Zato bi kot družba morali poskrbeti za ponovno (vz)postavljanje vrednot, usmerjenih v skrb za lastno zdravje in za dobro sočloveka, na piedestal, ki naj omogoči boljši, spodbudnejši medgeneracijski pogled v prihodnost slovenstva. In zaradi tega bi moral vsak med nami med drugim poznati tudi znake možganske kapi. Zakaj? Zato, ker v boju proti tej bolezni in njenim hudim posledicam štejejo sekunde in minute, dobesedno; s takojšnjim ukrepanjem in klicanjem nujne medicinske pomoči lahko zagotovimo postopke, ki bodo nekomu – komu od vas, vaših bližnjih, znancev ali ljudi, ki ste jih srečali po naključju – ne le rešili življenje, temveč preprečili tudi najhujše posledice te bolezni tisočerih obrazov, ki lahko povzroči invalidnost ali smrt.

Možgansko kap utrpi vsak četrti človek na svetu. Čeprav ta huda bolezen, ki povzroči motnje zaznavanja, gibanja, čutenja, sporazumevanja, vedenja, čustvovanja in mišljenja, pogosteje prizadene starejše, pa se lahko pojavi tudi pri mlajših, celo pri otrocih. Za to na globalni ravni najpogostejšo nevrološko boleznijo pri nas vsako leto zboli približno 4000 ljudi – in pri vseh, ki preživijo, je pot do izgubljenega zdravja dolga.

Moč preventive in moč takojšnjega ukrepanja

Zato je, kar se tiče različnih bolezenskih stanj in številnih drugih dejavnikov, ki lahko pripomorejo k nastanku možganske kapi, izjemno pomembna preventiva. Seveda je jasno, da se mnogim posameznikom razmislek o (preprečevanju) bolezni zdi nekaj, kar je rezervirano za 'starejše' in se njih prav nič ne tiče – dokler se z boleznijo, ki jo izkusijo bodisi pri svojcih bodisi na lastni koži, ne srečajo sami.  

Čeprav je pri možganski kapi s takojšnjim zdravljenjem mogoče doseči skorajda neverjetne rezultate in obolelemu povrniti funkcije, ki bi jih brez takojšnjega ukrepanja lahko za vedno izgubil, pa omenjena bolezen še vedno ostaja v družbi glavnih krivcev za nastanek invalidnosti ali bistveno prezgodnjo smrt.

Prim. Matija Cevc, zdravnik in predsednik društva za srce

»Ne pozabite na akronim GROM – G kot govor, R kot roka, O kot obraz in M kot minuta!«

Prim. Matija Cevc, predsednik Društva za zdravje srca in ožilja Slovenije, ki kot zdravnik dela na Kliničnem oddelkuza žilne bolezni ljubljanskega UKC, vedno znova poudarja: »K pojavnosti možganske kapi pomembno pripomorejo tako imenovani klasični dejavniki tveganja za nastanek različnih kroničnih obolenj, med katerimi velja izpostaviti povišane vrednosti krvnega tlaka in holesterola, sladkorno bolezen, debelost ter, seveda, kajenje in fizično neaktivnost. Znana je, denimo, tudi povezava med možgansko kapjo in atrijsko fibrilacijo, srčnim popuščanjem, endokarditisom ter odprto povezavo med levim in desnim preddvorom.« 

Manj pa so, kot dodaja prim. Cevc, poznana druga stanja, ki prav tako pomembno povečujejo nevarnost za nastanek možganske kapi, pri čemer opozori predvsem na pomanjkanje spanja, velike in dolgotrajne delovne obremenitve in delo ponoči – pa tudi na onesnaženost zraka v okolju, kajti »dokazano je, da onesnaženost zraka z drobnimi delci (PM2,5) pospešuje aterosklerozo in druge bolezni, vključno z možgansko kapjo.«

Če je človek istočasno izpostavljen večjemu številu omenjenih dejavnikov tveganja, je njegova ogroženost, da bo doživel možgansko kap, večja – vendar lahko možnost za nastanek možganske kapi (pa tudi prenekatere druge bolezni) pomembno zmanjša, če poskrbi za svoje dobro počutje. In za to ne potrebuje veliko denarja, energije in časa – dobrin, ki jih v aktualnih razmerah na splošno primanjkuje. 

