Človek se po vseh letih in desetletjih upravičenih pričakovanj in še vedno neuresničenih obljub vpraša, kako resna sploh so zagotovila vsakokratne politike, da je zdravstvo in s tem skrb za zdravje prebivalstva v fokusu reformnih načrtov. Ti so se še vedno doslej izjalovili. Ali sploh (še) obstaja možnost, da bo v tem mandatu kaj drugače? Ali pa se, nasprotno – prek vsakokratnih akterjev, ki jim zanos, pridobljen na političnem piedestalu, zamegli čut za pravičnost in pravilnost –, tudi zdaj in v prihodnje napoveduje zgolj ponovitev starih, vse predobro znanih scenarijev. Scenarijev, ki jih vedno znova spiše ena in ista hobotnica – seveda vsakič z drugo lovko –, ki že leta in desetletja izčrpava zdravstveni sistem, iz katerega zaposleni danes dobesedno bežijo. Kdo pa bo skrbel za bolnike, ki jih bo, glede na zvrnjeno demografsko piramido, v kateri imajo velik primat starejši, vedno več?

»Kar nas čaka zdaj, je zgolj umiranje bolnikov v čakalnih vrstah in postopen razkroj tega, čemur še z ostankom ponosa rečemo javno zdravstvo,« so v odzivu ne premierovo odslovitev ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana ocenili zdravniki, člani Strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije. Zdravniki, ki si – da ne bi bilo napačnega razumevanja – ne prizadevajo za privatizacijo zdravstva, ampak za ureditev razmer v obstoječem sistemu, ki danes deluje vse prej kot optimalno.

Javno zdravstvo, kdo bo tebe ohranil?

Omenjeno združenje, ki ga vodi zdravnik družinske medicine Miha Lukač, opozarja, da se zdravništva pri predlogih za zdravstveno reformo preprosto ne upošteva, saj da odločevalci za mnenje raje povprašajo posameznike, ki »so v večini primerov zadnjih 30 let tudi soustvarjali javni zdravstveni sistem – in so tako tudi soodgovorni za današnje stanje. Najglasnejši kritiki v ospredje javnega zdravstva ne postavljajo pacientov, ampak jih skrbi obstoj državnih zdravstvenih zavodov. Ti sami po sebi ne zdravijo – storitve zagotavljamo zagnani zdravstveni timi, zdravniki, zobozdravniki, medicinske sestre, tehniki, fizioterapevti in drugi, katerih število pa v slovenskem javnem zdravstvu nezadržno upada.«

Po prepričanju članov strokovnega združenja v središču javno-zdravstvenega sistema očitno tudi v prihodnje ne bodo bolniki in njihove potrebe, ampak javni zdravstveni zavodi ter ohranitev njihove centralne in monopolne vloge, ne glede na to, ali bo oskrba bolnikov tako kaj boljša ali ne. Takšen pristop, ki ga zdravniki izpostavljajo v omenjenem javnem odzivu, po njihovi oceni predstavlja strmo nadaljevanje poti v propad slovenskega javnega zdravstva, ki ga na način, kakršnega si predstavljajo v javnosti najglasnejši apologeti rešiteljev državnega zdravstva, ni mogoče rešiti. Zakaj ne? Zato, ker naj bi »takšni ukrepi pripomogli zgolj k še hitrejši izgradnji vzporednega zasebnega zdravstvenega sistema v pravem pomenu besede. Javno zdravstvo bo tako na koncu na voljo le še za določeno zahtevno medicino – in za tiste bolnike, ki si zasebnega zdravstva ne bodo mogli privoščiti.«

Združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov – zdravnikov torej, ki kot koncesionarji delajo v sklopu javnega zdravstva – zato poudarja, da bolniki morajo biti vedno v središču javnega zdravstva, »kot takšni pa bi morali imeti zagotovljeno tudi ustavno pravico do svobodne in proste izbire zdravnika in zobozdravnika, ne glede na njegovo mesto zaposlitve – tako, kot je to omogočeno povsod drugje v Zahodni Evropi. Seveda pa imamo tudi zdravniki svobodo izbire, kje, kako in koliko bomo delali. Vsaj te svobode nam v demokraciji nihče ne more odvzeti.«

Kako pa je s svobodo in pravicami pacientov?

Kako pa je po drugi strani s svobodo pacientov, obolelih, ki na preiskave, od katerih sta odvisna postavitev diagnoze in začetek zdravljenja, včasih čakajo leto, dve ali tudi dlje? 

V resnici bi morali govoriti o ujetosti bolnikov, saj tudi njih sistemski krč, ki noče in noče popustiti, stiska vse močneje in vedno bolj usodno. Se zavedamo, kako se v takšnih pogojih počutijo zdravniki, medicinske sestre in ostali člani zdravstvenega tima, ki vedo, kaj vse bi lahko naredili za obolelega, če bi bila diagnoza postavljena pravočasno? V praksi pa nemalokrat lahko le sanirajo posledice napredovale bolezni, ki je v bolnikovem življenju že začela puščati neizbrisen pečat ... Se zavedamo, kako se počutijo bolniki, ki čakajo – in včasih sploh ne dočakajo tega, kar jim na papirju jamči tudi ustava?

