Preventiva

Zdravje večine odraslih Slovencev je v jesensko-zimskem obdobju zaznamovano s kar 7-krat prenizko ravnjo vitamina D!

Medtem ko poleti že ob kratkotrajni izpostavljenosti sončnim žarkom v koži začne nastajati vitamin D, ki pomembno vpliva na človekovo zdravje in njegov imunski sistem, se v mrzlih mesecih situacija izrazito spremeni. Med novembrom in aprilom je ustrezno raven tega vitamina mogoče doseči le z ustrezno prehrano – ali z dodajanjem D vitamina, pri čemer pa je nujna izjemna skrbnost, da priporočene vrednosti ne bi presegli, kajti z jemanjem tega prehranskega dopolnila v previsokih odmerkih lahko svojemu zdravju povzročimo več škode kot koristi. Kako torej glede na podatke, po katerih naj bi kar 80 odstotkom odraslih Slovencev med novembrom in aprilom primanjkovalo D vitamina (pri 40 odstotkih odraslih so raziskovalci v zadnjih letih ta deficit ovrednotili kot hudo pomanjkanje), zagotoviti ustrezno preskrbljenost s tem, tako imenovanim sončnim vitaminom?

Varnost in kakovost

Bo tudi Slovenija sledila zgledu 12 članic EU, kjer lekarniški farmacevti lahko predpišejo zdravilo ali cepijo proti gripi?

Vsi kronični bolniki, ki zaradi osnovne in pridruženih bolezni jemljejo večje število zdravil, bi morali imeti pravico do podrobnega pregleda terapije in morebitnega součinkovanja zdravil, saj je tako mogoče zagotoviti ne le varnejše jemanje zdravil, ampak tudi boljše izide zdravljenja, nenazadnje pa bi se posledično zmanjšala še količina neporabljenih, zavrženih zdravil. To je le eden od ciljev, ki jih ob 30-letnici delovanja Lekarniške zbornice Slovenije (LZS) izpostavlja predsednica zbornice mag. Darja Potočnik Benčič. Želi si, da bi tudi pri nas sledili vzoru dvanajsterice članic EU, kjer so tudi lekarniškim farmacevtom omogočili izvajanje nekaterih storitev, ki so pri nas zgolj v domeni zdravnikov, a se obenem zaveda, da Slovenijo do takšne rešitve čaka še dolga pot. Na področju lekarništva je namreč kopica nujnejših izzivov, ki prednostno čakajo na dialog z resornim ministr(stv)om.

Transplantacije

Darovanje organov po smrti in transplantacije: kmalu tudi pri nas sočasne presaditve srca in pljuč, kar neozdravljivo bolnim prinaša še več upanja za preživetje

Na čakalnem seznamu za presaditev organa je trenutno 155 Slovenk in Slovencev. Teh posameznikov različnih starosti, različnih upanj in hotenj ne druži le skrb vzbujajoče bolezensko stanje, ampak tudi ali predvsem – upanje. A čakanje na novo srce, ledvico, jetra, pljuča ali trebušno slinavko pri vsakem od njih ostaja prežeto z negotovostjo; ta ni usmerjena v tim več kot 100 strokovnjakov različnih specialnosti, ki sodelujejo pri transplantacijski dejavnosti, ampak v pogostost odločanja za darovanje organov po smrti, brez katerega zdravljenja s presaditvijo kljub vrhunskemu znanju ne more biti. »Bom dočakal ozdravitev, se bo tudi zame pravočasno našel nadomestni organ?« se sprašuje vsak od njih v upanju, da je med nami čim več ljudi, ki razumejo, da tudi po tem, ko umrejo, lahko rešijo najmanj eno ali več življenj – zgolj s tem, da dajo soglasje k darovanju organov post mortem.