Naložbe v zdravje se vedno znova obrestujejo

Svojemu zdravju bomo, kot so predstavniki dveh združenj bolnikov opozorili na skupni novinarski konferenci, dali dobro popotnico že tako, če se bomo vsak dan sprehodili v naravi, ne ob cesti ali v okolju, kjer je zrak onesnažen z nevarnimi izpusti iz tovarniških dimnikov; sprehod mora trajati najmanj pol ure do uro, tempo hoje naj bo hitrejši. Pri prehrani velja slediti mediteranskemu zgledu, z uporabo olivnega olja in večjih količin zelenjave in sadja, pri čemer se ni le smiselno, ampak tudi zelo zdravo odpovedati sladkim oziroma sladkanim pijačam, pijačam z mehurčki, škrobnim živilom – pa tudi visoko predelanim prehranskim izdelkom, zlasti suhomesnim. 

»Ta trud, ki ni neizvedljiv, je bistvenega pomena, če si želimo zagotoviti zdravo in kakovostno starost ter razbremeniti družinske člane skrbi za betežne sorodnike. A skrb za zdravje velja usmeriti tudi v druge parametre – v obvladovanje motenj v presnovi in zvišanega krvnega tlaka, ki naj bo, če je le mogoče, nižji od 130/80 mmHg, v preprečevanje oziroma obvladovanje sladkorne bolezni. Pa tudi, seveda, v izogibanje tobačnemu dimu, kar z vidika nekadilcev pomeni, naj se ne zadržujejo v prostorih, kjer se kadi,« poudarja prim. Cevc, ki se mu zdi bistveno, da vsakdo poskuša upočasniti tempo življenja, saj to po njegovem prepričanju postaja vse bolj hektično – s posledicami tega pa se srečuje tudi sam, v bolnišnici, pri zdravljenju vedno večjega števila obolelih.

Možganska kap: minuta zamujena ne vrne se nobena!

»Zmanjšati moramo začarani krog, ki vodi v nastanek srčno-žilnih bolezni, kajti 'minuta zamujena ne vrne se nobena' – kar pa še najbolj boleče drži v primeru možganske kapi. Zato ne pozabite na akronim GROM – G kot govor, R kot roka, O kot obraz in M kot minuta. Če pri nekom opazite, da je začel govoriti nejasno, nerazumljivo, če ne more dvigniti roke, če se ne more več nasmehniti ali če ima usta na eni strani povešena, potem takoj, brez vsakršnega oklevanja in omahovanja, pokličite na 112! Kajti če boste ukrepali takoj, je danes, s takojšnjim zdravljenjem, mogoče premagati glavnega sovražnika pri tej bolezni: čas. Dlje, ko bo stanje po možganski kapi ostajalo nesanirano, večja škoda bo nastala, hujše, težje bodo posledice, ki jih bo utrpel bolnik, njegova kakovost življenja pa bo, če bo preživel, neprimerljivo slabša, kot bi bila lahko ob takojšnjem začetku zdravljenja,« je nedvoumen prim. Matija Cevc.

Milan Čuček, predsednik Združenja bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo (ZCVB)

»Hvaležen sem vsem, ki so mi pomagali, da danes lahko živim dejavno in polno življenje«

Milanu Čučku so po možganski kapi življenje rešili v UKC Ljubljana.

»Posledice so bile ogromne. Na novo sem se moral naučiti govoriti, brati, obnoviti telesne zmogljivosti, na novo sem moral spoznati, kdo sem, spoznati družino, okolje ... Najhujša posledica, ki ostaja, je delna slepota. Toda čeprav moram uporabljati belo palico, sem hvaležen vsem institucijam, ki so mi pomagale z rehabilitacijo, in prav vsem, ki so mi pomagali, da danes lahko živim dejavno in polno življenje,« pravi.

Danes, po 21 letih, Milan Čuček živi polno, dejavno življenje, s soprogo imata dve hčerki in zdaj tudi že štiri vnuke. Je del aktivne civilne družbe, ki pomaga pri ozaveščanju o vseh razsežnostih možganske kapi in njenih posledic, prepoznavanju in zmanjševanju bremena, ki ga povzroča ta bolezen na osebni in na družbeni ravni. Je predsednik Združenja bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo (ZCVB), v sklopu katerega obolelim med drugim zagotavljajo trajno obnovitveno rehabilitacijo v zdravilišču. 

Dr. Vesna Radonjić Miholič, klinična psihologinja in strokovna sodelavka združenja ZCVB

»Možgansko kap bi lahko opredelili tudi kot bolezen družine«

»Možganska kap je v Sloveniji na nek način dodobra 'udomačena', zato bi bilo res dobro, če bi vsi poznali priporočila, s katerimi je mogoče nastanek te bolezni preprečiti, in jih tudi upoštevali – kajti vsi smo ujeti v reki življenja, katere tok je vse hitrejši,« poudarja dr. Vesna Radonjić Miholič, klinična psihologinja in strokovna sodelavka združenja ZCVB.

