Prim. Mojca Senčar je bila vedno s srcem in dušo ne le zdravnica, ampak tudi zagovornica bolnikov in njihovih pravic – tudi na račun lastne izkušnje z rakom, ki ga je uspešno premagala za nekaj desetletij, nakar se je nedavno spet neizprosno vrnil. Vendar gospa, ki je med dolgoletnim vodenjem slovenskega združenja za boj proti raku na prsih Europa Donna postavljala nove mejnike v brisanju tabujevskega predznaka z bolezni, kakršen je rak, ni malodušna. Vedno najde spodbudno besedo za tiste, ki jo potrebujejo, in ostaja kritična do posameznikov, ki bi morali izboljšati razmere in razmerja v našem zdravstvu, v dobro vseh.

Zanimalo me je, kako prim. Mojca Senčar, izjemna osebnost, ki je kljub zdravniškemu poslanstvu javnosti bolj poznana kot ena izmed najbolj doslednih zagovornic pravic bolnikov in borka za ozaveščanje o boleznih, ki jih je v dobršni meri mogoče preprečiti ali vsaj ublažiti njihovo usodnost, ocenjuje najaktualnejše dogajanje v zdravstvu. Kako vidi njihov celotni diapazon – od stisk zdravnikov, zlasti tistih v osnovnem zdravstvu, težav, s katerimi se spopada negovalni kader, do najbolj akutnih problemov – težav pacientov, ki ostajajo ujeti v nedopustno dolgih čakalnih vrstah, od katerih je, pa ne gre za floskulo, vse prepogosto odvisno njihovo življenje? Mojca Senčar je bila tudi tokrat, kot vedno doslej, v razmisleku o tem, kako je danes, v praksi, v resnici s pravicami pacientov, v odgovorih neposredna, jasna, kritična in povedna.

»O pravicah pacientov je veliko govora, veliko je o tem napisanega, vendar smo še vedno daleč od tega, da bi ti zapisi tudi v resnici zaživeli. Zdravstvena politika, ki to področje ureja, se v resnici niti približno ne zaveda, kako zelo bolnika prizadene, ko zboli in izve za diagnozo, kako izjemno težko čaka, da pride na vrsto za preiskave, za vso diagnostiko in začetek zdravljenja – in kako zelo zelo ga je strah, da bo med čakanjem boj z boleznijo izgubil.«

Sistem ni dober in tega se, kot pravi Mojca Senčar, »bolniki dobro zavedamo – vendar zelo težko pripravimo in izvedemo upor zoper nedopustne razmere v zdravstvu. Moč potrebujemo za boj z boleznijo! Ko posameznik zboli za težko boleznijo, namreč dobesedno vso energijo vloži in porabi za spoprijemanje s težavami, ki jih prinaša bolezen; te energije preprosto ne more 'drobiti' v boju za pravice,« Mojca Senčar deli izkustvo – ne le svoje, ampak izkušnje mnogih, ki (p)ostajajo ujetniki nedopustno dolgih čakalnih dob in organizacijsko-kadrovskih eskapad v sistemu, ki bi moral biti v vseh odtenkih in na vseh ravneh prežet s človečnostjo, kakovostjo, varnostjo in dostopnostjo. 

Mojca Senčar v tem, kar pove javno, brez zadržkov, predstavlja vse, ki so se kadarkoli v življenju spopadli s hudo boleznijo, najsi je bil to rak ali katerakoli druga neozdravljiva bolezen, ki že sama po sebi na človeku pusti pečat; sistem zdravstvenega varstva, ki zaradi neurejenosti ne deluje tako, kot bi moral, pa težave le še potencira. 

»Glas pacientov je danes bolj prepoznaven kot pred nekaj desetletji – vendar drži, da bolniki težko porabljamo energijo v boju za (svoje) pravice. Te nam preprosto zmanjka, ko se borimo za svoje zdravje, ko čakamo na začetek zdravljenja, na udejanjanje pravic, ki nam pritičejo in ki morajo biti kakovostne in varne, predvsem pa pravočasne.«

Mojca Senčar je prepričana, da bi »zdravstveni politiki in zdravstveni strokovnjaki bolnikom morali omogočiti, da dobijo pravice, ki jim pripadajo. Sicer je res, da imamo na tem področju vse bolj aktivno civilno družbo, vendar ta še ni tako daleč v svojem razmišljanju in aktivnostih, da bi se organizirala in zahtevala to, kar Slovenci, ki oziroma ko zbolijo, morajo dobiti.«

Zanimalo me je, kaj meni o nedavnih navedbah, češ da se pri nas še ni zgodilo, da bi se pacienti zavzeli za zdravnike in jim stopili v bran, kljub podatkom, po katerih zdravnice pri nas (v povprečju) umirajo deset let bolj zgodaj kot ostale Slovenke, kljub stiskam, v katerih se je v zadnjih letih znašla, denimo, družinska medicina.