Transplantacije

Anja Garbajs o življenju po transplantaciji: hvaležna za darovani organ in za podarjeno življenje, ponosna na svoje telo in na veliko brazgotino, za katero se skriva močna življenjska zgodba

Odločitev za darovanje organov po smrti je pri nas še vedno tabu. Zato so se posamezniki, ki jim je bilo po zaslugi zdravljenja s transplantacijo podarjeno novo življenje, odločili, da v sklopu ozaveščanja o pomenu darovanja organov in tkiv razgalijo predsodke, ki jih na tem področju ne manjka. Razstava umetniških aktov »Moja brazgotina, moje življenje« je njihov odgovor na predsodke in strahove, kajti »ne potrebujemo tabujev. Odvrgli smo oblačila, vse naše zavore in pomisleke – da bi pokazali, kako ponosno in s kako veliko hvaležnostjo živimo naprej. In to le po zaslugi bodisi tistih posameznikov, ki so se, ko so še živeli, opredelili kot darovalci organov in tkiv po smrti, bodisi njihovih svojcev, ki so soglasje za darovanje dali po smrti bližnjega,« poudarja danes življenja in hvaležnosti polna 47-letna Anja Garbajs, ki so ji pred sedmimi leti s presaditvijo organa rešili življenje.

Revolt

»Dovolj nam je!« sporočajo ne le zdravniki, ampak celotno zdravstvo – skupaj z bolniki

Napovedana zdravniška stavka je, čeprav v javnosti ni tako razumljena, zadnji klic vpijočega v javno-zdravstveni močvari, ki danes državljanu, zavarovancu, pacientu, bolniku daje bistveno manj, kot mu obljubljata tako veljavna zakonodaja kot, nenazadnje, tudi ustava. In ne, pri tem nikakor ne gre le za plače zdravnikov. Te so pravzaprav vrh ledene gore, ki, obdana s sistemsko nepreglednim močvirjem, ni zamrznila le ažurnega, celovitega, s kakovostjo in varnostjo zaznamovanega delovanja zdravstva, ampak je onemogočila razvoj. Razvoj, ob katerem zdravniki in medicinske sestre zaradi nemogočih pogojev ne bi uhajali drugam, pacienti pa ne bi obtičali v nepreglednih čakalnih vrstah in med čakanjem izgubljali že tako ali tako načeto zdravje. Vlada, ki poudarja, da se zaveda obstoječih težav, je danes na dopisni seji v strinjanju, da so spremembe nujne, sprejela izhodišča za pogajanja s sindikatom (zobo)zdravnikov Fides.

Reforma

»Ko se ne bomo več pogovarjali o tem, ali zdravstveni zavodi sploh vodijo čakalne sezname, se bomo lahko začeli pogovarjati zgolj in samo o zadovoljnem pacientu, o dobro opravljeni storitvi, o skrbi za bolnika ...«

Da zdravstvena politika že vrsto let tako ali drugače, hote ali nehote – z ohranjanjem nedopustnih razmer za delo s pacienti, okoliščin, v katerih se prostor za zagotavljanje res celovite, kakovostne in varne obravnave vse bolj oži – pospešuje privatizacijo javnega zdravstva, je znano. Danes, ko se razmere in razmerja med bolniki, zdravniki in ostalimi strokovnimi profili, zaposlenimi v zdravstvu, ter zdravstveno politiko opazno zaostrujejo, Slovensko zdravniško društvo javno svari pred nepopravljivimi posledicami tega, da zdravnik vse bolj postaja uradnik, ki mora iz meseca v mesec povečevati svojo produktivnost – predvsem na področju birokracije, kajti po njihovi oceni je »proces prišel do skrajnega roba, od koder ne bo več poti nazaj v kakovostno, dostopno in solidarno javno zdravstvo.«

Varnost in kakovost

Ko zdravstveni sistem po strokovni plati še deluje, po človeški, subtilni, empatični plati pa ne, se zgodijo stvari, ki se ne bi smele zgoditi – in se ne smejo nikoli več ponoviti!

Človečnost, predanost, skrbnost, natančnost in strokovnost. Teh pet atributov mora, ne glede na sistemske danosti, negotovosti, pomanjkljivosti in nepravilnosti, zaznamovati delo vsakogar med nami – predvsem pa tistih, ki so se odločili, da bodo svoje poklicno življenje posvetili nudenju pomoči nemočnim, zdravljenju obolelih in reševanju življenj. Zaposleni v zdravstvu, zdravniki in medicinske sestre ter vsi ostali strokovni profili, od prvega do zadnjega, s katerimi se pacienti in njihovi svojci srečujejo v zdravstvenih ustanovah, nikoli ne bi smeli pozabiti na empatijo ali prezreti ključnih elementov, ki so osnova za kakovost in varnost obravnave. Ti momenti so bili v aktualnem primeru, ki je narekoval današnji odstop celotnega vodstva Splošne bolnišnice Celje, v celoti prezrti. Sistem, ki bi moral delovati čim bolj nemoteno, tudi s pomočjo natančno določenih protokolov – navsezadnje medicino z razlogom primerjajo z letalstvom, kjer vsaka, še tako neznatna napaka lahko predstavlja neizmerno tveganje in povzroči nepopravljivo katastrofo –, je v konkretnem, resnično tragičnem primeru odpovedal na celi črti.

