Čakalne dobe do letošnjega septembra ne bodo prepolovljene in ne bodo jih povsem odpravili do septembra 2020, kot je ob prevzemu mandata napovedal zdravstveni minister Samo Fakin. Fakin je namreč danes, pol leta od začetka ministrovanja, odstopil. Zakaj? Premieru Marjanu Šarcu je sporočil, da se njegovo zdravstveno stanje prepočasi izboljšuje.
Prebivalstvo Slovenije se pospešeno stara, o čemer priča tako na glavo obrnjena demografska piramida kot tudi naraščajoča obolevnost za rakom, boleznijo z več sto raznolikimi obrazi, ki danes ni več usodna, ampak je po zaslugi znanstvenih izsledkov, umeščenih v znanje sodobne medicine, postala eno od kroničnih obolenj. Kje smo na področju obvladovanja raka, kateri so najbolj izstopajoči dosežki onkologije, kje nas čakajo največji izzivi – in kako jim bo Slovenija kos? O tem je za zdravstveni portal v video intervjuju podrobneje spregovoril izr. prof. dr. Viljem Kovač, strokovni direktor osrednje institucije za zdravljenje raka na Slovenskem, Onkološkega inštituta (OI) Ljubljana.
Medicinske sestre so, kot pravijo, v resnično nevzdržnem položaju. Da bi se ta izboljšal, bi minister za zdravje Samo Fakin moral že danes prižgati zeleno luč dokumentu o kompetencah, ki ga je pripravila skupina predstavnikov te stroke, vendar je resorno ministrstvo zbornico zdravstvene in babiške nege ter tri sindikate, ki »pokrivajo« interese zaposlenih v tej profesiji, prosilo za izredni enotedenski odlog pri sprejetju odločitve; v tem času naj bi, vsaj predvidoma, dokument podrobno proučil še novoimenovani strateški svet za zdravstveno nego. Sindikalna stran protestira in Fakina opozarja, da krši veljavno zakonodajo – po drugi strani pa je ozadje te problematike tako kompleksno, da njegova celovita rešitev ne bo mogoča, dokler celotna zdravstvena nega ne bo strnila vrst.
Prof. dr. Tomislav Klokočovnik, predstojnik Kliničnega oddelka za kirurgijo srca in ožilja Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana, odhaja. Zaradi pritožb in obtožb skupine zdravnikov. Upravičenih ali povsem krivičnih? In kakšne bodo posledice tega dejanja, ki skorajda preveč srhljivo spominja na dogajanje, povezano z otroško srčno kirurgijo? Več o tem v intervjuju s prof. dr. Tomislavom Klokočovnikom za zdravstveni portal.
Kako nekdo, ki je bil dolga leta aktivno vpet v program otroške srčne kirurgije in bil tako neposredno seznanjen z vsemi odstopanji od strokovnosti in varnosti v sklopu te sicer izjemno sofisticirane dejavnosti ter bil med tistimi zdravniki, ki so se zaradi anomalij sklicevali na ugovor vesti, ko zdravljenje ni bilo več varno, danes vidi ta program? Program, za katerega vodstvo UKC Ljubljana zatrjuje, da je zdaj kakovosten in varen, da so odstopanja od strokovnih standardov sanirana in da ni nikakršnega razloga za skrb glede varnosti zdravljenja otrok s prirojenimi srčnimi napakami, s čimer se je strinjal tudi minister za zdravje Samo Fakin, ko je odločil, da ta program ostane v sklopu ljubljanskega UKC. Kaj pravi mag. Gorazd Kalan, zdravnik, ki je bil od maja do decembra 2017 tudi vodja Centra za kirurško zdravljenje bolnikov s prirojenimi srčnimi napakami – dokler vlada ni razrešila tedanjega vodstva UKC in sprejela sklepa o ustanovitvi NIOSB, ki ga danes ni več?
Znanje sodobne medicine je danes na številnih ravneh prestopilo meje predstavljivega, saj mnogim obolelim omogoča ne le preživetje, ampak tudi kakovostno življenje. Transplantacijska medicina je ena izmed najmlajših in najbolj sofisticiranih vej medicine, ki beleži izjemne dosežke. Spomnimo se, denimo, nedavne presaditve obeh pljučnih kril v UKC Ljubljana – in številnih osebnih zgodb pacientov, ki jih danes ne bi bilo več med nami, če jim ne bi mogli presaditi organov (srca, jeter, ledvice ali trebušne slinavke) in jim tako darovati novega življenja.
