V sklopu akcije bodo v vseh trgovinah »našega najboljšega soseda« in v vseh ekspoziturah NLB postavljene rožnate škatle oziroma zabojnike, v katere lahko do vključno 1. marca prispevate danes neveljavne tolarske bankovce, ki naj bi se jih po slovenskih domovih skrivalo ogromno, v skupni vrednosti približno 32 milijonov evrov. S pomočjo te dobrodelne akcije naj bi pri Europi Donni pridobili dodatna sredstva za nadgradnjo programa Roza, s katerim bolnicam in njihovim svojcem zagotavljajo psiho-socialno pomoč, ki jo ti v borbi s hudo boleznijo še kako potrebujejo. 

Združenje, ki že več kot dve desetletji zagotavlja pomoč bolnicam in njihovim svojcem tako med zdravljenjem kot po njem, je pred dvema letoma aktivnosti psiho-socialne podpore povezalo v skupni program. Bolezen ne pozna praznikov, majhnih otrok in socialnih stisk, so si edine predstavnice ED, ki tudi na podlagi lastne izkušnje vedo, kako globoko v bit vsake ženske in vseh njenih bližnjih poseže diagnoza, ki dodobra spremeni dotedanji tok življenja in ga postavi v povsem nove okvire.

Prav zato so prizadevanja Europe Donne že dolgo temeljila na zagotavljanju čim bolj celovite podpore, pri premagovanju stranskih učinkov zdravljenja, pri okrevanju po končanem zdravljenju, pri spodbujanju čim hitrejše vrnitve v aktivno življenje. 

Kajti, kot poudarja predsednica ED Tanja Španić, »diagnoza rak ne prizadene samo bolnice, ampak tudi njene bližnje in poseže v odnose v družini, z otroci, s partnerjem, prijatelji, sodelavci. Ključna pri soočanju z boleznijo je čustvena podpora najbližjih, a pogosto se zgodi, da bolnice najbolje razume nekdo, ki ima podobno izkušnjo. Zato je naše združenje že od začetka prostor, kjer poleg znanja in izkušenj v procesu zdravljenja nudimo tudi topel objem, smo na voljo za iskren pogovor in zagotavljamo psiho-socialno pomoč.«

Da je taka pomoč vedno dobrodošla, bolnice, ki so premagovale to bolezen, zelo dobro vedo, zavedajo se (po)moči tega, da v tako težkih osebnih preizkušnjah niso same. In tega se, seveda, zavedajo tudi njihovi bližnji, ki so danes javno predstavili tudi svojo plat zgodbe. Brez vsakršne patetičnosti je današnji dogodek mogoče oceniti kot močno izpoved, prežeto s solzami, tihim razumevanjem, srčnostjo in toplino, s čimer je nova dobrodelna akcija brez dvoma dobila dobro popotnico.

Prim. Mojca Senčar: Če se bolezen ponovi, se hitro poberi, ne daj glave na tnalo in živi lepo naprej!

Prim. Mojca Senčar je zdravnica in bolnica, ki so ji diagnozo rak dojk postavili pred štirimi desetletji. Bolezen je premagala in svoje življenje posvetila ozaveščanju o raku na prsih, izboljšavam na tem področju medicine, sistemskim spremembam; kot dolgoletna predsednica slovenskega združenja Europa Donna je dosegla resnično pomembne premike. 

Danes je častna predsednica združenja, še vedno polna poguma in dobrih misli, vendar se ji je bolezen nedavno ponovila. »Pomembno se mi zdi, da danes bolnicam, pri katerih se je bolezen ponovila, sporočam, da to ne pomeni, da se moraš takoj posloviti. Tudi s ponovitvijo bolezni je mogoče dobro živeti, kajti danes je medicina tako napredovala, da lahko obvladuje tudi ponovitev bolezni. Zato je moje sporočilo tako: ko se ti to zgodi in te izjemno prizadene, se hitro poberi, ne daj glave na tnalo in živi lepo naprej. Ko pa medicina ne bo imela več zdravil, takrat pa si želim, da bi se brez muk in trpljenja čim prej poslovila,« je Mojca Senčar povedala za zdravstveni portal.

Boštjan P. Strnad: Moja mama je bila vedno borka, zase in za vse nas

In kaj pravi sin Mojce Senčar, Boštjan P. Strnad, ki se je z mamino diagnozo prvič srečal pred približno štirimi desetletji, kot gimnazijec, danes pa tudi njegovi otroci »vedo, da je babi Mojca bolna, vendar se s tem ne obremenjujejo, saj to preprosto ni v otroški naravi«? 

»Ker je mama delala kot zdravnica na onkološkem inštitutu, so bile tudi doma prisotne zgodbe o raku in zdravljenju te bolezni. Seveda pa je nekaj povsem drugega, ko se to zgodi tvoji mami. Toda moja mama je bila vedno borka, zase in za vse nas, vedno nam je bila v oporo. Ko se je bolezen ponovila, smo si rekli: 'Ah, ne že spet.' Tokrat so bile potrebne tudi kemoterapije, medtem ko je prvič zadostoval kirurški poseg. Zdaj potrebuje več utehe in, seveda, tudi zanjo pridejo težki trenutki. Takrat ji je treba odločno zapovedati, da se mora boriti še naprej.«

Pismo mami

Boris Koteski: Ko je za rakom zbolela mama, je bila to tabu tema. Ko je zbolela hči, je moralo biti drugače!

