihanja se vrstijo pri različnih opravilih, zato se Mateja Malnar Štembal na račun diabetesa počuti natanko tako, kot poje Willie Nelson v pesmi You are allways on my mind. »Sladkorna bolezen mi nikoli ne pusti, da bi pozabila nanjo. Redno je treba preverjati, kakšna je raven glukoze, poskrbeti za uravnoteženo prehrano in za dovolj gibanja, pri čemer moram reči, da je moj pes, zlati prinašalec, najboljši inzulin. To 'zdravilo' je ves čas na voljo in res nima veliko stranskih učinkov.«

»Moraš vztrajati pri redu in disciplini – in verjeti vase ter v stvari, ki jih počneš«

Vid Debeljak s sladkorno boleznijo tipa 1 živi že 15 let. Diagnozo je dobil na začetku svoje športne poti. 

Sprva je mislil, da se bo moral tekmovanjem s kajakom na divjih vodah odpovedati, toda, kot pravi danes: »Čeprav nisem verjel, da bom še naprej lahko počel vse, kar sem počel prej, sem dokazal sebi in verjetno še komu, da je to mogoče. Moraš vztrajati pri redu in disciplini – in verjeti vase ter v stvari, ki jih počneš.« In pri športnih aktivnostih vztraja – kar se tiče vodá, je zdaj sicer pristal v nekoliko mirnejših, nadvse pa uživa tudi v gorskem kolesarjenju. 

»Taka bolezen je vedno šok – predvsem za starše«

Zali Istenič so sladkorno bolezen tipa 1 odkrili, ko je bila stara 14 let. »Taka bolezen je vedno šok – predvsem za starše,« poudarja atletinja in študentka drugega letnika medicine. Ob tem dodaja: »Bistveno je obdržati ustrezno raven sladkorja v telesu in skrbeti za pravilno prehrano ter telesno aktivnost, kajti za sladkorno bolezen sta poleg terapije ključnega pomena ustrezna prehrana in gibanje.«

Diabetes ji ni preprečil nadaljnjega ukvarjanja s športom, nasprotno: »Že na prvih tekmovanjih sem dosegla osebne rekorde, sladkorna bolezen ni bila ovira.« Za študij medicine se je odločila, ker želi pomagati drugim – »tako, kot zdaj zdravniki pomagajo meni«.

»Predvsem ne obupati!«

Robert Gratton, predsednik Zveze društev diabetikov Slovenije, pa sporočilo ob 14. novembru, posvečenem ozaveščanju o sladkorni bolezni in pomenu zdravega načina življenja za boljše obvladovanje bolezni, zaokroža takole: »Predvsem ne obupati! To je eno od glavnih sporočil. Sicer pa bi ljudje zase morali narediti več, kot naredijo. Skrb za zdravje bi morala postati nekaj samoumevnega.«

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.

Simbolične fotografije: iStock; portreti: posnetki zaslona/dogodek Zveze društev diabetikov Slovenije