Čakalne dobe in sindrom gordijskega vozla

Čakalne dobe in sindrom gordijskega vozla

Nihče ne ve, koliko krogov je že pretekla zdravstvena politika pri obljubljanju in snovanju nujnih sprememb v zdravstvu, pa naj jih poimenujemo reforma ali kako drugače. Morda preoblikovanje obstoječega sistema v novi, pacientom oziroma obolelim prijaznejši sistem, v katerem bo na voljo več zmogljivosti, na račun katerih bodo zaposleni manj iztrošeni, njihovo delo pa ovrednoteno pravičneje, na podlagi učinkovitosti in kakovosti. Bolniki bodo zadovoljnejši, hitreje zdravi oziroma ozdravljeni. V sistemu bo bistveno manj kratkih stikov, ki bodo posledično bistveno laže odpravljivi. V zdravstvu zaposleni ne bodo več bežali na druga delovna mesta, zdravstvena politika pa bo – če bodo vodstvom zdravstvenih zavodov končno vendarle dali v roke prave menedžerske vajeti, ki bodo omogočile boljšo, optimalnejšo organizacijo dela – imela manj manevrirnega prostora za mešetarjenje z različno usmerjenimi interesi. Manj bo sivine, ki danes prikriva in prekriva koruptivna dogajanja. In kar je najpomembnejše: poskrbljeno bo za paciente. Hitreje, bolj usmerjeno, celoviteje.

Čakalne dobe in sindrom gordijskega vozla

Utopija? Ne, preprost recept, ki bi ga Slovenija udejanjila že davno – če ne bi vedno znova zatavala v past politično-interesnih kupčkanj in prevaljevanj krivde in odgovornosti na »kmete«, ki na zdravstveni šahovnici vedno znova ostajajo zvezanih rok, prikrajšani za pravočasno obravnavo in začetek zdravljenja, brez vpliva na igro, ki ostaja v domeni »velikih«, a zagotovo ne veličastnih, kaj šele častnih.

Preprost recept za uvedbo ključnih sistemskih sprememb v zdravstvu že vse predolgo ostaja utopija. Posledice takšnega početja in posledično nastalega stanja so danes le še stežka popravljive.

Zadnji zdravstveni minister – ki je, mimogrede, imel velikopotezne načrte za izboljšave v slovenskem zdravstvu, vse prej kot nepomembno pa je tudi to, da je bolj kot kdorkoli drug verjel vanje – je neslavno potonil, zalit z valom impulzivne odločitve predsednika vlade, da ga odslovi. Da odslovi ne le resornega ministra, ampak tudi podpredsednika vlade, za katerega je bil pred tem vedno pripravljen dati roko v ogenj.

Se je opekel? Ali pa se bo opekel? Premier namreč še vedno vztraja v vlogi »rezervnega« ministra za zdravje – čakalne vrste pa se vztrajno podaljšujejo. Kakšna strategija se skriva za tem? Zdi se, kot da je sploh ni.

Premier še vedno vztraja v vlogi »rezervnega« ministra za zdravje – čakalne vrste pa se vztrajno podaljšujejo. Kakšna strategija se skriva za tem? Zdi se, kot da je sploh ni.

 

Zategovanje vozla okoli izčrpanega zdravstva

Ne vem, a včasih se mi, verjetno povsem upravičeno, dozdeva, da se vsakokratna aktualna politika oziroma vlada poskuša kosati tako s predhodniki kot s politično opozicijo v tem, kdo bo v analih slovenske zdravstveno-sistemske resničnosti ostal zapisan kot tisti, ki je pri zadrgovanju zanke okoli vedno bolj izčrpanega zdravstva zategnil najmočnejši vozel. Vozel, ki je pri nas že davno presegel sintagmo gordijskega vozla.

Komu bo torej uspelo doseči, da bodo bolniki – tisti, ki še nimajo diagnoze in še ne prejemajo zdravljenja, ki bi preprečilo napredovanje bolezni ter nadaljnje, tudi usodne zaplete – pravočasno pristali v zdravstveno-varstvenem kolesju? Morda strateški svet za reformo zdravstva, če politika (spet) ne bo preprečila, da bi stroka preglasila paleto drugih interesov, in zato članom sveta ne bo dala prostih rok za pripravo najnujnejših sprememb, ki bi jih morala potrditi oziroma s sprejetjem omogočiti njihovo uveljavitev. Ali pa je, nasprotno, tudi delo strateškega sveta le še eno v vrsti perspektivnih, vendar utopičnih projektov, ki so zaživeli in ugasnili v zadnjih treh desetletjih?

Včasih se mi, verjetno povsem upravičeno, dozdeva, da se vsakokratna aktualna politika oziroma vlada poskuša kosati tako s predhodniki kot s politično opozicijo v tem, kdo bo v analih slovenske zdravstveno-sistemske resničnosti ostal zapisan kot tisti, ki je pri zadrgovanju zanke okoli vedno bolj izčrpanega zdravstva zategnil najmočnejši vozel. Vozel, ki je pri nas že davno presegel sintagmo gordijskega vozla.

Zdravje na politični ruleti

Ne kaže zanemariti podatka, da je zdaj – po vseh neuspelih poskusih – zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) kot plačnik tisti, ki trka na vest izvršilne in posledično tudi zakonodajne oblasti ter jo poziva k urgentnemu ukrepanju. Tudi zato, ker so se v zadnjem mesecu čakalne vrste še dodatno podaljšale.

Ob tem se velja utemeljeno vprašati, ali si je, na primer, politik na začetku politične kariere, poln strankarsko spodbujanega napuha, sploh sposoben predstavljati, kako se danes počuti nekdo, ki je zbolel za, denimo, rakom trebušne slinavke – ta je še vedno prejkone sinonim za skorajšnje slovo od življenja, če se zdravljenje ne začne dobesedno takoj. Je tak politik sposoben odločati o usodi posameznikov pa tudi naroda kot celote? Se zaveda razlike med pritiskom na zeleni ali na rdeči gumb? 