Odbor za zobozdravstvo, ki ga v sklopu Zdravniške zbornice Slovenije vodi Krunoslav Pavlović, je v zadnjih mesecih zelo aktiven. Predstavniki različnih vej dejavnosti, ki se ukvarja z zdravjem zob in ustne votline, pospešeno opozarjajo na sistemske anomalije, zaradi katerih so pacienti nemalokrat prepričani, da njihov zobozdravnik namerno odlaša s terapijo, ki jo nujno potrebujejo in ki bi vrnila nasmeh na njihov obraz.
Desetletna stagnacija na področju duševnega zdravja je, poleg bolezni in njenih posledic, v življenjskem vsakdanu obolelih in njihovih bližnjih pustila tako rekoč neizbrisne posledice. Na tem področju je namreč pri nas doslej vladal precejšen nered, predvsem zaradi slabe dostopnosti do storitev in pomanjkanja strokovnjakov, zlasti pedopsihiatrov in kliničnih psihologov. Vendar se zdaj stvari, kot je videti, vendarle spreminjajo. Pospešeno. Jožica Maučec Zakotnik je lani, ko je bila še državna sekretarka na ministrstvu za zdravje, prevzela pobudo in z razširjeno strokovno ekipo v slabih treh mesecih pripravila dokument, ki se prej ni in ni premaknil z nulte točke – in dosegla njegovo sprejetje.
Da Samo Fakin delovanje zdravstvenega sistema pozna v najbolj filigranskih podrobnostih, je jasno. Prav tako ni dvoma o tem, da ne bi bil vešč pogovarjanj in dogovarjanj z vsemi glavnimi akterji v zdravstveni sferi, katerih interesi se med seboj precej razhajajo, niso pa nezdružljivi. Povsem umestno pa je vprašanje, ali mu bo, ko bo za naslednja štiri leta prevzel vodenje izjemno kompleksnega, ranljivega in tudi že močno ranjenega zdravstvenega sistema, recepte, ki jih vidi kot najboljše, tudi v resnici uspelo udejanjiti.
Da je zdravstvo in z njim bolniki v stiski, pravzaprav ni nič novega. Problem je v tem, ker se težave stopnjujejo, pravih rešitev, ki bi bile dobre za vse, pa ni. Nasprotno. Otroška srčna kirurgija je že nekaj časa vzorčni primer, ki opozarja na številne podobne medicinsko-organizacijske kazuse, pri katerih pobudo za vzpostavljanje reda privzame politika – rešitve pa še vedno ni, vsaj ne končne. Kaj k temu dogajanju dodaja predsednica Zdravniške zbornice Slovenije dr. Zdenka Čebašek-Travnik?
Prof. dr. Tomislav Klokočovnik je predstojnik Kliničnega oddelka za kirurgijo srca in ožilja UKC Ljubljana; v sklopu te funkcije mora skrbeti za čim bolj nemoteno, kakovostno in varno izvajanje dveh programov, za odrasle in za otroke. Kako je z otroško srčno kirurgijo, je znano, saj se njeno zapletanje in reševanje že dolgo odvija pred očmi javnosti. Zanimalo pa nas je, na kakšen način in v kolikšni meri vodstvo kliničnega oddelka pri zagotavljanju varnega in kakovostnega zdravljenja malih srčkov sodeluje s prof. dr. Igorjem Gregoričem oziroma z novoustanovljenim Nacionalnim inštitutom za otroške srčne bolezni (NIOSB).
Program otroške srčne kirurgije, ki so se mu v zadnjih ducat in nekaj letih temelji vztrajno sesuvali, posledično pa sta trpeli kakovost in varnost zdravljenja malih bolnikov s prirojenimi srčnimi napakami, bo ostal v Sloveniji, pod okriljem Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni (NIOSB). Kljub logističnim zapletom in zamudam pri reševanju kadrovskih enačb, ki naj bi v prihodnje zagotavljale res vrhunske storitve, kaže, da bo končni razplet te nesrečne zgodbe dober. Za vse vpletene, še najbolj pa za srčke in njihove starše.