Boris Koteski pravi, da ga je, ko mu je hči Jana Koteska povedala za diagnozo rak, najprej prešinila misel: »Tega bika bomo zgrabili za roge in zmagali!« Boleče se je zavedal, da mora preprečiti ponovitev situacije, ko je, ko je bil še otrok, za rakom zbolela njegova mama. »Naša družina se je takrat zaprla, mama ni hotela govoriti o tem. Pred boleznijo je prepevala po hiši, vedno je bilo veselo. Po prihodu bolezni pa je vse potihnilo. Rak je bil tabu tema.«

Zato sta zdaj oba starša Jani ves čas zdravljenja stala ob strani. »Bolezen nas je veliko naučila. Kot oče bi takrat, ko sem izvedel za Janino bolezen, dal vse, da bi ji pomagal, da se bo lahko spet smejala. Ponosen sem nanjo, tudi na to, kako je znala sprejeti bolezen. Ko je izgubila lase, je s prijatelji naredila čudovite in obenem zelo pretresljive fotografije, ki so marsikateri bolnici v spodbudo in ji pomagajo, da se v času zdravljenja počuti bolje.«

Pismo hčerki

Metod Pevec: Hvala bogu, da imamo program Dora!

Metod Pevec, filmski igralec, režiser, literat in soprog Maje Kosar Pevec, ki je prav tako zbolela za rakom na prsih, je povedal, da so ženi bolezen odkrili pri rednem preventivnem pregledu. 

Nenadoma se v njihovem domu koledar ni več odvijal po dnevih in mesecih, ampak po terminih, povezanih z zdravljenjem in kemoterapijo. »Nisem imel občutka, da bi mi takrat nekdo moral stati ob strani. Res pa je, da smo moški drzni, nismo pa pogumni – medtem ko je bila žena ves čas zdravljenja izjemno pogumna, pravzaprav je pogum vlivala celotni družini. Sam pa sem si dostikrat rekel: »Hvala bogu, da imamo program Dora!«

Zato se mu po tej izkušnji zdi še toliko bolj smiselno poudariti, v kako dobro urejenem sistemu se v resnici pri nas odvija zdravljenje: »Rak je bolezen, ki se je vsi bojimo in je v določeni meri še vedno tabu. V resnici je z njo težko živeti. V najinem primeru se, poleg vseh težav, v pozitivnem smislu spominjam zdravnika, dr. Nikole Bešića, ki je povedal nekaj stvari, ki sem si jih zelo zapomnil. Prvič, da je to zelo ozdravljiva bolezen. Drugo, na kar naju je opozoril, pa je to, da smo v resnici lahko zelo veseli, da imamo sistem zdravstvenega zavarovanja, v katerem še vedno velja solidarnost, zato zdravljenje ni odvisno od kakovosti zavarovanja, kot je sicer marsikje po svetu.«

Ključnega pomena se mu zdi, da si v Sloveniji še naprej prizadevamo za ohranjanje solidarnosti pri zdravstvenem zavarovanju, »kajti rak je bolezen, ki ne izbira. Verjamem, da bi vsakdo raje plačeval desetkratni znesek za zdravstveno zavarovanje, kot pa da bi moral doživeti to bolezen in jo zdraviti v pogojih, ki bi ga prikrajšali za vse, kar sicer nudi sodobna medicina!«

Pismo ženi

In kakšen je njegov nasvet drugim svojcem, ki se spopadajo s to boleznijo? »Ne vem, če bi lahko svetoval kaj konkretnega. Raje bi delil nasvet pokojnega dr. Janeza Drnovška, ki je na koncu jasno povedal: zaupajte medicini. Mislim, da je to zaupanje zelo pomembno – in prav tako, seveda, tudi upanje.«

Sicer je res, da se je o bolezni treba poučiti, vendar se Pevcu zdi neprimerno, če posameznik potem kot nekdo, ki ga bolezen ogroža, na to temo »doktorira« bolj kot zdravnik, ki je specializiran za tovrstno zdravljenje. »To je nesmiselno. Ohraniti je treba zaupanje, kajti nezaupanje zagotovo ni nekaj zdravega. Za nezaupanjem do uradne medicine se marsikdaj skriva potreba po zanikanju bolezni, zdravnik pa je prinašalec slabe novice ... Z boleznijo se je treba soočiti, jo priznati in verjeti, da je obvladljiva.«

Iva Dimic: Ključni sta pozitivnost in ljubezen do življenja

In kaj o tej težki bolezni pravi Iva Dimic, poslanka, ki so ji diagnozo rak na prsih postavili pred dobrim letom dni? Kakšen je njen recept za iskanje izgubljenega zdravja, za ozdravitev?

»Zagotovo so domači tisti, ki ti dajo voljo in moč in s pomočjo katerih vidiš smisel v tem, da se trudiš in ugotoviš, da je življenje lepo. Moram reči, da sem imela zelo lepo izkušnjo z zdravstvenim osebjem onkološkega inštituta. Izpostavim lahko dr. Erika Breclja, ki mi je rekel, da ima dober občutek, da bova to zmogla. Govoril je v dvojini, torej nisem bila sama. To se mi zdi zelo pomembno, tudi pri vseh nadaljnjih zdravljenjih. Zelo dobra in pozitivna je tudi onkologinja dr. Tanja Ovčariček. Vsakič mi reče: dobri ste, zmorete!«

Spodbudne besede imajo posebno moč, toda, kot dodaja Dimičeva: »Seveda pa sta ključni pozitivnost in ljubezen do življenja – to je tisto, kar nas vse, bolnike ali 'nebolnike', navdaja z upanjem in lepoto življenja. To je recept.«

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.