Nujna stanja

»V tujini niso neumni, zato imajo namenske reševalne helikopterje, ki so cenejši, hitrejši, okretnejši – pri nas pa so že sicer slabo stanje v zadnjem času z 'izboljšavo' aktivacije še dodatno poslabšali!«

Robert Sabol, diplomirani zdravstvenik, je že več kot tri desetletja reševalec. Svoje poslanstvo uresničuje v sklopu Reševalne postaje UKC Ljubljana; bil je tudi prvi reševalec motorist na Slovenskem, strokovno pot je nadgradil s pridobitvijo evropske licence za helikoptersko reševanje. Postaja pa tudi sinonim prizadevanj za ureditev helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP), saj ta pri nas nima ustreznih okvirov, ki bi stroki zagotavljali celovito podporo pri reševanju življenj. Reševalni časi ostajajo predolgi, zato veliko preveč ljudi z akutnimi stanji – pa naj gre za infarkt ali možgansko kap ali poškodbo –, ki bi jih bilo sicer mogoče rešiti, na žalost umre. Dolgoletna opozarjanja niso obrodila sadov, Slovenija še vedno nima namenskega reševalnega helikopterja, razmere pa so se, kar je povsem neverjetno, v zadnjem času še poslabšale. O tem in o že pripravljenem predlogu za ureditev tega za slovensko družbo vitalnega področja, o dobrih praksah v tujini pa tudi o sanjah Slovenije, da bi postala druga Švica, sva se pogovarjala z Robertom Sabolom, prejemnikom odličja »reševalec NMP leta 2021«, ki pričakuje takojšnjo odzivnost najbolj poklicanih – in pri tem prst uperja v premiera in v ministra za zdravje.

Varnost in kakovost

Bo tudi Slovenija sledila zgledu 12 članic EU, kjer lekarniški farmacevti lahko predpišejo zdravilo ali cepijo proti gripi?

Vsi kronični bolniki, ki zaradi osnovne in pridruženih bolezni jemljejo večje število zdravil, bi morali imeti pravico do podrobnega pregleda terapije in morebitnega součinkovanja zdravil, saj je tako mogoče zagotoviti ne le varnejše jemanje zdravil, ampak tudi boljše izide zdravljenja, nenazadnje pa bi se posledično zmanjšala še količina neporabljenih, zavrženih zdravil. To je le eden od ciljev, ki jih ob 30-letnici delovanja Lekarniške zbornice Slovenije (LZS) izpostavlja predsednica zbornice mag. Darja Potočnik Benčič. Želi si, da bi tudi pri nas sledili vzoru dvanajsterice članic EU, kjer so tudi lekarniškim farmacevtom omogočili izvajanje nekaterih storitev, ki so pri nas zgolj v domeni zdravnikov, a se obenem zaveda, da Slovenijo do takšne rešitve čaka še dolga pot. Na področju lekarništva je namreč kopica nujnejših izzivov, ki prednostno čakajo na dialog z resornim ministr(stv)om.

Revolt

»Dovolj nam je!« sporočajo ne le zdravniki, ampak celotno zdravstvo – skupaj z bolniki

Napovedana zdravniška stavka je, čeprav v javnosti ni tako razumljena, zadnji klic vpijočega v javno-zdravstveni močvari, ki danes državljanu, zavarovancu, pacientu, bolniku daje bistveno manj, kot mu obljubljata tako veljavna zakonodaja kot, nenazadnje, tudi ustava. In ne, pri tem nikakor ne gre le za plače zdravnikov. Te so pravzaprav vrh ledene gore, ki, obdana s sistemsko nepreglednim močvirjem, ni zamrznila le ažurnega, celovitega, s kakovostjo in varnostjo zaznamovanega delovanja zdravstva, ampak je onemogočila razvoj. Razvoj, ob katerem zdravniki in medicinske sestre zaradi nemogočih pogojev ne bi uhajali drugam, pacienti pa ne bi obtičali v nepreglednih čakalnih vrstah in med čakanjem izgubljali že tako ali tako načeto zdravje. Vlada, ki poudarja, da se zaveda obstoječih težav, je danes na dopisni seji v strinjanju, da so spremembe nujne, sprejela izhodišča za pogajanja s sindikatom (zobo)zdravnikov Fides.

