Jasno je, da marsikomu takšne okoliščine odgovarjajo. Med temi so zagotovo ponudniki vedno novih zavarovanj; posameznikom, ki si lahko privoščijo takšno garancijo za ažurno zdravljenje, zagotavljajo hiter dostop do zdravnika, do celovite obravnave in terapije pa tudi do rehabilitacije – do vsega tega, za kar sleherni Slovenec prispeva oziroma plačuje vse svoje aktivno življenje, pa mu je v okvirih, v kakršnih je danes primorano delovati zdravstvo, na voljo šele po nedopustno dolgem čakanju. In to je povsem nedopustno. A kdo in kdaj bo to korenito in celovito popravil? S 1. oktobrom je bil tudi uradno imenovan strateški svet za prenovo zdravstvenega sistema, ki naj bi pomagal na novo vzpostaviti okvire za čim bolj nemoteno delovanje sistema v prihodnjih dveh desetletjih. Pa vendarle se ob tem vrstijo utemeljena vprašanja, kako hitro je mogoče pričakovati tehtne rešitve, ki so danes več kot nujne.
Povezava na video pogovor z dr. Dorjanom Marušičem o aktualnih izzivih pri zagotavljanju kakovostne in varne obravnave pacientov.
Zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan je po 100 dneh vodenja resornega ministrstva sicer resda javno zagotovil, da bo njegova ekipa prekinila urok, po katerem v slovenskem zdravstvu ni mogoče kaj dosti spremeniti – in zagotovila dostopno javno zdravstvo ter pomagala k pravočasni obravnavi vsakogar, ne glede na njegov socialni položaj. A če bi v tem trenutku vprašali obolele, kako je z dostopnostjo do, na primer, elektivnih operacij, na katere čakajo že leto, dve, tri ali dlje, odgovor ne bil razveseljiv. Čeprav take operacije spadajo v sklop nenujnih posegov, pa je čakanje za obolelega prav tako obremenjujoče, saj se dolgo nesanirana težava odraža na bistveno slabši kakovosti posameznikovega življenja.
Da bi se lahko primerjali s povprečjem EU, bi naše zdravstvo potrebovalo 1000 dodatnih zdravnikov ...
Zdravnikom, ki so že leta primorani delati v nevzdržnih pogojih, kar vpliva tudi na kakovost obravnave, potrpežljivost usiha. Vrstijo se zapleti na sindikalni in na strokovni ravni, 19. oktobra naj bi se začela splošna stavka zdravnikov, ki trdijo, da so oboji, tako bolniki kot zdravniki, žrtve istega sistema, zaznamovanega z osipom strokovnega kadra, sistema, v katerem trenutno primanjkuje 1000 zdravnikov, če naj bi ti delali v primerljivih pogojih kot njihovi stanovski kolegi v drugih članih EU.
Kot poudarjajo zdravniki in zobozdravniki, združeni pod okriljem sindikata Fides, bo 19. oktober »zadnje in najbolj kritično opozorilo ob očitnih znakih dokončnega razpada javnega zdravstva«, opozorilo, pri katerem s prstom ne kažejo na enega samega resornega ministra in na eno samo vlado, ampak na posledice sosledja dogajanj v minulih letih in desetletjih.
Zdravniška stavka, napovedana za 19. oktober, naj bi predstavljala zadnje in najbolj kritično opozorilo ob očitnih znakih dokončnega razpada javnega zdravstva, opozorilo, pri katerem zdravniki s prstom ne kažejo na enega samega resornega ministra in na eno samo vlado, ampak na posledice sosledja dogajanj v minulih letih in desetletjih, ki jih danes občutimo vsi.
Kdo bo skrbel za bolnike, ko medicinskih sester ne bo več?
Samo v zadnjih desetih letih se je na ministrstvu za zdravje zvrstilo 12 ministrov, eden od njih je vodenje tega resorja prevzel dvakrat; da je prihajalo do predčasnih odstopov, iz različnih razlogov, je prav tako znano. Znano pa je tudi, da so se v več kot 20-letnem obdobju zvrstile številne napovedi o izboljšavah sistema, ki da mora postati dostopnejši in prijaznejši, ki ga je treba kadrovsko okrepiti in organizacijsko temeljito prevetriti – zgodilo pa se ni nič oprijemljivega, nič takšnega, kar bi v srži uravnotežilo delovanje zdravstva in ga približalo bolniku.
