Takole se je naše zdravstvo, ki se mu, kot kaže, poleg reforme obeta niz razvojnih projektov, s katerimi naj bi resorno ministrstvo in vlada »odgovorila« na številne izzive, ki zahtevajo ukrepanje, znašlo v fokusu izkustvenega vpogleda v sistem. Izvršna direktorica združenja bolnikov z limfomom in levkemijo L&L Kristina Modic je na nedavnem dogodku slovenskega AmCham »Zdravstvo danes in v prihodnosti – kako ga ohraniti dostopnega vsem?« omenjene misli pospremila z oceno, da »v našem zdravstvu delajo odlični strokovnjaki, ki sledijo najnovejšim strokovnim trendom in ki jih imajo bolniki, vsaj na področju onkologije, zelo radi«. Seveda pa je tudi skrajni čas za odpravo kopice problemov, ki so danes v zdravstvu stalnica, in za odpravo anomalij, ki pacientu onemogočajo dostop do storitev, ki oziroma ko jih potrebuje.

Premier Robert Golob še vedno javno zagotavlja, da ima minister za zdravje Danijel Bešič Loredan, ki da dela odlično, njegovo absolutno podporo. Tako je bilo tudi v sklopu aktualne prelomnice, ki jo je zaznamoval njun skupni obisk dveh ključnih terciarnih zdravstvenih institucij na Slovenskem – Onkološkega inštituta Ljubljana in Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana. V tej fazi načrtovanih sprememb se vladni fokus, kot smo slišali, z urgentnih in interventnih ukrepov (ki še nimajo epiloga) zdaj usmerja v razvojne projekte v zdravstvu.

Širitev onkološkega inštituta in izgradnja protonskega centra

Vodstvo onkološkega inštituta je v sklopu srečanja opozorilo na resno kadrovsko in prostorsko stisko, s katero se spopadajo – in dobilo zagotovilo o čimprejšnji izgradnji protonskega centra ter širitvi inštituta. Kirurg dr. Erik Brecelj je srečanje ocenil predvsem kot podporo javnemu zdravstvu pa tudi težko pričakovanemu protonskemu centru, ki da bo omogočil dvig dejavnosti OI na še višjo raven. Sicer pa naj bi po ministrovih besedah v začetku prihodnjega leta skupaj proučili tudi realne možnosti glede mreže zdravljenja onkoloških bolnikov ter ugotovili, katere storitve bi bilo mogoče – brez zmanjševanja kakovosti in varnosti obravnave – prenesti na regionalno raven.

Da skrb za zdravstvo in zdravje ostaja vladna prioriteta, slišimo tako rekoč sleherni dan. A z vidika bolnikov, ki iz čakalnih vrst ne morejo priti do zdravstvenih storitev, ki jih potrebujejo zdaj in ne čez pol leta ali čez leto dni, do izboljšav še ni prišlo. Veliko je pogovorov, veliko dogovarjanj, veliko napovedovanj – a vse oči so uprte v ciljno črto, v uresničevanje napovedanih sprememb in izboljšav v delovanju zdravstva.

»Od tega, ali bo UKC stal in obstal, je odvisno, ali bo slovensko zdravstvo padlo ali ne«

Drugi obisk se je odvil v prostorih ljubljanskega UKC, ki ga Danijel Bešič Loredan vidi kot najpomembnejšo zdravstveno in učno ustanovo v državi, njegov ustroj pa pozna kot zdravnik in tudi kot pacient, saj so ga tu, kot je povedal, dvakrat operirali. Prepričan je v nujnost obnove pol stoletja stare glavne stavbe, ki je v dobršni meri dotrajana, kot minister pa ocenjuje, da je treba izdelati tudi načrt razvoja UKC, ki ga velja udejanjati skozi prizmo zdravstvene reforme. 