Reforma

»Ko se ne bomo več pogovarjali o tem, ali zdravstveni zavodi sploh vodijo čakalne sezname, se bomo lahko začeli pogovarjati zgolj in samo o zadovoljnem pacientu, o dobro opravljeni storitvi, o skrbi za bolnika ...«

Da zdravstvena politika že vrsto let tako ali drugače, hote ali nehote – z ohranjanjem nedopustnih razmer za delo s pacienti, okoliščin, v katerih se prostor za zagotavljanje res celovite, kakovostne in varne obravnave vse bolj oži – pospešuje privatizacijo javnega zdravstva, je znano. Danes, ko se razmere in razmerja med bolniki, zdravniki in ostalimi strokovnimi profili, zaposlenimi v zdravstvu, ter zdravstveno politiko opazno zaostrujejo, Slovensko zdravniško društvo javno svari pred nepopravljivimi posledicami tega, da zdravnik vse bolj postaja uradnik, ki mora iz meseca v mesec povečevati svojo produktivnost – predvsem na področju birokracije, kajti po njihovi oceni je »proces prišel do skrajnega roba, od koder ne bo več poti nazaj v kakovostno, dostopno in solidarno javno zdravstvo.«

Varnost in kakovost

Ko zdravstveni sistem po strokovni plati še deluje, po človeški, subtilni, empatični plati pa ne, se zgodijo stvari, ki se ne bi smele zgoditi – in se ne smejo nikoli več ponoviti!

Človečnost, predanost, skrbnost, natančnost in strokovnost. Teh pet atributov mora, ne glede na sistemske danosti, negotovosti, pomanjkljivosti in nepravilnosti, zaznamovati delo vsakogar med nami – predvsem pa tistih, ki so se odločili, da bodo svoje poklicno življenje posvetili nudenju pomoči nemočnim, zdravljenju obolelih in reševanju življenj. Zaposleni v zdravstvu, zdravniki in medicinske sestre ter vsi ostali strokovni profili, od prvega do zadnjega, s katerimi se pacienti in njihovi svojci srečujejo v zdravstvenih ustanovah, nikoli ne bi smeli pozabiti na empatijo ali prezreti ključnih elementov, ki so osnova za kakovost in varnost obravnave. Ti momenti so bili v aktualnem primeru, ki je narekoval današnji odstop celotnega vodstva Splošne bolnišnice Celje, v celoti prezrti. Sistem, ki bi moral delovati čim bolj nemoteno, tudi s pomočjo natančno določenih protokolov – navsezadnje medicino z razlogom primerjajo z letalstvom, kjer vsaka, še tako neznatna napaka lahko predstavlja neizmerno tveganje in povzroči nepopravljivo katastrofo –, je v konkretnem, resnično tragičnem primeru odpovedal na celi črti.

Reforma

»Urejanje zdravstva ne bo preprosto, kajti v ozadju so lobiji, ki si ne želijo sprememb, saj je v urejenem sistemu bistveno teže ribariti v kalnem«

Dr. Erik Brecelj ni le kirurg, kajti že leta vihti tudi družbeno-kritični, analitični skalpel, s katerim si je med prvimi drznil zarezati v najbolj bolno tkivo naše družbe, v preplet žilja in živčevja korupcijskih hobotnic, ki od denarja, sicer namenjenega zdravstvu oziroma bolnikom, v nekakšni neprepoznavni in neotipljivi, vendar izrazito prisotni obliki nadvse udobno živijo – in si, jasno, ne želijo nikakršnih sprememb. Do teh pa mora pospešeno priti, kajti aktualne razmere v zdravstvu nikakor niso optimalne. Številnih kadrovsko-logističnih kratkih stikov, ki so jim izpostavljeni tako pacienti kot zaposleni in ki izrazito vplivajo na kakovost in varnost, predvsem pa na ažurnost dela v zdravstveno-varstveni sferi, ni mogoče sanirati zgolj z dodatnim financiranjem, ampak je nujna radikalna sprememba sistemskega ustroja; ta mora upoštevati vse nove razsežnosti, vključno z dokaj spremenjeno patologijo slovenstva, in odločno sanirati neustrezne razmere in razmerja na tem področju.