A kljub obljubam v vseh teh letih do reforme ni prišlo, čakalne vrste so se zgolj podaljševale, število posameznikov, ki nimajo niti osebnega zdravnika, se je v zadnjem obdobju nedopustno zvišalo, obremenitve zdravnikov pa se ne povečujejo le na strokovni ravni, ampak tudi ali predvsem po administrativni plati. Prav tako so v povsem nezavidljivem položaju medicinske sestre, zato tudi one odhajajo – pa ne v druge zdravstvene ustanove, ampak iz svojega poklica. Ob tem velja spomniti na retorično vprašanje, glasno postavljeno pred nekaj leti: »Kdo bo skrbel za bolnike, ko medicinskih sester ne bo več?« Danes se velja podobno vprašati tudi glede družinskih zdravnikov, pediatrov, ginekologov ... glede delovanja celotnega javno-zdravstvenega sistema.
V več kot 20-letnem obdobju so se zvrstile številne napovedi o izboljšavah sistema, ki da mora postati dostopnejši in prijaznejši, ki ga je treba kadrovsko okrepiti in organizacijsko temeljito prevetriti – zgodilo pa se ni nič oprijemljivega, nič takšnega, kar bi v srži uravnotežilo delovanje zdravstva in ga približalo bolniku.
Strateški svet za prenovo zdravstvenega sistema začenja z delom
Toda kako priti do prave rešitve, kako čim bolj pospešeno najti pravi recept? Tudi tokrat smo poslušamo podobne napovedi kot v preteklosti, le prijemi so se nekoliko spremenili. Resornemu ministru naj bi pri udejanjanju novosti pomagala tudi ožja svetovalna ekipa, v kateri sta dva nekdanja zdravstvena ministra (prim. mag. Dorjan Marušič in Aleš Šabeder), dr. Erik Brecelj, prof. dr. Mirta Koželj in dr. Metka Paragi.
Po prvotnih informacijah naj bi nekdanji minister Marušič vodil strateški svet za prenovo zdravstvenega sistema; to novo ministrovo strokovno posvetovalno telo naj bi pripravilo vizijo razvoja slovenskega zdravstvenega sistema. A uradna ustanovitev (1. oktobra) je prinesla presenečenje, kajti devetčlanski strateški svet vodi Tjaša Sobočan iz vladne službe za digitalno preobrazbo, člani sveta pa so dr. Erik Brecelj, mag. Dorjan Marušič, dr. Grega Strban, Azra Herceg, mag. Dolores Kores, dr. Boris Zgrablić, Lucija Tacer in dr. Valentina Prevolnik Rupel.
Strateški svet, ki se bo po uvodnih delovnih srečanjih prvič uradno sestal prihodnji četrtek, naj bi izhodišča za novo ureditev zdravstvenega sistema pripravil do konca leta, tri mesece kasneje pa bo sledil krovni dokument, na podlagi katerega naj bi delovanje zdravstva učinkovito prevetrili za prihodnji dve desetletji in to utemeljili tudi z zakonodajnimi spremembami. V tem kontekstu se bo pod drobnogledom znašla tudi vloga zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), v načrtu so spremembe tako obveznega kot dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, spremenil se bo sistem za vodenje kakovosti in varnosti zdravstvene obravnave ...
Strateški svet za prenovo zdravstvenega sistema vodi Tjaša Sobočan iz vladne službe za digitalno preobrazbo, člani sveta pa so: dr. Erik Brecelj, mag. Dorjan Marušič, dr. Grega Strban, Azra Herceg, mag. Dolores Kores, dr. Boris Zgrablić, Lucija Tacer in dr. Valentina Prevolnik Rupel.
Pri snovanju sprememb bo nujna usmeritev v pacienta
Pri snovanju sprememb bo nujna usmeritev v pacienta, v tistega, ki potrebuje strokovno pomoč, saj mu čakanje nanjo ne prinese zdravja, ampak ga le še dodatno poslabšuje. O tem sem se (med drugim) za zdravstveni portal pogovarjala z dr. Dorjanom Marušičem pred mesecem dni, v sklopu delovnega posveta o tem, kako s skupnimi močmi zagotoviti boljšo in hitrejšo dostopnost do zdravstvenih storitev.
Pogovor s prim. mag. Dorjanom Marušičem, zdravnikom in nekdanjim zdravstvenim ministrom, osebnim svetovalcem aktualnega ministra za zdravje in članom novoustanovljenega strateškega sveta za prenovo zdravstvenega sistema
»Če mislimo, da bomo z dodatnimi sredstvi in plačilom po realizaciji odpravili čakalne dobe, napovedujem, da se bodo čakalne dobe kvečjemu podaljšale«
Mislim, da gre predvsem za drugo, kajti napovedane so bile tudi uredbe, ki bodo omogočile implementiranje načrtovanih ukrepov ...
Pa vendarle je morda najbolje začeti s pohvalo, kajti v času, ki sta ga imela na voljo minister in njegova ekipa, so 'pripeljali' interventni zakon z dodatnimi finančnimi sredstvi in nakazali prehod s planskega na produktivni zdravstveni sistem.
Sam se v zadnjem obdobju pri svojem delovanju deloma umikam iz produktivnega zdravstvenega sistema in svoj interes usmerjam v kakovostni in varni zdravstveni sistem. Cilj je meriti rezultate dela in stimulirati izvajalce, torej slehernega zdravnika in medicinsko sestro, glede na rezultate njihovega dela.
Da bomo udejanjili te ideje, bo treba poiskati sozvočje oziroma najti dialog z upravami zdravstvenih zavodov in z izvajalci, torej z zdravniki in z medicinskimi sestrami. V vsakem primeru pa velja napotek: če se v zdravstvenem sistemu plačuje samo realizacijo, brez ustreznih vizionarskih pobud oziroma pobud, ki prinašajo rešitev določenega problema, se doseže nasprotno od željenega. Tako se je doslej dogajalo tudi v Sloveniji.
Če mislimo, da bomo z dodatnimi sredstvi in plačilom po realizaciji odpravili čakalne dobe, napovedujem, da se bodo čakalne dobe kvečjemu podaljšale. Gre pač za sistem, po katerem vsak raje pobira češnje, ki so mu blizu, ne želi pa plezati po drevesu; vsak bo izvajal tiste storitve, ki bodo dobro plačane, ne pa tistih, ki jih ljudje potrebujejo.
Seveda se to dvoje ne pokrije vedno; lahko, da ljudje v resnici potrebujejo dražje posege ali operacije. Vemo pa, da je danes največji problem vstop v zdravstveni sistem – prvi pregledi, ki so izjemno slabo plačani.
Gre pač za sistem, po katerem vsak raje pobira češnje, ki so mu blizu, ne želi pa plezati po drevesu; vsak bo izvajal tiste storitve, ki bodo dobro plačane, ne pa tistih, ki jih ljudje potrebujejo.
Kaj pa v tem smislu prinašajo začrtane spremembe v smislu centralizacije sistema?
Minister za zdravje želi izvesti sanacijo javnih zdravstvenih zavodov, v katerih je povečal tudi svojo moč in vpliv tako, da bo imel večjo vlogo pri imenovanju svetov zavodov, z notranjim revizorjem pa se povečuje tudi nadzor.
Nekatere države v Evropi se odločajo za avtonomnost zdravstvenih zavodov, kar pomeni, da bistveno večjo vlogo na tem področju prepuščajo menedžmentu, medtem ko se država ukvarja z zdravstveno politiko, z usmerjanjem zdravstvenega sistema v prihodnost.
Morda je zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan začutil, da imamo pri nas na tem področju velik manko in da obstajajo še velike rezerve, zato velik del energije usmerja v ureditev delovanja in poslovanja javnih zdravstvenih zavodov. Priznati moramo, da se je to izboljšalo predvsem v času COVID epidemije, a verjetno prihaja obdobje, ko se bodo spet pojavile rdeče številke.
