Čakalne dobe

»Glede stavke zdravnikov se bo premier zadnji smejal – a kaže, da se bo smejal sam«

»Bojim se, da je za mediacijo zmanjkalo časa. Zdravniška stavka se bo, skupaj z agonijo, ki jo povzroča, tako ali drugače končala. Kaj pa bo ostalo? Eno veliko nezaupanje,« je v pogovoru za Zdravstveniportal.si že pred petimi meseci opozorila dr. Damjana Pondelek, strokovnjakinja za strateško komuniciranje v kriznih situacijah. Mediacija med vladno in sindikalno stranjo se je kasneje sicer odvila, vendar ni bila uspešna. Stavka zdravnikov in zobozdravnikov – od njenega začetka bo kmalu minilo sedem mesecev – pa še vedno traja. Odvija se delovno – deloma zato, ker je vlada po normativno-zakonodajni plati onemogočila stavkovni protest zdravništva zoper njeno neučinkovitost, deloma pa zaradi tega, ker pravi zdravnik, ki prisega na bit svojega poslanstva, obolelega nikoli ne bi prostodušno prepustil naravnemu poteku bolezni in mu odrekel pomoč.

Zobozdravstvo

Zakaj ZZZS plačuje za zobozdravstvene storitve v tujini, doma pa mora otrok, ki potrebuje zobni aparat, na začetek ortodontske obravnave čakati pet let ali več?

Zakaj imamo v zobozdravstvu, zlasti na področju ortodontije, tako nedopustno dolge čakalne dobe? Kako je mogoče, da mora otrok, ki bo potreboval zobni aparat, na prvi specialistični pregled čakati približno pet let? Vzrok za takšno stanje ni pomanjkanje zobozdravnikov oziroma zobozdravstvenih timov, temveč nezadostno število tovrstnih programov v javnem zdravstvu. Pomanjkanje programov torej, v sklopu katerih bi otroci hitreje prišli na vrsto za zdravljenje, ki traja približno tri leta – staršem pa se v iskanju pravočasne strokovne intervencije ne bi bilo treba ozirati čez mejo in otrok voziti k hrvaškim ortodontom. Vendar se dogaja prav to. Zakaj je tako?

Varnost in kakovost

»Pacient me lahko oklofuta, zbrca, ozmerja, preklinja ali opljuva – in je nedotakljiv. Proti njemu lahko sprožim le osebno tožbo, razen v primeru, če mi vzame življenje ali mi povzroči hujšo fizično poškodb«

Nasilje nad zaposlenimi v zdravstvu je v slovenski družbi precejšnja tabu tema – kljub temu, da je v zadnjem obdobju prišlo do opaznega porasta tovrstnih ekscesov, verbalnih pa tudi fizičnih. Zakonodaja pa je taka, da žrtve ne ščiti; nasprotno, če ta želi dobiti zadoščenje, se mora v sodnih postopkih še dodatno osebno izpostaviti. Zato se, denimo, patronažne sestre, ki se na teren oziroma na hišne obiske odpravijo same, kljub izjemni ranljivosti, zaradi katere so izpostavljene številnim nasilnim dogodkom, med drugim tudi spolnemu nasilju, pogosto odločijo, da nasilja ne prijavijo. S pobudo za čimprejšnjo spremembo kazenske zakonodaje pa naj bi se takšno stanje vendarle odpravilo in s tem izbruhe nasilja proti zdravnikom, medicinskim sestram in vsem drugim profilom, ki delajo v zdravstveni sferi, postavilo v bistveno strožje kazenske okvire.

Revolt

Pol leta zdravniške stavke je mimo, v javnem zdravstvu pa je še vedno vse po starem

Od začetka zdravniške stavke, ki poteka tako, da zdravnice in zdravniki delajo, mineva že šest mesecev – razmere za delovanje javnega zdravstva pa se niso prav nič izboljšale. Obljubljanih in pričakovanih sistemskih ukrepov, s katerimi bi izboljšali organizacijo in zmogljivost celo(s)tnega zdravstveno-varstvenega procesa ter s tem pripomogli k bistvenemu skrajšanju čakalnih vrst, ni. Nasprotno, odločevalci so se najbolj »odrezali« s pospešenim sprejetjem na novo določenih pravil, tudi zakonodajnih, ki so stavkovne procese praktično ohromili, dialog med stroko in politiko pa je skozi sistemske razpoke spolzel neznanokam.

Varnost in kakovost

7490 overjenih podpisov k pobudi za spremembo kazenskega zakonika – pomemben korak v smeri ničelne tolerance do nasilja v zdravstvu

Iztekel se je 60-dnevni rok zbiranja podpisov za spremembo kazenskega zakonika, s čimer naj bi zagotovili varnejše pogoje za delo zaposlenih v zdravstvu in s tem tudi za varnejše okolje, v katerem ti skrbijo za obolele. Pri tem ne gre le za zamejitev vse pogostejših verbalnih in tudi fizičnih izpadov, ampak tudi za preprečevanje bistveno nevarnejših dogodkov, zaradi kakršnih sta pri nas že ugasnili življenji dveh zdravnikov. Predlagatelji imajo zdaj na voljo 30 dni, da overjene podpise – zbrali so jih 7490 – skupaj s predlogom za spremembo kazenskega zakonika, odnesejo v državni zbor, kjer bodo poslanci v skladu z ustaljenimi postopki dokument obravnavali in odločali o njegovem sprejetju.