Reforma

»Urejanje zdravstva ne bo preprosto, kajti v ozadju so lobiji, ki si ne želijo sprememb, saj je v urejenem sistemu bistveno teže ribariti v kalnem«

Dr. Erik Brecelj ni le kirurg, kajti že leta vihti tudi družbeno-kritični, analitični skalpel, s katerim si je med prvimi drznil zarezati v najbolj bolno tkivo naše družbe, v preplet žilja in živčevja korupcijskih hobotnic, ki od denarja, sicer namenjenega zdravstvu oziroma bolnikom, v nekakšni neprepoznavni in neotipljivi, vendar izrazito prisotni obliki nadvse udobno živijo – in si, jasno, ne želijo nikakršnih sprememb. Do teh pa mora pospešeno priti, kajti aktualne razmere v zdravstvu nikakor niso optimalne. Številnih kadrovsko-logističnih kratkih stikov, ki so jim izpostavljeni tako pacienti kot zaposleni in ki izrazito vplivajo na kakovost in varnost, predvsem pa na ažurnost dela v zdravstveno-varstveni sferi, ni mogoče sanirati zgolj z dodatnim financiranjem, ampak je nujna radikalna sprememba sistemskega ustroja; ta mora upoštevati vse nove razsežnosti, vključno z dokaj spremenjeno patologijo slovenstva, in odločno sanirati neustrezne razmere in razmerja na tem področju.

Organizacija

Ko pacientu ne preostane drugega kot urgenca, je to urgentni alarm za sistem

»Kriza primarne dejavnosti in Zdravstvenega doma (ZD) Ljubljana se preliva na UKC Ljubljana in ogroža izvajanje našega temeljnega poslanstva: izvajanja najkompleksnejših zdravstvenih storitev, ki jih ne izvaja nihče drug v državi. To neposredno ogroža življenja bolnikov, ki jim lahko pomaga le UKC Ljubljana,« je prof. dr. Jadranka Buturović Ponikvar, strokovna direktorica ljubljanskega UKC, po zadnji seji tamkajšnjega strokovnega sveta sporočila zdravstvenemu ministru Danijelu Bešiču Loredanu. Minister je namreč javnosti sporočil, da morata nastali zaplet razplesti obe instituciji, seveda ne na plečih pacientov. Obe ustanovi zagotavljata, da za bolnike je in bo poskrbljeno, opozarjata pa na nujnost sprememb v sistemu, ki morajo biti – kljub temu, da so nujne – skrbno domišljene in usklajene z izvajalci.

Reforma

Bo načrtovana zdravstvena reforma pacienta, izgubljenega v sistemu, ponovno postavila v središče dogajanja – nazaj na mesto, ki mu pritiče?

V Sloveniji smo, vsaj kar se zdravstva tiče, priča precedensu. Doslej namreč še ni bilo premiera, ki bi zaposlenim v javnem zdravstvu javno zagotovil bianco menico za pokritje vseh zdravstvenih storitev, ki jih bodo v sklopu predrugačene organizacije dela izvedli do konca prihodnjega leta in tako skrajšali nespodobno dolge čakalne vrste, v katerih so, skupaj s svojimi še neodkritimi ali neustrezno obravnavanimi boleznimi, ujeti bolniki. Tisti torej, zaradi katerih sistem sploh obstaja. Kakšne rešitve je nakazalo delovno srečanje z zdravniki, medicinskimi sestrami, z izvajalci in z vodstvenim kadrom, ki so mu na ministrstvu za zdravje dali simbolični slogan »Skupaj za boljšo in hitrejšo dostopnost do zdravstvenih storitev«? In kakšne dileme vznikajo ob nekaterih predstavljenih poudarkih, ki so pri marsikom vzbudili skrb o morebitnem načrtovanju stranpoti pri ustvarjanju nove podobe slovenskega zdravstva?