Del rešitve je zagotovo v plačilu po realizaciji. Javni zavodi so pred epidemijo približno polovico svojih izgub oziroma presežkov odhodkov nad prihodki pripisali plačilu po realizaciji. Zdaj ne bodo imeli več argumenta, da niso ustrezno plačani; znižala se bo izguba, a na žalost samo plačilo po realizaciji v današnjih razmerah državljanom ne bo prineslo nič, kajti te storitve so opravljene že danes. To pomeni, da bo treba najprej narediti toliko kot lani – tako bodo zavodi prejeli nekoliko več sredstev kot prej. Potem pa bo treba povečati produktivnost nad to raven in tako tudi v resnici izboljšati dostopnost.
Iz dna duše in srca pa moram reči, da sem pogrešal izpostavitev kakovosti in varnosti opravljene storitve, ki je danes v svetu v povezavi z zdravstvom ključna tema. Pozornost na mednarodni ravni je usmerjena v vprašanja, ali je bil izmerjen rezultat storitve in ali je bila ta opravljena pravilno, pri pravem človeku, pravi čas ...
Iz dna duše in srca pa moram reči, da sem pogrešal izpostavitev kakovosti in varnosti opravljene storitve, ki je danes v svetu v povezavi z zdravstvom ključna tema. Pozornost na mednarodni ravni je usmerjena v vprašanja, ali je bil izmerjen rezultat storitve in ali je bila ta opravljena pravilno, pri pravem človeku, pravi čas ...
Ob pogovorih z ministrom sem zaznal in tudi sprejel njegovo usmeritev, po kateri bo treba najprej stabilizirati zdravstveni sistem kot tak, urediti razmere, ki narekujejo delovanje zdravstvenih zavodov, zdravnikov, medicinskih sester ... Te naj bi stabilizirali predvidoma v letu in pol, vzporedno oziroma sukcesivno pa so v pripravi dolgoročnejše rešitve, ki bodo reševale tudi omenjeno problematiko tako, da bo državljan v resnici postal center zdravstvenega sistema.
Z zdajšnjimi ukrepi državljan namreč še vedno ni in ne bo v središču zdravstvenega sistema; to se bo zgodilo takrat, ko se ne bomo več pogovarjali o tem, ali zdravstveni zavodi sploh vodijo čakalne sezname, ali direktorji sledijo usmeritvam zdravstvene politike in tako naprej. Takrat se bomo pogovarjali zgolj in samo o (zadovoljnem) pacientu, o dobro opravljeni storitvi, o skrbi za bolnika – oziroma tako, kot je v svetu že danes, ko se (tudi v povezavi z zdravstvom) ne pogovarjamo več o pacientih, ampak o državljankah in državljanih. Tako pokažemo, da ne gre le za kurativo, ampak tudi za preventivo, da skrbimo za zdravje slehernega posameznika že prej, preden ta vstopi v zdravstveni sistem.
Minister je pokazal resno pripravljenost za vodenje sistema. Upam, da se zaveda, da bo po prvem poglavju, ko bo sistem stabilnejši, na prvo mesto treba postaviti državljane in njihove zdravstvene potrebe.
Upam, da se minister zaveda, da bo po prvem poglavju, ko bo sistem stabilnejši, na prvo mesto treba postaviti državljane in njihove zdravstvene potrebe.
Povabljen sem bil, formalno-pravno se je treba dogovoriti še o vlogah, nalogah, rokih ... Moj moto od leta 2012 je, da sem na razpolago komurkoli, ki pokliče in želi moje nasvete. Tako sem se odzval tudi klicu aktualnega ministra – bil je drugi minister, ki me je poklical, prvi je bil Tomaž Gantar. In pri tem velja, da v Sloveniji delujem samo pro bono.
(datum pogovora: Brdo pri Kranju, 5. septembra 2022)
Portret Dorjana Marušiča in video pogovor: Diana Zajec; simbolični fotografiji: iStock
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