Doc. dr. Marko Jug, v. d. generalnega direktorja UKC Ljubljana, je skupaj z zaposlenimi želel predvsem čim bolj nazorno pokazati, kako velik, kompleksen in – kljub vsem težavam, s katerimi se spopadajo – delujoč je ta terciarni center. »Od tega, ali bo UKC stal in obstal, je odvisno, ali bo slovensko zdravstvo padlo ali ne,« je Jug metaforično označil aktualno stanje, pri čemer pa ga, kot je dodal, prežema optimizem, pri katerem pa bo nujno sodelovanje tako z resornim ministrstvom kot z vlado, kajti »le skupaj bomo rešili naš zdravstveni sistem.«

V tem kontekstu je premier zagotovil, da je, kar se tiče UKC Ljubljana, v katerem je »skoncentriranega največ znanja, naša dolžnost, da to nadgradimo z ustreznimi materialnimi in prostorskimi pogoji.« Že predvidena sredstva za energetsko sanacijo glavne stavbe UKC je vlada sicer preusmerila v druge projekte, kajti ta denar mora biti porabljen v letu dni, medtem ko naj bi bila prenova glavne stavbe kliničnega centra, ki jo bodo zdaj financirali iz proračunskih sredstev, končana v treh letih.

Primarna raven je že korak dlje od prepada ...

A omenjeno je, skupaj z vsemi projekti, ki naj bi v kratkem tlakovali izboljšave v organizaciji, delovanju in financiranju slovenskega zdravstva, le delček mozaika, katerega sestavljanje bo moralo biti zelo skrbno domišljeno, če naj bi bilo tudi v resnici učinkovito.

Ali bo v praksi tako ali ne, pa se bo najprej pokazalo na primarni ravni, v osnovnem zdravstvu, kjer pacienti po tekočem traku ostajajo brez osebnega zdravnika ali pa jim stik z njim uspe ohranjati le prek telefona ali e-komunikacije – ne le na območju Ljubljane, tudi marsikje drugje po Sloveniji. 

»Naše zdravstvo je zasnovano na primarni ravni, ki pa je že korak naprej od prepada. Kar se tiče čakalnih dob, smo eni najslabših v Evropi. In dnevna praksa pove, da praktično ni področja, ki bi bilo optimalno urejeno, zato je mogoče reči le, da smo daleč od tega, da bi optimizirali dostopnost,« je prepričan prim. mag. Dorjan Marušič, ki trdi, da se je Slovenija v minulih letih odločila za popolnoma zgrešen pristop k skrajševanju čakalnih vrst – s povečevanjem obsega finančnih sredstev.

Prava pot mora temeljiti na kakovosti in varnosti 

Po oceni Dorjana Marušiča bi prava pot za skrajševanje čakalnih dob morala temeljiti na kakovosti in varnosti. »Če pa bomo, nasprotno, ponovno stavili na večjo produktivnost, bomo spet zakorakali na napačno pot. Lahko rečem le: bojte se zdravstvenih sistemov, ki so zelo produktivni! Na izzive in rešitve glejmo z drugega zornega kota. Slovenija je, denimo, prvak v Evropi – imamo najnižjo umrljivost dojenčkov. Na tem je treba graditi, kajti le tako se bomo lahko ponašali z veliko 'zlatimi medaljami',« meni prim. mag. Marušič, ki je, tako kot dr. Brecelj, tudi član strateškega sveta za prenovo zdravstvenega sistema.

Pred desetimi leti je bil tudi sam v vlogi ministra za zdravje – in če bi bil danes v tej situaciji, se, kot pravi, reforme zanesljivo ne bi lotil. »Ko sem prišel v zdravstveno politiko, mi je nekdo rekel: 'Največji strošek v zdravstvu je zdravnikov svinčnik. Zato ne pozabimo: brez zdravnikov in medicinskih sester zdravstvenega sistema ne bo!« 

Marušič, ki je tudi kot svetovalec v drugih državah proučil vse evropske modele zdravstvenih sistemov, nobenega od teh ne bi vpeljal v Sloveniji, ki danes v zdravje vlaga manj od evropskega povprečja in je po številu zdravnikov na 100.000 prebivalcev krepko pod evropskim povprečjem. »Vsak narod si sodbo piše sam. In pri nas je absolutno nujna reorganizacija mreže javnega zdravstvenega sistema, ki je še vedno enaka kot po 2. svetovni vojni.«

Dolga pot do diagnoze (zdravstvenega sistema) je pri nas še vedno prepredena s številnimi ovirami. In znano je, da je sistem lahko dober le toliko, kot so dobri in zanesljivi podatki, ki so predpogoj za njegovo ažurno, kakovostno in varno delovanje. Glede podatkov v slovenskem zdravstvu je situacija jasna, vse prej kot spodbudna. Zato je v tem smislu mogoče reči le, da je naše zdravstvo še pred resnimi izzivi. Nihče pa ne more napovedati, kako bo v tem času s čakajočimi bolniki. 

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.