Kaj se v resnici dogaja v zobozdravstvu, v kolikšni meri je omejeni nabor storitev, do katerega smo Slovenci upravičeni na letni ravni, odvisen od pravil plačnika? Kako je dogajanje v zdravstvu pogojeno s sistemskimi luknjami in zakonodajo, ki vse prepogosto dobi zeleno luč ad hoc, brez poglobljenega posveta s tistimi, ki najbolje vedo, kako zakonske določbe vplivajo na delo v praksi in v kolikšni meri dušijo pravice zavarovancev oziroma bolnikov pa tudi zaposlenih v (zobo)zdravstvu?

Več o tem je v pogovoru za zdravstveni portal povedal predsednik zborničnega odbora za zobozdravstvo Krunoslav Pavlović, doktor dentalne medicine.

Zobozdravstvo ima v sklopu slovenskega zdravstva že dolgo specifično vlogo, ki jo vsak od akterjev vidi drugače. Pacienti imajo občutek, da jim zobozdravniki na podlagi zdravstvenega zavarovanja zagotavljajo premalo storitev, da je za stomatološke storitve potrebnih vse preveč plačil in doplačil. Lahko s konkretnim primerom ponazorite, zakaj pravzaprav zobozdravstvo ni (v večji meri) brezplačno in kako je to povezano s programom, ki ga Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) plača zobozdravnikom – najsi so ti zaposleni v javnem zdravstvu ali delajo kot zasebniki na podlagi koncesije, kar je pravzaprav, kar se tiče obravnave pacienta, isto?

Povezava je tesna. Vsaka zdravstvena storitev potrebuje plačnika, torej zavarovalnico oziroma ZZZS. V zadnjem času opažamo, da ZZZS poskuša v obstoječe programe umestiti sodobnejše storitve, tudi v zobozdravstvu, kar na zdravniški zbornici podpiramo. Vendar se istočasno pojavlja problem, ker financiranje za te storitve ni zagotovljeno. To pomeni, da pacienti posledično nimajo enake dostopnosti do storitev, kot so jo imeli prej. Pri zobozdravstvenih storitvah pa to že doslej ni bilo najbolj optimalno.

Kje tiči ključni problem in kaj storiti?

ZZZS ima za zobozdravstvo razpisanih 951 programov, kar, med drugim, predstavlja točno določeno število ordinacijskih ur. To je šest ur in pol na dan na en program.

Tak program so uokvirili leta 1981, torej pred skoraj štirimi desetletji, za nabor storitev, ki jih je takrat krila zdravstvena blagajna. Storitve znotraj tega programa se širijo, na voljo so novi, bistveno dražji materiali, način zdravljenja je kompleksnejši, časovni okvir pa ostaja nespremenjen. 

Poskus ZZZS v sklopu splošnega dogovora, da bi obseg dela povečali za deset odstotkov, v smislu dodatnega financiranja, problema ne odpravlja. Nove storitve v časovnem okviru niso pokrite, kar pomeni, da se prepad med nekdanjim in zdajšnjim stanjem le še povečuje.

Rešitev tega problema je razpisovanje novih programov. Če v obstoječi časovni normativ 951 X 6,5 uvajamo nove storitve, je treba izračunati, kaj te storitve pomenijo glede na dostopnost – in razpisati toliko več programov, omogočiti toliko več zobozdravnikom, da izvajajo službo v javnem sistemu, bodisi na podlagi koncesij bodisi v sklopu javnega zavoda, in tako pacientom omogočiti dostopnost do storitev, ki se uvajajo v obstoječi program.

Dokler se to ne bo zgodilo, bo torej velik ali vedno večji del pravic še naprej ostajal zgolj zapis na papirju ...

Tako je. Konkreten letošnji primer je evropska direktiva proti uporabi amalgama, po kateri od 1. julija v EU velja, da otrokom do 15. leta ni več dovoljeno delati amalgamskih zalivk.

ZZZS na to ni bil pripravljen; uvedli so standard kompozitne zalivke, niso pa predvideli časovnega normativa za izdelavo te zalivke. Razlika v času, potrebnem za izdelavo amalgamske ali kompozitne zalivke, pa je precejšnja. 

Šele v pogajanjih so ugotovili, da bi samo na račun te razlike morali razpisati dodatnih 24 do 26 programov v otroškem in preventivnem zobozdravstvu, če bi želeli zagotoviti nemoteno dostopnost do storitev. 

Ker smo se zavedali problema, ki bo nastal, smo že v začetku leta opozarjali, da kompozit ni najboljši izbor materiala, tudi glede na stroške, ki jih prinaša. Vedeli smo, da to lahko načne javno-zdravstveni sistem – če pa bi zavarovalnica poskrbela za ustrezno financiranje, z ustreznejšim številom programov in s primernim ovrednotenjem kompozitnih materialov, bi to nemudoma podprli.

