Dr. Viljem Kovač rad izpostavi pomembne dosežke v boju proti raku. Model presejalnih programov Zora, Dora in Svit, namenjenih čim zgodnejšemu odkrivanju predrakavih in rakavih sprememb, je, kot poudari, izredno učinkovit: »Raka materničnega vratu smo prepolovili. S programom Dora smo pokrili vso Slovenijo; rak, ki ga odkrijejo v tem programu, ima štirikrat boljšo prognozo od naključno odkritega raka na prsih. Podobno je pri raku debelega črevesja in danke – v programu Svit s kolonoskopijo odstranjujejo predrakave spremembe, pojavnost raka se je posledično močno znižala.« 

Ob tem strokovni direktor OI izpostavi izjemne dosežke na vseh področjih zdravljenja raka. »Pri kirurgiji raka je endoskopska operacija – manj invaziven, natančnejši poseg, ki ne zavira imunskega sistema, rehabilitacija pa je bistveno krajša – postala rutina. Diagnostika z računalniško tomografijo (CT) in magnetno resonanco (MR) je postala dosegljiva, v radioterapiji smo uvedli vse moderne tehnike, ki so najnatančnejše, najučinkovitejše in najbolj ohranijo tkivo, ki ga bolezen ni prizadela. Ni slučaj, da je eden največjih strokovnjakov za radiofiziko dejal, da bi naša radioterapija v ZDA v trenutku dobila licenco za delo.« 

Pomembno se mu zdi, da slovenski sistem kljub težavam, s katerimi se spopada, omogoča zdravljenje z zdravili, ki povsod niso dostopna. »Po drugi strani pa nekatera zdravila, zlasti v imunoterapiji, lahko uvajamo v sklopu kliničnih študij, zlasti v imunoterapiji.«

Ob tem izpostavi, da je onkološki inštitut ena od redkih zdravstvenih ustanov, ki nima plačanih le programov, ampak so plačani po storitvah. »Ne morem trditi, da ni izzivov – vendar so ti zelo podobni izzivom v drugih državah. Ključno je, da je slovenska družba pripoznala pomen tovrstnega zdravljenja in te veje medicine. Imamo listo dragih zdravil, ki jih zavod za zdravstveno zavarovanje posebej plačuje.« 

Zakaj je nujen multicentrični razvoj

Na OI vsakemu bolniku želijo zagotoviti celostno obravnavo, prehransko in tudi gensko svetovanje, psihološko podporo in tudi paliativno oskrbo. Seveda se pri udejanjanju omenjenega pojavljajo tudi kratki stiki, ki se med drugim kažejo v nevzdržni, vse bolj izraziti kadrovski in prostorski stiski, ki naj bi jo v prihodnje pomagal reševati novi radioterapevtski center v Mariboru, pri vzpostavljanju katerega so priskočili na pomoč tudi strokovnjaki iz Ljubljane.

»Tovrstne spremembe v smislu multicentričnega razvoja so nujne, če želimo ostati zvesti motu, po katerem je treba vsakemu Slovencu, ne glede na to, na katerem koncu države živi, zagotavljati enako kakovostno zdravljenje. To je javno zdravstvo – zagotoviti najboljše možno zdravljenje vsakomur, ne le tistemu, ki ima denar,« opozarja sogovornik.

Pred vrati so torej številni pomembni strokovni izzivi, zlasti v imunoterapiji, kjer so trenutno aktualna vprašanja, »katere bolnike zdraviti z imunoterapijo, da bo to čim bolj učinkovito. Ali bomo z imunoterapijo zdravili že lokalno napredovale bolezni, ne samo metastatske – ali pa jo bomo uporabljali kot dodatno zdravljenje po operaciji? Kako imunoterapijo kombinirati z radioterapijo, ki, tako kot kemoterapija, razgali rakaste celice, nakar sta tako imunski sistem obolelega kot imunoterapija učinkovitejša? Kakšno naj bo razmerje med obema zdravljenjema?« našteva dr. Kovač dileme, na katere pospešeno iščejo odgovore v sklopu kliničnih študij.

Ob tem pa opozori tudi na bistveni moto onkološkega zdravljenja oziroma zdravljenja nasploh: čim več bolnikom čim prej nuditi zdravljenje. »Tu se vedno skrivajo pasti, kajti nobena družba ni tako bogata, da bi imela na voljo toliko denarja, kot ga zdravstveni sistem lahko porabi – zato moramo biti racionalni in uvajati tiste pristope, ki so najbolj učinkoviti in od katerih bodo bolniki imeli največ koristi.«

Pri nekaterih rakih, denimo, rezultati še vedno ne dosegajo evropskega povprečja – po drugi strani pa pri raku ščitnice Slovenija dosega drugo najboljše preživetje v Evropi, takoj za Islandijo. »Učinkovitost lahko povečamo, če raka zdravimo v specializiranih centrih – kajti razlika pri tem, ali poseg opravi onkološki kirurg ali nekdo, ki se s to diagnozo sreča redko, je velika,« opozarja Kovač. 

Po drugi strani pa, denimo, v sklopu programa Dora danes na letni ravni odkrijejo okoli 540 bolnic, medtem ko vsako leto za rakom na prsih zboli približno 1300 žensk – zato onkologi želijo v prihodnje bolezen v še večjem deležu odkriti v čim zgodnejši fazi bolezni. Enako je pri raku na debelem črevesju in danki, kjer naj bi se odzivnost na brezplačno preiskavo in diagnostiko sčasoma povečala in obolevnost še dodatno zmanjšala. 

Povedni so tudi podatki o zbolevnosti za rakom pljuč, boleznijo, ki predstavlja glavni profesionalni izziv dr. Viljema Kovača.

Kajenje pri ženskah se ne zmanjšuje, zbolevnost za rakom pljuč narašča

»V zadnjih letih je opuščanje kajenja med moškimi ustavilo naraščanje obolevnosti za rakom pljuč. V zadnjem desetletju smo 5-letno preživetje moških ob postavitvi te diagnoze povečali z 10,8 na 14,6 odstotka, pri ženskah pa s 13,1 na 20,8 odstotka. Toda pri ženskah se pojavlja drugačen problem: pogostost kajenja se ne zmanjšuje, zbolevnost za pljučnim rakom pa (posledično) narašča. Na lestvici najpogostejših rakov pri ženskah je tako pri nas ta rak pristal na tretjem mestu, med vzroki za umrljivost pa je na drugem mestu,« pove izr. prof. dr. Viljem Kovač. 

Po njegovem prepričanju je nujno »celovito ukrepanje, uresničitev želje, da bi počasi postali nekadilska družba, v kateri bi bil delež odraslih, ki kadijo, manjši od pet odstotkov, medtem ko danes še vedno presega 20 odstotkov. Če bomo postali nekadilska družba, bo kadilskega raka bistveno manj. Tudi izkušnje iz ZDA, kjer pojavnost raka pljuč že vrsto let pada, kažejo, da so tam, kjer so dosegli, da ljudje ne kadijo oziroma kadijo manj, učinki nedvoumni.«

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.