Konrad Kuštrin je zdravnik in sindikalist, eden najbolj prepoznavnih v Sloveniji. Politikom se v povezavi z njim praviloma naježijo lasje, saj vedo, na podlagi dolgoletnih izkušenj, vse od osamosvojitve dalje, da je ob omembi njegovega imena, ki je sinonim za prizadevanja slovenskega zdravništva za priznanje statusnih pravic, »vrag odnesel šalo«.
Po najaktualnejših in najodmevnejših dogodkih v slovenskem zdravstvu, ki koreninijo v ljubljanskem UKC, bi lahko sklepali, da ta največja slovenska zdravstvena ustanova po kadrovski plati razpada v prafaktorje in da preprosto ne bo mogla biti kos več kot milijonskemu prilivu bolnikov, ki vsako leto v njej iščejo strokovno pomoč.
Reševanje slovenske otroške srčne kirurgije, ki je v začetku meseca razpadla na prafaktorje, ni končano. Odvija se v sklopu Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni (NIOSB), ki pa do zdaj še ni zaživel niti po administrativni, kaj šele po strokovni plati. Odvija se tudi z interventno pomočjo dveh tujih zdravnikov, pediatričnih kardiologov iz ZDA in s Hrvaške, ki sta že začela z uvajanjem na slovenskem »terenu«. Danes bo tem prizadevanjem piko na i postavil novoustanovljeni državni zbor, ki bo po nujnem postopku glasoval o noveli zakona o zdravniški službi – ta bo poenostavil doslej zelo rigidne postopke, ki so jim doslej morali zadostiti tuji zdravniki, da so dobili zeleno luč za delo v slovenskem zdravstvu in upravičili zaupanje za skrb za slovenske bolnike.
Krištof Zevnik je zobozdravnik, doktor dentalne medicine, ki se poleg celostne obravnave in rehabilitacije pacientov ukvarja tudi z razvojem informacijskih rešitev v medicini. V slovenski javnosti je poznan predvsem po precedenčni tožbi proti Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS).
Otroška srčna kirurgija tako rekoč pred očmi javnosti razpada v prafaktorje. Po eni strani si ekipa pod vodstvom prof. dr. Igorja D. Gregoriča prizadeva, da bi se zdravljenje malčkov s prirojeno srčno napako lahko še naprej odvijalo v Sloveniji, pod okriljem nastajajočega Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni, ki bo precejšen delež strokovnega kadra moral pridobiti iz tujine. Po drugi strani pa program, ki že dobro desetletje ne premore niti enega samega domačega kirurga, ki bi bil vešč operiranja bolnih srčkov, drug za drugim zapuščajo zdravniki in tudi njihovi nadrejeni. Prihodnji teden bo odšel še zadnji pediatrični kardiolog, brez predstojnika je ostala tudi služba za kardiologijo pediatrične klinike.
Prof. dr. Igor D. Gregorič kot srčno-žilni in torakalni kirurg že več desetletij živi in dela v ZDA; zadnjih šest let v bolnišnici Memorial Hermann Hospital, ki deluje v sklopu teksaške univerze, vodi oddelek za srčno kirurgijo in srčno popuščanje. V Sloveniji je vpet v aktivnosti za odpravo nevzdržnega in nedopustnega stanja, ki smo mu bili priča v primeru otroške srčne kirurgije.
Dr. Erik Brecelj je človek, ki ga ni treba posebej predstavljati, saj je preprosto – znan. Ne le v strokovnih krogih, ampak tudi ali predvsem med ljudmi nasploh. Med Slovenkami in Slovenci, ki se vsake toliko, bolj ali manj redno, bolj ali manj boleče, srečujejo z našim zdravstvom, z resničnostjo, v kateri je ta sistem primoran delovati. In ta že dolgo ni več rožnata, nadebudna in spodbudna, prej nasprotno – zdi se, kot bi ga napadla bolezen, ki ji sodobna medicina (beri: aktualna politika) še ni našla pravega leka.
Za projekt farmacevtskega svetovanja na ZZZS ocenjujejo, da je trenutno eden pomembnejših v skrbi za optimizacijo varnosti in kakovosti pri zdravljenju z zdravili. Kakšne prednosti prinaša ta novost obolelim in kako naj bi pomagala tudi zdravnikom? O tem podrobneje v pogovoru z generalnim direktorjem Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije Marjanom Sušljem.