Seveda pa smo, na žalost, vedeli, da se to ne bo zgodilo. Tako slovenski zobozdravniki od 1. julija v otroškem in preventivnem zobozdravstvu »iz lastnega žepa« plačujejo za stroške materiala, ki jih ZZZS ni predvidel. 

Taka in podobna razhajanja med »teorijo in prakso« pa so tudi nasploh kriva za to, da morajo pacienti pri nas toliko doplačevati za zobozdravstvene storitve.

Po drugi strani pa je politika v zadnjih letih s sprejemanjem premalo domišljenih in posledično dokaj ali včasih tudi povsem neživljenjskih odločitev zobozdravstvo še dodatno stisnila v kot. Kakšne bodo posledice, če ne bo prišlo do korenitih sprememb? Če morda začneva pri tem, da v zobozdravstvu manjka do 500 programov, s katerimi bi pokrili tako otroško kot odraslo zobozdravstvo. Kako daleč so pobude za ureditev tega področja medicine?

V luči omenjenih izračunov in pogovorov tako z ZZZS kot z ministrstvom za zdravje smo predlagali, da bi v aneksu številke dve k letošnjemu splošnemu dogovoru razpisali vsaj 100 programov na področju zobozdravstva. 

Predlog je bil zavrnjen. To je odraz dvoličnosti odločevalcev, ki na sestankih z nami sprejemajo naše argumente in normative, se strinjajo z njimi. Ko pa je treba zagotoviti plačilo – in verjamem, da na nacionalni ravni v zvezi s tem obstajajo resne težave –, se vse ustavi.

Zato je v prihodnje nujna priprava strategije razvoja na tem področju, v kateri bo treba jasno povedati, kako pomemben kazalnik razvoja družbe je zobozdravstvo oziroma zdravje zob, zdravje ustne votline. Zato bo na ministrstvu za zdravje v kratkem začela z delovanjem delovna skupina za strategijo razvoja zobozdravstva v naslednjih desetih letih; tako delovno skupino, vendar z ožjim strokovnim kadrom, pa smo ustanovili tudi na zbornici. 

Zavedamo se, da je zdravniška zbornica nosilec strokovnosti, izkušenj, poznavanja delovanja zdravstvenega sistema na terenu, medtem ko se bomo na ministrstvu sestajali s predstavniki ZZZS, ki bodo povedali, koliko denarja iz zdravstvene vreče zavarovalnica lahko zagotovi za zobozdravstvo, predstavniki zdravstvene politike pa bodo pojasnili, kakšna je politična odločitev države glede tega, v kolikšni meri bo financirala zobozdravstvo. 

Lahko s konkretnim primerom ponazorite, zakaj je nujno vzporedno delovanje obeh skupin?

V ZDA, na primer, ljudje v glavnem plačujejo za zobozdravstvo, kolikor si seveda lahko privoščijo, najsi gre za anestetike ali za zalivke. Pri nas pa letos nenadoma »zagotovimo« plačevanje kompozitnih zalivk, ki so najdražje. Je to res prava smer? 

Zakaj ne bi izbrali cenovno dostopnejšega materiala, ki je primerne kakovosti in kot tak dostopen večjemu številu ljudi? Po drugi strani pa si bodo nekateri, ki to zmorejo, lahko privoščili tudi nadstandardne storitve. Trenutno imamo namreč vse v enem košu. Imamo 209 zasebnikov, ki izvajajo nadstandardne storitve, za katere je treba plačati, vendar imamo po drugi strani tudi javne in koncesijske zavode, ki so na nek način nelojalna konkurenca zasebnikom – zaradi sistema, ki omogoča plačevanje storitev. 

Zato ni nič nenavadnega, da so pacienti zmedeni, saj preprosto ne vedo, za katere storitve so se odločili – ali za nadstandardne storitve, ki so jih pripravljeni tudi plačati, ali za javne storitve, ki jih nudi zavarovanje. Pravzaprav je aktualno vprašanje, ali ljudje v resnici vedo, kaj jim zdravstveno zavarovanje danes sploh še zagotavlja. 

Smo res zobozdravniki tisti, ki so dolžni nenehno razlagati, kaj javno zdravstvo sploh še zagotavlja pacientom – in vsakemu pacientu, ki želi to izvedeti, vse to tudi pojasnjevati? Ali res moramo biti v vlogi tistega, ki pove pacientu, da mu zdravstvena blagajna ne krije anestezije v celoti – ali pa naj to naredi predstavnik ZZZS oziroma ene izmed zavarovalnic, pri katerih plačujemo dopolnilno zdravstveno zavarovanje?

​Zobozdravniki ste že večkrat omenili možnost, da bi svoje paciente najraje začeli usmerjati na območne enote ZZZS, kjer naj jim povedo, do česa so pacienti na podlagi zavarovanja, ki (si) ga plačujejo, v resnici sploh (še) upravičeni.