Okrevanje po možganski kapi je dolgotrajno, neenakomerno, naporno – ne le za obolelega, tudi za njegove bližnje, še zlasti, če kap povzroči hudo obliko invalidnosti. 

»Pravo razsežnost posledic bolezni in njihov vpliv na življenje bolnika in njegovih svojcev lahko tako oboleli kot njegovi bližnji prepoznajo šele, ko se bolnik ponovno začne vključevati v vsakodnevno življenje, ko je morda treba prerazporediti vloge v družini, spremeniti prioritete in prilagoditi navade,« pri čemer dr. Radonjić Miholič izpostavlja vse prepogosto spregledane hude obremenitve tudi drugih članov družine, negovalcev, ki skupaj z obolelim premagujejo posledice možganske kapi. Zato je prepričana, da bi »možgansko kap lahko opredelili tudi kot bolezen družine, saj se morajo z njenimi posledicami spoprijemati vsi, skupaj.« 

Možganska kap je bolezen, ki se pojavi hitro, tako rekoč v hipu – okrevanje pa je zelo počasno, zahtevno, polno izzivov, kajti »ta bolezen lahko prizadene prav vsa področja človekovega življenja, soočanje z boleznijo in njenimi posledicami zahteva čas in je lahko zelo boleče, dolgotrajno. Okrevanje lahko v veliki meri podpira novo učenje, kar je zelo spodbudno – problem pa je, ker so številni programi, ki to omogočajo, težko dostopni,« dodaja klinična psihologinja, trdno prepričana, da je vse, kar človek počne po možganski kapi, zanj energetsko dražje, zato velja, kadar je le mogoče, ukrepati pravočasno, preventivno.

Zlatka Babšek, urednica revije združenja ZCVB Kapnik

»Veliko moč ljubezni sem zares prepoznala šele v času svoje bolezni«

»Morda je po možganski kapi, vsaj pri meni je bilo tako, najtežje sprejeti svojo drugačnost in se ji predati. Po kapi sem imela težave z govorom. Vedela sem, kaj hočem povedati, toda besed nisem mogla izgovoriti, saj ni bilo glasu. Obrazne mišice so bile otrple, niso zmogle premika; če ne bi čutila mravljincev, bi trdila, da v tem predelu nimam ničesar,« pove Zlatka Babšek o tej težki preizkušnji, po kateri si je kljub vsemu predstavljala, da bo rehabilitacija hitro učinkovala in da bo znova lahko samostojno hodila. 

»A žal ni bilo tako, saj vse potrebuje svoj čas. Po mesecu dni v bolnišnici in dveh mesecih na univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča sem bila končno doma. Pričakali so me moji domači, njihova neskončna ljubezen, ki je mojemu srcu dajala toplino, oporo in mi vlivala pogum za življenje v boju z novimi ovirami. Veliko moč ljubezni sem zares prepoznala šele v času svoje bolezni,« je iskrena Zlatka Babšek, ki danes ureja revijo združenja ZCVB Kapnik.

Ob tem se spominja številnih preizkušenj in stisk, ko je poskušala slediti svojim željam in zaživeti navkljub boju z novimi ovirami, pri čemer jo je prežemala groza, saj nikoli ni vedela, kako se bodo odzvali drugi ljudje, ni vedela, ali lahko pričakuje razumevanje in človečnost ali ne.

Danes, po mukotrpnem premagovanju bolezni in njenih posledic ter postopnem sprejemanju svojega novega življenja in drugačne sebe, ugotavlja: »Šele zdaj sem resnično živa.« Ob tem pa si želi, da nihče ne bi preslišal iskrenega razmisleka, ki izhaja iz izkustev, tudi trpkih: »Prosim, bodite prijazni in pozorni do soljudi, saj nikoli ne veste, kaj se zares dogaja z njimi, kaj je krivo za njihovo drugačno, morda počasnejše odzivanje. Velikokrat sem morala pojasniti, da sem doživela možgansko kap. Le tako sem lahko umirila nestrpnost in neučakanost ljudi. Zato bodite strpni in ne pozabite, kako zelo boleča je za nekoga lahko vaša osornost. Bodite in ostanite – ljudje.«

Portreti Matije Cevca, Milana Čučka, Vesne Radonjić Miholič in Zlatke Babšek: posnetki zaslona virtualne novinarske konference; simbolični fotografiji: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.