Varnost in kakovost

Zdravniki in medicinske sestre želijo za bolnike skrbeti v varnem in mirnem okolju, zato pozivajo: stop nasilju v zdravstvu! Jim bo uspelo pravočasno zbrati dovolj podpisov za spremembo kazenskega zakonika?

Vsakdo si zasluži delati v varnem delovnem okolju, v katerem ni ne verbalnega ne fizičnega nasilja – v zdravstvu pa je to še toliko pomembneje, poudarja zdravnik Aleš Fischinger s Kliničnega oddelka za travmatologijo ljubljanskega UKC, kjer v urgentnem kirurškem bloku vsako sredo pregledajo približno 200 poškodovanih pacientov. Med pacienti ali njihovimi spremljevalci se nemalokrat najde tudi kdo, ki je do zdravnikov in medicinskih sester negativno nastrojen; včasih »zgolj« verbalno, včasih tudi fizično. Zaradi takih ekscesov, ki se v zdravstveni sferi pojavljajo vse pogosteje, je zaživela kampanja, poimenovana »Ne! nasilju v zdravstvu«, v sklopu katere je do prihodnjega ponedeljka treba zbrati 5000 podpisov, da bi spodbudili spremembo kazenskega zakonika.

Revolt

»Zdravstvo so ljudje. Če ni ljudi, ostanejo le stene. Kdo pa bo skrbel za bolnike?«

Ni države, v kateri se zdravstvo ne bi soočalo s pomanjkanjem zdravnikov in medicinskih sester – in vse iščejo rešitve za premoščanje posledičnih sistemskih težav, ki se vse bolj zrcalijo v pešanju kakovosti in varnosti klinične prakse. Med njimi je tudi Velika Britanija, kjer so, denimo, zaradi akutnega pomanjkanja zdravnikov uvedli profil, ki naj bi pomagal premostiti ta kadrovski manko; to je tako imenovani physician associate, v grobem prevodu bi lahko rekli zdravnikov sodelavec. Je ta poteza z vidika pacientov dobra, smiselna, varna? Mnenja so deljena. Največ pa pove konkretni primer. Tak strokovnjak, čigar izobrazba se niti približno ne more primerjati z izobraževanjem zdravnika, ki traja od 11 do 15 let, je angleškemu dekletu s pljučno embolijo postavil diagnozo dolgotrajni COVID, predpisal ji je tudi terapijo z antidepresivi. Pravi zdravnik pacientke ni videl. Dekle je umrlo. Starši, ki so izvedeli za potek diagnostike in zdravljenja, zdaj tožijo državo. Sistem pa ostaja nespremenjen. Je Slovenija na pospešeni poti, da se pridruži državam in vodstvom držav, ki na poenostavljen način poskušajo reševati izjemno kompleksne javno-zdravstvene sistemske težave?

Hematologija

Prof. dr. Samo Zver: »Če lahko naredim za bolnike vse, čeprav mi zaradi bolezni padajo stvari iz rok, zakaj se tudi regulatorji ne bi bolj angažirali?«

Prof. dr. Samo Zver je človek, za katerega lahko mirno trdimo, da živi za bolnike, ki jih zdravijo na Kliničnem oddelku za hematologijo ljubljanskega UKC. Ta oddelek vodi, vendar nikakor ni zgolj predstojnik. Ostaja predvsem zdravnik. In človek, ki mu je mar. Človek, ki razume. To dokazuje s sleherno pedjo svojega življenja, zato je še vedno pripravljen narediti vse, da bi izboljšal možnosti za ozdravitev najtežje bolnih. Pri tem mu parkinsonova bolezen, s katero se spopada, na pot postavlja številne prepreke, vendar ji ne pusti, da bi ga ustavila. Ne popusti in nadaljuje s premikanjem meja.

Čakalne dobe

V čakanje, ki presega še dopustno čakalno dobo, je trenutno prisiljenih že več kot 153.000 pacientov. Kako to spremeniti, kako izboljšati pogoje za delovanje javnega zdravstva?

Čakajo bolniki. Čakajo zdravniki. Čakajo vsi v zdravstvu zaposleni. Kaj se dogaja z zdravjem našega zdravstva? Vlada je z doseženim zadovoljna, v klinični praksi pa vse glasneje škriplje. V čakanje, ki presega še dopustno čakalno dobo, je trenutno prisiljenih že več kot 153.000 pacientov. Kako to spremeniti, kako omogočiti optimalnejše delovanje javnega zdravstva?

Ukrepi

Politika ukrepe v zdravstvu uvaja kot buldožer brez voznika, ne zanima pa je, kako bodo posledice takšnega brezglavega početja vplivale na bolnike

Bodo ažurne, kakovostne in celovite zdravstvene storitve pri nas v prihodnje res dostopne le še tistim, ki si jih bodo finančno lahko privoščili – ostali pa bodo primorani v dolgotrajno čakanje na strokovno pomoč kadrovsko okleščenih timov? Redki bodo še pripravljeni sodelovati v ekvilibrističnih podvigih, kakršnim smo priča danes; nepremišljene spremembe bodo namreč prevrednotile sliko javno-zdravstvenega sistema, v katerem bodo zaposleni morali privzemati ogromno odgovornost, ki sega onkraj stanovskih meja. Kajti to, kar se že nekaj časa odvija potihoma, kar se snuje in udejanja po uradniški plati in nima kaj dosti skupnega z dobro klinično prakso, h kateri bi bilo treba stremeti v dobro bolnikov, je razlog za alarme, bistveno glasnejše od zdaj že pet mesecev trajajočega stavkovnega protesta sindikata Fides.