Ko se sesuje Hipokrat ... Če z vidika te metafore, v kateri se zrcali slika celotnega javnega zdravstva, pogledamo na načrtovane sistemske spremembe, s katerimi namerava vlada izboljšati najakutnejše danosti sistema, se lahko le vprašamo, kdo od načrtovalcev in politikov si upa zagotoviti, da bodo novi prijemi vodili v resnične izboljšave, zlasti kar se tiče dobrobiti pacientov. Kateri od odločevalcev in politikov v tovrstna zagotovila tudi osebno stoodstotno verjame, se bo pokazalo, ko se bo odvilo glasovanje o zakonodajnih spremembah, ki bodo, ko bodo sprejete, močno zarezale v podobo javnega zdravstva.

Pa se bo novi kroj dobro prilegal našemu zdravstvu? Bo pripomogel k dostopnejši, ažurnejši in celovitejši obravnavi obolelih? K skrajšanju čakalnih vrst, k boljši kadrovski zasedbi na najbolj vitalnih kliničnih oddelkih, kjer že odhod enega zaposlenega lahko ogrozi kakovost in varnost obravnave?

Spremembe, ki bodo še poslabšale razmere v javnem zdravstvu?

Dvomov ni malo. Zdravniška združenja so argumentirano zavrnila začrtane zakonodajne spremembe, češ da vodijo zgolj v nadaljnje poslabševanje pogojev za izvajanje zdravstvenega varstva, še bolj otežkočeno delovanje javno-zdravstvenega sistema in v še bolj okrnjeno obravnavo obolelih. 

Danes so pri zdravniški zbornici kot spornega izpostavili tudi pristop k skrajševanju postopkov preverjanja glede ustrezne kvalificiranosti zdravnikov, ki prihajajo v Slovenijo od drugod – kar je, resnici na ljubo, bolj kot ne rariteta, saj se bistveno raje odločijo za delo v kateri od razvitejših evropskih držav z bolj utečenim delovanjem zdravstvenega sistema in drugačnim pogledom na vrednost kadra, zaposlenega v zdravstvu. 

Vlada je minuli teden potrdila novelo zakona o priznavanju poklicnih kvalifikacij zdravstvenih delavcev, ki bo, če bo zakonodajni predlog dobil zeleno luč poslancev, odpravila ustaljeni pristop strokovnega preverjanja; namesto tričlanske strokovne komisije bo o tujem kandidatu odločal izvedenec, vendar bo resorno ministrstvo lahko sprejelo odločitev ne glede na izvedenčevo mnenje. Zdravniška zbornica opozarja, da takšen pristop predstavlja nevaren precedens, ki ustvarja neenakost med slovenskimi in tujimi zdravniki, zmanjšuje ugled in vrednost slovenskih kvalifikacij ter na strokovni ravni ustvarja miljé, v katerem niti kakovost niti varnost pacientov nista v ospredju.

Danosti javnega zdravstva najbolj verodostojno približa osebno izkustvo

Po drugi strani pa že bežno izkustvo kratkotrajnega obiska ali bivanja v kateri koli izmed slovenskih javno-zdravstvenih ustanov pove več o danostih našega javnega zdravstva kot še tako visoko doneče obljube o skorajšnjih spremembah. Doživetje kliničnega vsakdana je bistveno nazornejše od vseh političnih floskul, ki jim preprosto ni videti konca, rezultatov pa ni od nikoder – ali pa od podob, ki jih o zdravstvu, zdravnikih in drugih zdravstvenih delavcih želijo naslikati dežurni komentatorji na družbenih omrežjih, za katere vemo, da nimajo nič skupnega z iskrenostjo in resnicoljubnostjo, še manj pa s poznavanjem sistema. 

Tudi člani komisije za zdravstvo in kakovost bivanja, ki deluje v sklopu AmCham Slovenija, so javno opozorili, da dobro delujoča zdravstveni in šolski sistem predstavljata temelj vsake moderne, socialno naravnane, napredne družbe. Vemo, da na obeh področjih kritično zmanjkuje kadra – in novela zakona o zdravstveni dejavnosti tega problema zagotovo ne rešuje, so si edini člani omenjene komisije, ki predlagane rešitve ocenjujejo kot »korak nazaj od sodobnega zdravstvenega sistema«.

Sirene kot zvočna kulisa za odražanje stisk sistema

Kadar obolelega pot vodi v UKC Ljubljana ali katero drugo zdravstveno ustanovo, se zdi, da je tuljenje siren reševalnih vozil postala stalna zvočna kulisa, ki odraža vedno večje stiske in precejšnjo nemoč tako pacientov kot zaposlenih. V takšnih razmerah rokovanje politikov in odločevalcev v soju medijskih žarometov nima vrednosti, prav tako ne široki politični nasmeški, polni obljub – štejejo rešena življenja, ki jih bo bistveno laže obvarovati v dobro delujočem sistemu. V sistemu, v katerem ne bo pomembno edino to, da pacient pride do storitev, ampak bo ključnega pomena, da mu bodo storitve zagotovljene pravočasno, kakovostno in celovito, pri čemer bo zagotovljeno, da se bo obravnava odvijala v varnem, čistem, aseptičnem kliničnem okolju, ki obolelega ne bo še dodatno obremenjevalo in proces njegovega zdravljenja ogrožalo z dodatnimi bolnišničnimi okužbami in zapleti.

Ko bodo takšne razmere zagotovljene oziroma sistemsko omogočene, se tudi Hipokrat – pa naj gre za informacijski sistem ali za metaforo, ki ponazarja ves blišč in bedo pogojev za zdravniško in zdravstveno-timsko delo, ne bo več sesuval. 

Simbolične fotografije: iStock 

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.