Organizacija

Ko pacientu ne preostane drugega kot urgenca, je to urgentni alarm za sistem

»Kriza primarne dejavnosti in Zdravstvenega doma (ZD) Ljubljana se preliva na UKC Ljubljana in ogroža izvajanje našega temeljnega poslanstva: izvajanja najkompleksnejših zdravstvenih storitev, ki jih ne izvaja nihče drug v državi. To neposredno ogroža življenja bolnikov, ki jim lahko pomaga le UKC Ljubljana,« je prof. dr. Jadranka Buturović Ponikvar, strokovna direktorica ljubljanskega UKC, po zadnji seji tamkajšnjega strokovnega sveta sporočila zdravstvenemu ministru Danijelu Bešiču Loredanu. Minister je namreč javnosti sporočil, da morata nastali zaplet razplesti obe instituciji, seveda ne na plečih pacientov. Obe ustanovi zagotavljata, da za bolnike je in bo poskrbljeno, opozarjata pa na nujnost sprememb v sistemu, ki morajo biti – kljub temu, da so nujne – skrbno domišljene in usklajene z izvajalci.

Reforma

Bo načrtovana zdravstvena reforma pacienta, izgubljenega v sistemu, ponovno postavila v središče dogajanja – nazaj na mesto, ki mu pritiče?

V Sloveniji smo, vsaj kar se zdravstva tiče, priča precedensu. Doslej namreč še ni bilo premiera, ki bi zaposlenim v javnem zdravstvu javno zagotovil bianco menico za pokritje vseh zdravstvenih storitev, ki jih bodo v sklopu predrugačene organizacije dela izvedli do konca prihodnjega leta in tako skrajšali nespodobno dolge čakalne vrste, v katerih so, skupaj s svojimi še neodkritimi ali neustrezno obravnavanimi boleznimi, ujeti bolniki. Tisti torej, zaradi katerih sistem sploh obstaja. Kakšne rešitve je nakazalo delovno srečanje z zdravniki, medicinskimi sestrami, z izvajalci in z vodstvenim kadrom, ki so mu na ministrstvu za zdravje dali simbolični slogan »Skupaj za boljšo in hitrejšo dostopnost do zdravstvenih storitev«? In kakšne dileme vznikajo ob nekaterih predstavljenih poudarkih, ki so pri marsikom vzbudili skrb o morebitnem načrtovanju stranpoti pri ustvarjanju nove podobe slovenskega zdravstva?

Organizacija

Na urgenci ljubljanskega UKC, kjer se čakanje lahko razpotegne tudi na 12 ur, bodo bolniki v prihodnje čakali še dlje – primer, ki potrjuje, kako zelo nujna je reorganizacija zdravstvenega sistema

Problem, na katerega sta danes v imenu ljubljanskega UKC in delovanja tamkajšnjih urgentnih enot oziroma ambulant opozorila vodja Internistične prve pomoči (IPP) dr. Hugon Možina in predstojnica Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja prof. dr. Tatjana Lejko Zupanc, ima dolgo brado, ki pa se je v zadnjem obdobju tako zapletla, da je preprosto ni več mogoče razvozlati, vsaj ne na ravni izvajalcev. Zataknilo se je predvsem na račun financiranja, zaradi česar je Zdravstveni dom (ZD) Ljubljana s septembrom spremenil način dela v sklopu splošne nujne medicinske pomoči (SNMP), od koder bodo bolnike z večjo ogroženostjo triažno takoj preusmerili v urgentne ambulante UKC. Tam bodo bolnike z najnujnejšimi stanji obravnavali takoj, medtem ko bodo tisti z manj urgentnimi, a še vedno nujnimi težavami, na strokovno pomoč morali počakati. To čakanje pa se je že doslej lahko razpotegnilo tudi na 12 ur.

Redke bolezni

»Retinitis pigmentoza je nekaj drugega kot biti slep, slaboviden ali videč, zato moram živeti s tem, da vidim in ne vidim« – Tanja Šubelj alias grofica Anastazija Preddvorska o življenju z manj kot enim odstotkom vida

Tanja Šubelj. Zgodba, ki jo piše njeno življenje, je navdihnila pisatelja Ivana Sivca, da je napisal knjigo Slepa grofica, medtem ko ona – trenutno v gradu Dvor, enem izmed najstarejših srednjeveških gradov na Slovenskem – kot grofica Anastazija Preddvorska vztrajno uresničuje svoje sanje in aktivno pomaga pri ozaveščanju o pigmentni retinopatiji, za zdaj še vedno neozdravljivi bolezni, ki jo spremlja že od mladih nog in ji vztrajno jemlje vid. A to Tanje Šubelj ne ustavi, nasprotno, kljub manj kot enoodstotnemu deležu vidnega polja je polno aktivna, med drugim tudi kot soustanoviteljica društva Svetloba, ki združuje obolele z redkimi, gensko pogojenimi boleznimi oči. Najpogostejša med njimi je pigmentna retinopatija.