»Slovensko zdravstvo se potaplja. Ko se je potapljal Titanik, nihče ni gledal, pod katero zastavo prihaja pomoč. Kar se tiče usode našega zdravstva, pa je glede na ukrepe, ki jih sprejema vlada, mogoče reči le, da pacient očitno ni pomemben. Pomembna je zgolj ideologija, ki bo prinesla zelo boleče posledice – občutili pa jih bodo predvsem pacienti,« je prepričana poslanka Nove Slovenije Iva Dimic, ki se je med premagovanjem težke bolezni pobliže seznanila tako z razmerami v javnem zdravstvu kot s pogoji za njegovo delovanje pa tudi s prezrtimi možnostmi za reformne izboljšave, zaradi česar je naše zdravstvo danes v vse prej kot zavidljivem položaju. Zato si, osebno in poklicno, prizadeva za izboljšanje pogojev za delovanje zdravstva in v njem zaposlenih.

In po njenem prepričanju ukrepi, ki jih snuje in sprejema vlada, z istočasnim »izvajanjem ideološke čistke in ustvarjanjem razrednih sovražnikov, v konkretnem primeru zdravnikov«, ne bodo pripomogli k izboljšanju razmer v javnem zdravstvu. »Arogantno, populistično ukrepanje brez strokovnih podlag je na prvi pogled morda všečno, toda čakalne dobe se bodo drastično podaljšale,« je prepričana poslanka, ki napoveduje množični odliv zdravnikov v zasebno sfero, saj da jih vlada dobesedno izganja iz javnega zdravstvenega sistema. »Na koncu pa bodo isti zdravniki za isti sistem delali pogodbeno,« dodaja.

Ukrepi, ki bodo sprožili kolaps javnega zdravstva?

V resnici bi bilo, kot ocenjuje Iva Dimic, najprej treba poskrbeti za ureditev razmer v javnem zdravstvu. »Razvite države pri ustvarjanju pogojev za nemoteno delovanje zdravstva iščejo komplementarnost med javnim in zasebnim, pri nas pa se tega lotevamo 's kladivom', namesto da bi najprej poskrbeli za vzpostavitev ustreznih pogojev.«

Njihova poslanska skupina zahteva sklic nujne seje parlamentarnega odbora za zdravstvo, kajti predvideni način razmejitve med javnim in zasebnim v zdravstvu naj bi povzročil nasprotno od želenega – kolaps javnega zdravstva in razmah privatizacije. Najmanj, kar bi morala narediti vlada, pa je, kot poudarja Iva Dimic, razčlenitev posledic predlaganih sprememb, ki kažejo, da »pacient ni pomemben«.

Pomoč pri odstranjevanju ovir, na katere vse prepogosto naletijo oboleli

Ob tem naj spomnimo, da Iva Dimic, ki so ji diagnozo rak na prsih postavili pred slabimi osmimi leti, že dolgo pomaga pri premikanju ovir, na katere v življenju, osebnem in poklicnem, naletijo bolniki z rakom.

»Mogoče nimam moči, a sem vztrajna. In ker sem tudi sama prestala preizkušnjo s to boleznijo, dobro vem, s čim se srečujejo bolniki z rakom oziroma tisti, ki so ga preboleli, zlasti mlajši. Odkar sem prvič slišala za pravico do pozabe, sem prepričana, da je na to treba opozarjati. Ko sem se v državnem zboru ozrla okrog sebe, sem videla, da kolegi, ki so prav tako preboleli raka, o tem nočejo javno govoriti. Rak je očitno tudi v politiki še vedno tabu tema, zato je dozorela odločitev za ustanovitev pododbora za spremljanje rakavih obolenj v Sloveniji; obdobje novega koronavirusa je ta odbor sicer omejilo v delovanju, a kljub temu se mi zdi, da smo z nekaterimi temami pripomogli k promociji zdravega načina življenja, k ozaveščanju o pomenu pravočasnega zdravljenja in, nenazadnje, tudi k prepoznavnosti državnega programa za obvladovanje raka,« je prepričana Iva Dimic. 

Že pred dvema letoma in pol je vlado spodbudila k intenzivnejšim prizadevanjem za zagotovitev enakih pravic številnim, ki so raka premagali in ozdraveli. »Odgovor je bil dokaj splošen, češ da se tovrstni dokument pripravlja v sklopu Evropske komisije in da Slovenija to podpira tudi v sklopu državnega programa za obvladovanje raka, DPOR. Mislim, da omenjena družbena pogodba – to besedno zvezo je lepo slišati, saj pomeni, da se dogovorimo, pod kakšnimi pogoji, kako in kdaj bomo to udejanjili, tudi v dogovoru z zavarovalnicami – preprosto mora obstajati tudi pri nas.« 

Ko pa je Iva Dimic za tolmačenje takšnega pristopa prosila eno izmed večjih slovenskih zavarovalnic, ki deluje tudi na mednarodni ravni, v prepričanju, da bo dobila pojasnilo, kakšna je njihova rešitev, tega podatka ni dobila. »Zato sem še toliko bolj prepričana, da je treba nekaj ukreniti glede sprejetja pravice do pozabe, istočasno pa ljudi ozavestiti, da je tisto, k čemur stremimo (nekdanji) bolniki z rakom, zgolj enakovredna obravnava – tudi pri življenjskem zavarovanju. Ker imam še dva šoloobvezna otroka, sem se želela zavarovati, a mi je zavarovalni agent takrat dejal, naj na to kar pozabim. In mislim, da to ni pravi odgovor.« 

Vloga dr. Erika Breclja

Ivi Dimic je, kot je v javnosti izpostavila v preteklosti, med zdravljenjem pomembno oporo predstavljal dr. Erik Brecelj, ki še vedno dela na Onkološkem inštitutu Ljubljana kot kirurg, pri vladi pa vodi tudi strateški svet za zdravstvo, v sklopu katerega nastajajo predlagane sistemske spremembe. 

»Zagotovo so domači tisti, ki ti dajo voljo in moč in s pomočjo katerih vidiš smisel v tem, da se trudiš in ugotoviš, da je življenje lepo. Moram reči, da sem imela zelo lepo izkušnjo z zdravstvenim osebjem onkološkega inštituta. Izpostavim lahko dr. Erika Breclja, ki mi je rekel, da ima dober občutek, da bova to zmogla. Govoril je v dvojini, torej nisem bila sama. To se mi zdi zelo pomembno, tudi pri vseh nadaljnjih zdravljenjih. Ključni pa sta, seveda, pozitivnost in ljubezen do življenja – to je tisto, kar nas vse, bolnike ali 'nebolnike', navdaja z upanjem in lepoto življenja. To je recept.«

Morda je prav to ključna misel, ki bi morala odločevalce spodbuditi, naj končno začno s konsenzom sprejemati ključne ukrepe, ki bodo pomagali ohraniti dobro v našem zdravstvu – za vse, ki to znanje in znanost potrebujejo. Prej ali slej se v takem položaju znajde sleherni posameznik, zato recept za takšno odločanje ne bi več smel ostajati nerazumljiv ali nesprejemljiv. Čas za rešitev javnega zdravstva se namreč pospešeno izteka.

Simbolične fotografije: iStock; portret Ive Dimic: posnetek zaslona/prenos STA

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.