Pot do postavitve diagnoze je absolutno predolga ...

»Še vedno je tako, da je pri nas pot do postavitve diagnoze absolutno predolga – ne le pri onkoloških obolenjih, ampak tudi pri revmatoloških, uroloških in drugih boleznih. Ko bolnik dobi diagnozo, potem stvari stečejo ... Še vedno je tudi zelo težko osebno priti do osebnega zdravnika, kajti nekateri zdravstveni domovi so v tem smislu – kljub temu, da je obdobje epidemije končano – ostali zaprti,« ocenjuje in opozarja Tanja Španić, doktorica veterinarske medicine, ki je pri 26 letih zbolela za rakom dojk, danes pa je predsednica dveh institucij, v sklopu katerih deluje kot zagovornica obolelih za rakom na prsih – vodi namreč slovensko združenje Europa Donna, od leta 2020 pa tudi Evropsko zvezo za raka dojk Europa Donna. 

Dr. Tanja Španić je bila že tretjič članica zdravstvenega sveta, najvišjega posvetovalnega organa ministra za zdravje, zato ima tudi tovrstni vpogled v sistemske težave, ki so na področju zdravstvenega varstva vse prej kot zanemarljive.

»Po odhodu odstopljenega oziroma odslovljenega ministra z delovanjem preneha tudi zdravstveni svet v zdajšnji sestavi – problemi, ki jih je treba rešiti, pa ostajajo enaki. Eden takih je, denimo, napotnica s stopnjo nujnosti zelo hitro, kajti dvomesečna čakalna doba je v takem primeru povsem neprimerna oziroma nesprejemljiva. To je treba spremeniti, na primer z uvedbo triaže, prevetriti bo treba stopnje nujnosti ... Skratka, izboljševanje dostopnosti do zdravstvenih storitev in izboljševanje delovanja sistema porajata kup vprašanj, ki zahtevajo odgovore,« je prepričana Tanja Španić, ki je aktivna tudi v sklopu Zveze organizacij pacientov Slovenije (ZOPS), prav tako pa sodeluje v številnih tujih asociacijah – tako, na primer, v tujini vodi delovno skupino za zagovornike bolnikov pri Evropskem združenju za internistično onkologijo (ESMO) in je članica Oxfordske skupine za analizo študij zgodnjega raka (EBCTCG), medtem ko v Sloveniji sodeluje v usmerjevalnem odboru Državnega programa za obvladovanje raka (DPOR) in je članica etične komisije, ki deluje v sklopu Onkološkega inštituta Ljubljana.

Z vidika vseh vlog, ki jih opravlja pri zagovorništvu pravic bolnikov, danes ugotavlja: »Če si resno bolan, slovensko zdravstvo dobro deluje. Težave z zdravstvenim sistemom, ki smo jim priča, pa niso nove – v preteklosti na tem področju preprosto ni bilo narejenega dovolj, ni bilo zadostnih vlaganj v sistem. Dejstvo je, da bo treba ukrepati in pogoje za delovanje sistema spremeniti. Pri tem pa absolutno zagovarjamo ohranitev javno-zdravstvene mreže in zagotovitev dostopnosti do zdravstvenih storitev vsem.«

Tokrat so politični mlini mleli v zatišju ...

Zastavljena pot, ki naj bi pospešeno vodila v zdravstveno reformo, se bo kljub predčasnemu odhodu zdravstvenega ministra nadaljevala. Zdaj bo roko nad tem držal predsednik vlade Robert Golob, ki bo začasno opravljal tudi naloge ministra za zdravje; takšni praksi smo bili v preteklosti priča pri Alenki Bratušek, Marjanu Šarcu In Janezu Janši. Vendar noben od omenjenih predsednikov vlade ni vse do zadnjega tako rekoč 100-odstotno jamčil za pravilnost ministrovih odločitev, nato pa mu čez noč obrnil hrbet.

Tokrat so politični mlini mleli v zatišju, za skrbno postavljenimi barikadami. In lahko le upamo, da bo strateški svet, ki zdravstveni kolos usmerja na poti k reformi, politiki svetoval pravilno in odločevalcem enkrat za vselej dopovedal, da je resnično skrajni čas, da se preneha z merjenjem politične moči in zagovarjanjem parcialnih interesov. 

Politiki, pa naj še tako napenjajo mišice in ljudem obljubljajo nemogoče, namreč slejkoprej odidejo – posledice pa ostanejo. In cena teh posledic – ne le na področju zdravstva – je pri nas visoka. Previsoka. Bolniki to vedo, saj ceno takšnega stanja plačujejo že ves čas, časa pa jim preprosto zmanjkuje. 

Mandat odslovljenega ministra za zdravje se bo končal v sklopu izredne seje državnega zbora, na kateri se bodo poslanci seznanili z odstopom Danijela Bešiča Loredana, h kateremu ga je pozval premier. Seja se bo začela 13. julija.

Simbolične fotografije: iStock; portret Tanje Španić: Diana Zajec

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani