V državnem programu za obvladovanje raka (DPOR) so začrtani jasni obrisi cilja, ki naj bi ga pri nas dosegli do leta 2026: ob zagotavljanju enakosti v onkološki oskrbi in izboljševanju njene kakovosti bo treba zmanjšati zbolevnost za rakom, izboljšati preživetje ter doseči izboljšanje kakovosti življenja obolelih – s krepitvijo celostne rehabilitacije in paliativne oskrbe, ki, tudi po izkušnjah pacientov, ostajata resen sistemski in izvedbeni izziv. Po drugi strani pa aktualne primerjave z drugimi evropskimi državami že zdaj kažejo, da Slovenija prav na področju onkologije dosega zavidljive rezultate. Evropska komisija (EK) je skupaj z Organizacijo za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) pripravila primerjalno poročilo o neenakosti na področju raka v članicah EU – in v teh dneh predstavljeni podatki kažejo, da je Sloveniji v primerjavi z drugimi državami v zadnjih desetih letih uspelo nadpovprečno (za več kot 10-odstotni delež) zvišati preživetje bolnikov, zbolelih za rakom.

Pri nas zaradi zapletov, povezanih z napredovanjem raka, ki zahteva agresivno zdravljenje, vsako leto umre približno 6500 obolelih, medtem ko raka diagnosticirajo pri več kot 16.000 posameznikih. Najpogostejši raki zajemajo približno 60-odstotni delež tega bolezenskega bremena – mednje se uvrščajo rak kože, pljuč, dojk, prostate ter debelega črevesja in danke. Skupna značilnost vseh omenjenih rakov je, da je njihova pojavnost tesno povezana z nezdravim načinom življenja, ki vključuje premalo gibanja, neustrezno prehrano, preveliko telesno težo, kajenje, prekomerno uživanje alkoholnih pijač in pretirano sončenje.

Istočasno pitje alkohola in kajenje verjetnost za raka povečata tudi za 35-krat

Tobak je še vedno med glavnimi krivci za nastanek številnih rakavih obolenj, ki so praviloma zaznamovana tudi s slabimi izidi zdravljenja; podobne posledice kot tobak ima tudi alkohol, čeprav se zdi, da so v Sloveniji, kjer ima domicil tako imenovana »mokra kultura«, posledice pretiranega uživanja alkohola še vedno tabu tema. Najresnejše posledice pa ima sinergijsko učinkovanje obeh dejavnikov – istočasnega kajenja in pitja alkohola –, kajti v takem primeru se verjetnost za nastanek raka lahko poveča tudi do 35-krat.

Zato bi bilo zelo priporočljivo, da bi bil zaradi resnično velikega bremena, ki ga v naši družbi (neposredno in posredno) povzroča zbolevanje za rakom, vsakdo med nami seznanjen z osnovnimi preventivnimi prijemi, ki jih je mogoče vgraditi v življenjski vsakdan – in tako ne le poskrbeti za dobro počutje, ampak tudi za ohranjanje zdravja, vključno s preprečevanjem nastanka raka ter prenekatere druge resne kronične bolezni, pa naj bo to diabetes, debelost, visok krvni tlak ali katero od srčno-žilnih obolenj.

Za koliko se je bolezensko breme povečalo na račun pandemije, bomo izvedeli šele čez leta

Veliko je izzivov tako na individualni, sistemski, strokovni kot tudi na znanstveno-raziskovalni ravni. In na te izzive bo treba poiskati odgovore – začenši z osebno odgovornostjo v skrbi za zdravje. Jasno je, da se sodobni človek na tej poti srečuje in spopada z resnimi ovirami, med drugim z dandanes skorajda neprekinjeno vpetostjo v delovne in tudi siceršnje obveznosti, ki ga izpostavljajo skorajda nenehnemu stresu, posledičnemu upadu imunske odpornosti, zaradi česar se povečuje izpostavljenost bolezenskim zapletom.  

Strokovnjaki imajo na tem področju dobro zastavljeno vizijo, ki pa, tudi na račun nenehno spreminjajoče se prevladujoče patologije prebivalstva, zahteva nenehne prilagoditve in izboljšave v sistemu. Ta, kot vsi dobro vemo, danes kleca zaradi dobro poznanih težav in obolelim otežuje dostopnost do diagnostičnih storitev.

Kot opozarja dr. Tit Albreht z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki je vpet v številne evropske projekte na tem področju, je veliko škode povzročilo tudi obdobje pandemije. Po njegovi oceni še ni jasnega odgovora na vprašanje, za koliko se je v tem času zmanjšalo število napotitev bolnikov s sumom na raka na nadaljnje, diagnostično usmerjene preiskave, »zato se v prihodnje mesece in, žal, tudi leta lahko oziramo z zaskrbljenostjo«. Med drugim tudi zaradi tega, ker mnogi, ki se iz bojazni pred okužbo z novim koronavirusom kljub simptomom niso odločili za pregled pri osebnem zdravniku – in tako še vedno nimajo postavljene diagnoze.

Vse več obolelim danes uspe raka premagati ...

Po drugi strani pa vemo, da veliko onkoloških bolnikov danes raka premaga – po zaslugi sofisticiranega zdravljenja in tudi lastnega angažmaja ter stremenja po čim bolj zdravem življenjskem slogu. A seveda le, če je diagnoza postavljena pravočasno. 

Ob tem pa je zelo pomembna tudi kakovost življenja po prebolelem raku.

Kot v kontekstu svetovnega dneva boja proti raku (4. februar je posvečen ozaveščanju o rakavih obolenjih in spodbujanje odločevalcev k ukrepanju) opozarjajo pri zbornici zdravstvene in babiške nege, je med ljudmi, ki so preživeli raka, veliko takšnih, pri katerih po končanem zdravljenju bolezen ni več prisotna; nekateri morajo nadaljevati z vzdrževalnim zdravljenjem, da zmanjšajo tveganje za ponovni vznik te bolezni. 

Med ključnimi koraki, ki človeka peljejo nazaj v običajni vsakdan, pa je rehabilitacija, kajti tako bolezen kot zdravljenje na človeku pustita večplasten odtis.

... zatakne pa se pri rehabilitaciji

Bolniki z rakom potrebujejo rehabilitacijo za zmanjšanje vpliva poznih neželenih učinkov zdravljenja raka, za izboljšanje kakovosti življenja pa tudi psihičnega oziroma čustvenega zdravja, poudarja Ana Istenič, predsednica sekcije medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v onkologiji, ki deluje v sklopu omenjene zbornice. Ob tem dodaja, da se »več ljudi po prebolelem raku vrača na delo, zato jim je treba zagotoviti podporo. Delodajalci lahko ustvarijo takšno kulturo na delovnem mestu, s katero se zaposlene z diagnozo raka spodbuja in podpira pri prilagajanju izzivom, s katerimi se soočajo.«

In kot ve vsak, ki se je z diagnozo rak srečal bodisi sam bodisi prek znanca ali bližnjega, teh izzivov ni malo. Naj bo prognoza po postavitvi diagnoze še tako spodbudna, pot, ki jo mora prehoditi oboleli, ni lahka. Zato se v sklopu celovite rehabilitacije, ki ostaja eden ključnih izzivov v sferi onkologije, zagotavlja pomoč pri okrevanju po zdravljenju raka, ki vključuje ponovno vzpostavljanje fizične kondicije, izboljšanje obvladovanja stresa, spanja, čustvenega ravnovesja in dobrega počutja, učenje obvladovanja neželenih učinkov kemoterapije, hormonske in tarčne terapije, imunoterapije in radioterapije, napotke za uravnoteženo prehranjevanje in ohranjanje fizične kondicije ter doseganje priporočene telesne teže ...

Toda rehabilitacijski programi, ki jih specializirani negovalci izvajajo ambulantno, morajo biti na voljo pravi čas – in ne šele z dolgotrajnim zamikom, če sploh. Zato Ana Istenič poudarja, da »v Sloveniji še vedno beležimo pomanjkanje ustrezne organizacije celovite rehabilitacije, ki bi z ustrezno timsko obravnavo kontinuirano vodila bolnika od diagnoze dalje. Primanjkuje pa tudi izobraženih medicinskih sester in drugih zdravstvenih kadrov, ki bi koordinirano izvajali kakovostno celostno rehabilitacijo.«

Do še boljših učinkov zdravljenja s terapijo, prilagojeno genski sliki bolnika

Seveda pa so pri doseganju kakovosti in varnosti pri obvladovanju onkoloških obolenj izjemno pomembne tudi raziskave, na vseh ravneh – raziskave, ki pokažejo, kateri prijemi so ključnega pomena tako za učinkovito preprečevanje bolezni kot tudi za pravočasni začetek zdravljenja, ko je bolezen že prisotna.

V tem kontekstu je pomembna mednarodna študija, v kateri je sodelovalo sedem držav; Slovenijo so zastopali raziskovalci laboratorija za farmakogenetiko Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani ter več kot 50 zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev; v študijo so vključili približno 7000 bolnikov (716 jih je bilo iz Slovenije) s precej raznolikimi obolenji – različnimi raki, srčno-žilnimi boleznimi, duševnimi obolenji in drugimi boleznimi. Izsledki so bili objavljeni v priznani medicinski publikaciji The Lancet. 

In kaj je pokazala študija, v kateri so proučevali učinkovanje zdravil iz različnih terapevtskih skupin, predpisanih na podlagi genskega zapisa? Raziskovalci so pri bolnikih preverili prisotnost 50 različnih sprememb v zapisu 12 specifičnih genov, ki lahko vplivajo na delovanje 39 izbranih zdravil – 12 tednov so beležili pojavnost neželenih učinkov terapije, med katerimi se lahko pojavijo slabost, glavobol, vrtoglavica, driska, bolečine, izguba okusa ... Pokazalo se je, da so se pri bolnikih, ki so prejemali odmerke zdravil, prilagojene njihovemu genskemu zapisu, neželeni učinki pojavljali redkeje. Po oceni rektorja Univerze v Ljubljani dr. Gregorja Majdiča so izsledki nedvoumen dokaz, da je varnost zdravljenja mogoče izboljšati s prilagajanjem terapije genski sliki posameznika.

Kampanja slovenske Europe Donne ob svetovnem dnevu ozaveščanja o raku

Seveda pa so pomembne aktivnosti na vseh ravneh, tudi pri ozaveščanju. Zato so se v sklopu svetovnega dneva boja proti raku prostovoljke slovenskega združenja Europa Donna v okviru kampanje »Pravočasno odkrijmo raka materničnega vratu« odločile za ozaveščanje o raku, ki pri nas predstavlja približno poldrugi odstotek vseh novoodkritih rakov; pojavnost te bolezni se je po zaslugi presejalnega programa Zora ter odkrivanja in zdravljenja predrakavih sprememb v zadnjih letih skorajda prepolovila. 

Rak materničnega vratu je eno izmed redkih onkoloških obolenj, za katero obstaja učinkovit presejalni test za zgodnje odkrivanje predrakavih in rakavih sprememb. Po drugi strani pa je na voljo cepljenje, s katerim je nastanek bolezenskih sprememb mogoče preprečiti – pri deklicah in dečkih, ki obiskujejo šesti razred osnovne šole. Cepljenje ni obvezno, je pa zelo priporočljivo, saj vsi podatki kažejo, da bo na ta način, skupaj z rednimi ginekološkimi pregledi in sodelovanjem v programu Zora, to resno onkološko bolezen mogoče izkoreniniti. 

Pri drugih rakih bo pot do takšnih obetov še dolga.

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani