Pravice pacientov

Zdravstveno-politični circulus vitiosus dobil najboljši odraz v prvi stavki pacientov na Slovenskem

Prvo zgodbo pacientke, ki je ostala brez osebnega zdravnika in se je bila kljub resnim zdravstvenim težavam primorana sprijazniti s čakalno dobo na primarni ravni zdravstvenega varstva – tam, kjer čakalnih dob ni oziroma jih ne bi smelo biti! –, smo na zdravstvenem portalu z dovoljenjem gospe obelodanili že pred petimi leti. Od takrat se razmere v našem zdravstvu kljub nenehnim, resnim opozorilom niso izboljšale. Nasprotno, če k sistemskim okvirom, ki na celovite rešitve čakajo že tako dolgo, da so dodobra razmajani, prištejemo še posledice epidemije, so razmere danes bistveno slabše. Nedopustno slabe pravzaprav, kajti zdravstvena sfera postaja zaznamovana s pavšalnim vrednotenjem, ki nikomur ne more biti v ponos. In kaj v tem kontekstu pomeni prva stavka pacientov na Slovenskem?

Revolt

Zdravniki in medicinske sestre: v nevzdržnih razmerah vztrajajo le še zaradi odgovornosti do pacientov

»Zaradi odgovornosti, ki jo čutimo do svojih pacientov, vztrajamo v nevzdržnih razmerah, ki jih je epidemija še dodatno poslabšala in povsem razgalila,« poudarjajo zdravniki družinske medicine – tisti, ki nadaljujejo z delom v vztrajno razpadajoči mreži timov v sklopu Zdravstvenega doma Ljubljana. Težave niso nove, niso vzniknile v zadnjem letu, dveh ali treh, ampak se kopičijo že desetletja in niso akutne le na območju prestolnice, ampak povsod po Sloveniji, tudi ali predvsem na odročnih območjih, kjer so ljudje že v preteklosti imeli velike težave s pravočasno zdravstveno oskrbo. Celovitih sistemskih ukrepov kljub številnim apelom in peticijam ni bilo in posledice so tu. K njihovi odpravi pa, resnici na ljubo, ne bo pripomoglo pozivanje civilne družbe k zagotovitvi oziroma vrnitvi osnovnih zdravstveno-varstvenih pravic vsem pacientom, ki so ostali brez osebnega zdravnika, ampak zgolj takojšnje in res skrbno domišljeno ukrepanje odgovornih.

Rak

Kdaj tudi pri nas uvedba programov za zgodnje odkrivanje raka pljuč, prostate in želodca?

V skladu s prenovljenimi priporočili za izvajanje presejalnih programov, namenjenih zgodnjemu odkrivanju predrakavih in rakavih sprememb, bo tudi Slovenija začela s pripravami na postopno uvedbo novih presejalnih programov za tri resna obolenja: raka pljuč, raka prostate in raka želodca. Tovrstni pristopi, ki so jim pri nas že dodobra utrli pot programi Zora, Dora in Svit – v sklopu teh programov so prenekateremu posamezniku s pravočasnim odkritjem raka materničnega vratu, raka na prsih ali raka na debelem črevesju oziroma danki rešili življenje –, pripomorejo k res zgodnjemu odkritju bolezenskih sprememb. Tak pristop omogoča bistveno boljšo prognozo, manj invazivno zdravljenje in neprimerljivo boljše izide v boju z boleznijo.

Revolt

Zdravstvo potaplja politika, ne zdravniki in medicinske sestre

»Ostro zavračamo namigovanja politike, da smo zdravniki odgovorni za slab javno-zdravstveni sistem in za neučinkovitost politike na tem področju v zadnjih letih in desetletjih. Sami namreč v tem sistemu že (pre)dolgo delamo prek vseh strokovnih in osebnih zmožnosti; vsak dan se z zadnjimi atomi moči borimo, da pacientom v danih razmerah zagotovimo kolikor je le mogoče dobro obravnavo – te pa prav zaradi napačne zdravstvene politike in politikov, ki ne poznajo resničnega stanja, pogosto ni več možno zagotoviti. Grozljivo je, da smo ob tem priča postopni normalizaciji neprofesionalnega obnašanja in izjav ministrov in s tem hujskanja množic proti točno določeni poklicni skupini – zdravnikom.«

Revolt

Nam bo skok v leto 2023 že v januarju prinesel stavko zdravnikov, morda tudi medicinskih sester?

Leto 2023, ki se pospešeno približuje, bo prineslo nemalo presenečenj. Eno od teh bo, že v januarju, tudi zdravniška stavka. Odločitev za stavko je, kot pravijo zdravniki, odraz nezadovoljstva nad neustreznim reševanjem nedopustnih razmer v zdravstveni sferi, ki izrazito vplivajo tudi na nedostopnost zdravstvenih storitev ter na njihovo kakovost in varnost. Kot vse kaže, pa ni nemogoče, da se bodo za protest v obliki stavke odločile tudi medicinske sestre, nezadovoljne z vladnim pokroviteljskim »lepljenjem obližev«, pri katerem ponovno ostaja spregledan že doslej najslabše ovrednoteni kader v zdravstveni negi.

Varnost in kakovost

Čakajoč na revolt pacientov

Da slovenski zdravstveni sistem nujno potrebuje celovite spremembe, vemo vsi. Potrebuje spremembe, ki bodo njegovo kolesje spet potegnile iz prostega teka – oziroma v določenih segmentih že kar konstantne vzvratne vožnje – ter obolelim zagotovile hitro dostopnost do kakovostnih, varnih in celovitih storitev, za katerimi bodo »stali« nerazdrobljeni strokovni timi, zdravniki in medicinske sestre. Nujnosti tega preobrata se najbolj boleče zavedajo vsi, ki v upanju na takšno možnost zrejo iz čakalnih vrst. Nepregledna množica posameznikov, ki jih je zapustilo zdravje in ne vedo, kdaj bo njihova bolezen prišla na vrsto za začetek zdravljenja. Bo to še pravočasno ali bo bolezen že preveč napredovala, da bi bila še ozdravljiva? Razmere, v kakršnih je primorano delovati naše javno zdravstvo in v njem zaposleni, so vse pogosteje prežete s strahom, obupom, zaskrbljenostjo, nemočjo. To potrjuje tudi javno pismo mlade zdravnice, ki na prvo mesto nikakor ne postavlja plačila za delo, ampak izpostavlja resničnost, v kateri se vse bolj razrašča manevrirni prostor za nastajanje sistemsko pogojenih strokovnih napak.

Skrb za čisto okolje

Apel proti onesnaževanju, ki ubija – in proti politiki, ki ji ni mar ne za zdravje ne za okolje

Kako verodostojna zna biti politika v svojih obljubah, s katerimi v predvolilnem času ne skopari, po volitvah pa jih hitro zakoplje v pozabo ali pa jih prekroji in predrugači, včasih do neprepoznavnosti, vemo vsi. A kljub temu se zdi, da človek vedno znova (za)upa in verjame v sočloveka, četudi mu ta svojo podporo obljublja s političnega piedestala. Kako kvarljivo utegne biti bivanje na tem piedestalu – ne sicer vedno in ne na splošno –, potrjujejo številni primeri dopuščenega opustošenja, ki puščajo neizbrisen pečat na celotni Sloveniji. Zanemarjanje skrbi za okolje in kratkovidno, preračunljivo popuščanje apetitom onesnaževalske industrije vedno pušča odtis na zdravju, ne »le« pri posameznikih, ampak na generacijah.

Reforma

»Ne pozabimo: brez zdravnikov in medicinskih sester zdravstvenega sistema ne bo!«

»Za bolnike z rakom je v Sloveniji, gledano na splošno, dobro poskrbljeno, vendar izzivov ne zmanjka. Med glavnimi je (pre)dolga pot do diagnoze in do začetka specialistične obravnave. Dostop do osnovnega zdravstva je slab, kakovost in varnost se občutno krhata, saj se dogaja, da, na primer, bolnik med prejemanjem onkološkega zdravljenja izgubi osebnega zdravnika. Seveda pomagamo, vendar je nujna sistemska ureditev tega problema, nujna je zagotovitev dostopnosti do primarnega zdravstvenega varstva, ki je vstopna točka v zdravstveni sistem, vendar je zdaj močno okrnjena. Na področju onkologije sistemsko še vedno ni poskrbljeno za celostno rehabilitacijo, bolniki z rakom nimajo na voljo poklicne in zaposlitvene rehabilitacije ... Državni program za obvladovanje raka je sicer odličen, predvideva izvrstne rešitve, tako glede rehabilitacije kot paliativne oskrbe, vendar manjka izvedba.«

Pravice pacientov

»Pozivanje k sprejetju višjih normativov za zdravnike družinske medicine je sprevržno, kajti to ni nič drugega kot pozivanje k nestrokovnemu delu in h kaznivemu dejanju malomarnega zdravljenja«

Podpisniki javnega apela za ureditev nevzdržnega položaja preštevilnih Slovencev, ki so ostali brez osebnega zdravnika, vlado in zdravnike družinske medicine pozivajo k takojšnji ureditvi razmer; rešitev vidijo v 5- do 10-odstotnem povečanju normativa osebnih zdravnikov. Ko smo včeraj poročali o omenjenem pozivu, smo nedvoumno opozorili na aktualno dilemo: kako to udejanjiti v Sloveniji, kjer družinski zdravniki ne navajajo fiktivnih preobremenitev, ampak so, nasprotno, nemalokrat izpostavljeni takšni praksi, ko zaradi pomanjkanja kadra ne skrbijo le za svoje paciente, ampak tudi za paciente zdravnika, ki ga nadomeščajo, istočasno pa opravljajo še urgentno službo. Je povečanje obremenitev sploh dopustno, če se na to ozremo z vidika zagotavljanja kakovostne in varne obravnave slehernega pacienta? Vodstvo sindikata Praktik.um, v katerega je včlanjena večina (80 odstotkov) slovenskih zdravnikov družinske medicine, je v odzivu na omenjeni javni poziv slovenskih intelektualcev, združenih v Zavezništvu za demokratično in pravično Slovenijo, odgovorilo tudi na ta vprašanja. V pojasnilih so ovrgli primerjave z razmerami v drugih državah – kot neresnične, nepopolne in zavajajoče.

Reforma

»Ko se ne bomo več pogovarjali o tem, ali zdravstveni zavodi sploh vodijo čakalne sezname, se bomo lahko začeli pogovarjati zgolj in samo o zadovoljnem pacientu, o dobro opravljeni storitvi, o skrbi za bolnika ...«

Da zdravstvena politika že vrsto let tako ali drugače, hote ali nehote – z ohranjanjem nedopustnih razmer za delo s pacienti, okoliščin, v katerih se prostor za zagotavljanje res celovite, kakovostne in varne obravnave vse bolj oži – pospešuje privatizacijo javnega zdravstva, je znano. Danes, ko se razmere in razmerja med bolniki, zdravniki in ostalimi strokovnimi profili, zaposlenimi v zdravstvu, ter zdravstveno politiko opazno zaostrujejo, Slovensko zdravniško društvo javno svari pred nepopravljivimi posledicami tega, da zdravnik vse bolj postaja uradnik, ki mora iz meseca v mesec povečevati svojo produktivnost – predvsem na področju birokracije, kajti po njihovi oceni je »proces prišel do skrajnega roba, od koder ne bo več poti nazaj v kakovostno, dostopno in solidarno javno zdravstvo.«