»S temi trditvami se ne morem strinjati. Bolniki pogosto opozarjamo, da bi zdravniki morali imeti boljše pogoje za delo, da je nujna razbremenitev dela, ki se marsikje odvija kot za tekočim trakom. Zelo dobro se zavedamo, da bi zdravniki za posameznega bolnika morali imeti na voljo toliko časa, kot ga konkretni pacient potrebuje – vendar v praksi niti približno ni tako,« pravi Senčarjeva, ki pa po drugi strani ne more pristajati na pavšalne ocene, kakršne je izrekel »pomemben slovenski strokovnjak, ki sicer dela na področju medicine, vendar ni nikoli delal v (klinični) praksi«.

»Dotični strokovnjak je dejal, naj zdravniki, ko končajo z delo(vniko)m, zaprejo ambulanto in čakajočim rečejo, naj pridejo drugič. Si predstavljate, kaj bi to pomenilo za bolnika z rakom, ki morda nujno potrebuje agresivno zdravljenje s kemoterapijo – in ki se zelo dobro zaveda, da mora to terapijo dobiti pravočasno? Človek je lahko dober strokovnjak – toda če nikoli ni delal v klinični praksi, si ne bi smel dovoliti, da izjavi kaj tako nedopustnega in nevzdržnega.«

Seveda, veliko je stvari v medicini oziroma v zdravstvu, ki so skregane z etiko, bodisi zaradi sistemskih anomalij bodisi zaradi izgubljene človečnosti. Toda Mojca Senčar opozarja še na en ključni moment, ki vpliva na (ne)razumevanje stiske, v kateri se znajde bolnik, ko mu postavijo diagnozo: »Še tako dober strokovnjak, dokler je zdrav, preprosto ne more razumeti bolnika, njegovih strahov, čustvenih stisk, nemoči. Zdravniki težko razumejo in vidijo druge, če sami nikoli niso bili v takšni situaciji. Nikoli ne bom pozabila, kaj mi je dejal kolega, zdravnik, od katerega smo se pred kratkim poslovili; ko je zbolel za rakom na črevesju in je sam izkusil vse tisto, čemur je v slovenskem zdravstvu izpostavljen bolnik, mi je dejal: 'Šele zdaj razumem, o čem govoriš in na kaj opozarjaš.'«

Ujetost v čakalne dobe, za katere se pri nas zdi, da več denarja ko namenjamo za njihovo krajšanje, daljše so, je nevzdržna. Problemi, ki bi jih celovita zdravstvena reforma morala že davno sanirati, najsi gre za kratke stike v delovanju zdravstva in sodelovanju med različnimi zdravstvenimi zavodi ali različnimi nivoji zdravstvenega varstva, ali pa za slabo organizacijo, ki onemogoča nemoteno strokovno delo, se Mojci Senčar zdijo nedopustni.

Po njenem prepričanju bi bilo nujno, ne le v slovenskem zdravstvu, ampak v Sloveniji nasploh, stremeti k večji povezanosti, boljšemu, učinkovitejšemu sodelovanju, ki naj zamenja značilno slovensko metanje polen pod noge, kajti »če bomo delali dobro za bolnike, bomo delali dobro za vse!«. 

Pionirka odstrinjanja tabujevskih predznakov z rakavih obolenj in obolelih za rakom dodaja, da se mora »prav vsak strokovnjak, ki danes dela drugače, zavedati, da lahko zboli kadarkoli, mogoče danes, morda jutri – in takrat bo sam občutil pomen takšnega (so)delovanja. Res se čudim politiki, da zdravstva ne podpre bolj, da ne poskrbi za boljšo urejenost in organiziranost tega kompleksnega sistema! Takšna kratkovidnost je preprosto nedopustna.« 

Sporočilo Mojce Senčar obolelim

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.