Je dopustno, da se odločanje o življenjsko pomembnih sistemskih spremembah vedno znova znajde v primežu političnega merjenja moči, kjer je na koncu pomembno le, katere barve si oziroma katero politično strujo zastopaš?

Si je politik na začetku politične kariere, poln strankarsko spodbujanega napuha, sploh sposoben predstavljati, kako se danes počuti nekdo, ki je zbolel za, na primer, rakom trebušne slinavke – ta je še vedno prejkone sinonim za skorajšnje slovo od življenja, če se zdravljenje ne začne dobesedno takoj. Se zaveda razlike med pritiskom na zeleni ali na rdeči gumb? 

Stvari, ki presegajo majhnost oblasti

So stvari, ki presegajo majhnost oblasti.

Življenje je vse preveč dragoceno, da bi ga tratili s takšnimi abotnostmi. A kdo zmore toliko osebne moči in zavezanosti etiki, pravičnosti, iskrenosti in resnicoljubnosti, da bi presegel ta slovenski habitus?

Da bi verjeli v formulo novega zdravstvenega ministra, ki bo presegel omenjeno stanje in zagotovil spremembe v dobro vseh, bi bilo preveč naivno. Kot da se iz preteklih izkušenj ne bi bili sposobni ničesar naučiti – a smo se. In ta izkustvena šola je bila boleča.

Kdo zmore toliko osebne moči in zavezanosti etiki, pravičnosti, iskrenosti in resnicoljubnosti, da bi presegel ta slovenski habitus? Kajti življenje je vse preveč dragoceno, da bi ga tratili s takšnimi abotnostmi.

Izboljšave so nujne, a kdo jih bo udejanjil?

Koga pravzaprav danes naslavlja upravni odbor ZZZS, ki resorno ministrstvo poziva k skrajšanju čakalnih vrst, k povečanju vpisa na medicino, k omogočanju vzvodov, ki bodo zagotovili boljšo izrabo kadrov, prostorov in sofisticirane medicinske opreme, aparatur, ki izven rednega delovnega časa samevajo, bolniki pa čakajo? Se bo kot nadomestni minister odzval premier, opolnomočen z usmeritvami strateškega sveta?

Ne, to ne bo zadostovalo. Počakati bo treba na misijo nemogoče na Slovenskem – na premik v glavah politikov, ki oziroma ko bodo dojeli, da jih prazno hvalisanje ne bo pripeljalo nikamor drugam kot na smetišče zgodovine, tlakovano z njihovimi napakami, napuhom in nerazumevanjem – ter žrtvami takšnega početja, ki mu ni videti konca.

Počakati bo treba na misijo nemogoče na Slovenskem – na premik v glavah politikov, ki oziroma ko bodo dojeli, da jih prazno hvalisanje ne bo pripeljalo nikamor drugam kot na smetišče zgodovine, tlakovano z njihovimi napakami, napuhom in nerazumevanjem.

Slovenski narod ni neumen, morda le preveč naiven ...

Razumeti je treba, da obstajajo stvari, ki presegajo politiko. Da obstajajo ljudje, ki so politiki dali krila za polet – krila, ki so jih politiki zlorabili. Vedno znova. Obstaja narod, ki v ključnih, najkritičnejših trenutkih zna stopiti skupaj in doseči tako rekoč nemogoče. In ta naš narod si tudi v skrbi za svoje zdravje zasluži nekaj veliko boljšega kot to, kar mu na različnih pladnjih servirajo od osamosvojitve dalje.

Slovenski narod ni neumen, ne glede na občasne (oziroma v času družbenih medijev vse opaznejše) eskapade posameznikov, ki so najmanj zgražanja in obsojanja vredne, zagotovo pa nevredne razpravljanja. Torej, kot vemo iz preteklih mejnikov: slovenski narod si bo sodbo pisal sam. Naj bo to razumljeno – na vseh ravneh, z vseh zornih kotov – v najbolj pozitivnem smislu.

Obstajajo stvari, ki presegajo politiko. In ta naš narod si tudi v skrbi za svoje zdravje zasluži nekaj veliko boljšega kot to, kar mu na različnih pladnjih servirajo od osamosvojitve dalje.

Kako naprej?

Doseči je treba radikalen premik. Takojšnji premik. Iz zdravstvene sfere zbrcati prikrite interese, takšne in drugačne, in poskrbeti za nemoteno delovanje zdravstva. Na politični, sistemski, izvedbeni in izkustveni ravni. Edino tako se bo človek, ki zboli, tudi v resnici in ne le na papirju znašel v središču obravnave. Brez nepotrebnih ovinkov in odvečnih čakanj, pospremljenih s praznimi floskulami, kajti zdravje je tisto, ki ne čaka – bolezen pa še manj. Zato je treba narediti vse, da se jo ustavi. Čim prej, čim celoviteje, strokovno in kakovostno.

Toda pri načrtih in napovedih, kako to doseči, je in bo ključnega pomena iskrenost. Zato naj fige v žepih pri udejanjanju nujnih izboljšav v zdravstvu (p)ostanejo stvar preteklosti.

Doseči je treba radikalen premik. Takojšnji premik. Iz zdravstvene sfere zbrcati prikrite interese, takšne in drugačne, in poskrbeti za nemoteno delovanje zdravstva. Na politični, sistemski, izvedbeni in izkustveni ravni.

reforma zdravstva

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.



Značke

Čakalne vrste

Najbolj brano

logotip

 

Video

video ikona