Tako je, kajti danes je dostopnost zelo okrnjena in temu je krivo premajhno število programov. Vsa ta logistika, povezana s pravili ZZZS, nam vzame vse preveč časa, ki bi ga morali imeti na voljo za zdravljenje. ZZZS pa ta pravila igre nenehno spreminja, s stalnimi okrožnicami in spremembami pravil, v katerih vsako leto vsaj dvakrat ali trikrat pride do posegov v pravice, pri čemer pri določenih pravilih prihaja do takih absurdov, da so celo v nasprotju s strokovnimi standardi. 

Pa bo po zaslugi delovanja obeh delovnih skupin kaj bolje? Se v tej, ki bo na ministrstvu začela z delovanjem prav te dni, odražajo obljube ministra za zdravje, ki je že v začetku mandata prisegal na dialog in na skupno iskanje rešitev?

Prepričan sem, da s sodelovanjem na tej ravni ne bo težav, saj zdravniki, ki delajo v sklopu ministrstva, sistem in njegovo delovanje razumejo – zatakne se drugje. Poglejte splošni dogovor, kjer o nerešenih vprašanjih glede razdelitve programa med izvajalce vsako leto na koncu odloči vlada. Odločitev o financiranju zdravstva je odvisna od državnega proračuna in zdravstvene blagajne.

Prejšnje vprašanje se je nanašalo na zakonodajne predloge, ki nastajajo v sklopu resornega ministrstva, kajti te rešitve zagotovo niso (bile) vedno idealne. Navsezadnje ste se tudi zobozdravniki odločneje angažirali v komuniciranju z javnostjo po uveljavitvi nekaterih novosti v sistemu, ki so za sabo potegnile prenekatero logistično oviro, med drugim pa so prispevale tudi k podaljšanju čakalnih dob.

Res je, zobozdravstvo sta prizadela predvsem dva zakona – o zdravstveni dejavnosti in o pacientovih pravicah. 

Zakon o zdravstveni dejavnosti pa je bil dober preizkusni temelj za nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni (NIOSB), saj je ministrstvo z zakonom samo sebi onemogočilo zagon inštituta in takojšnje ukrepanje za rešitev programa otroške srčne kirurgije.

V zobozdravstvu in drugih dejavnostih pa se bo pokazalo, da ta zakon pacientom onemogoča dostopnost do zdravstvenih storitev, saj zavira razvoj in zdravnike postavlja v vlogo dvoživk – namesto da bi, tako na področju zdravstva kot zobozdravstva, omogočil svobodno, strokovno regulirano opravljanje poklica. 

Država namreč zasebnike v obeh zakonih obravnava kot drugorazredne državljane – paciente raje pošilja v tujino, kot da bi jim omogočila kakovostno in varno obravnavo pri slovenskih (zobo)zdravnikih, ki so se odločili zasebništvo, ki ga izvajajo (tudi) na podlagi koncesij – po drugi strani pa so zasebniki tisti, ki v dobršni meri pomagajo reševati slovenski zdravstveni sistem. 

Pacient ima pravico do zdravljenja, v takšni ali drugačni obliki; res ne vem, zakaj bi mu jo omejevali. Zaradi zdajšnjih pristopov pa se postavlja vprašanje, ali bodo zdravniki in zobozdravniki, ki delujejo kot zasebniki, vendar so na podlagi koncesije še vedno del javnega zdravstva, pod pogoji, ki se stalno poslabšujejo, sploh še pripravljeni delati v javni službi, ki je prav zaradi veljavne zakonodaje bistveno preveč regulirana – ali pa se bodo, nasprotno, odločili za popolno zasebništvo in s tem tudi za strokovno svobodo.

Po drugi strani pa je regulativo, seveda, mogoče razumeti. Proračun je omejen, postaviti je treba prioritete in zagotoviti nadzor nad izvajanjem. Če bi v preteklosti vsaj malo prisluhnili opozorilom zdravniških združenj, bi bila zakonodaja bistveno bolje napisana. 

V Sloveniji že skoraj pregovorno za zakonodajo s področja zdravstva velja, da je napisana premalo življenjsko in je kot taka v praksi v dobršni meri neuporabna. To se še najbolj odraža v nedavno sprejetih novelah zakonov, saj pri njihovi pripravi dialoga med stroko in politiko preprosto ni bilo več.

Problem je, ker pri nas ni natančno opredeljeno, do kod ima katera organizacija, združenje ali institucija pristojnosti in posledično tudi odgovornosti. Naj kot primer izpostavim splošni dogovor, ki je konglomerat številnih interesov in navsezadnje tudi številnih posameznikov, ki so, kar se tiče zdravstva, povsem nekompetentni, saj ne vedo, kaj se dogaja »na terenu«; vidijo samo številke, za katere ne vedo, kaj pomenijo, kar se tiče zdravja prebivalstva. 

Če bi se pri splošnem dogovoru med seboj poslušali in našli skupne, kompromisne rešitve, namesto da končno (pavšalno) odločitev vedno znova prepuščamo vladi, bi imeli danes bistveno razumljivejši sistem.

Bi bil v tem primeru zdravstveni sistem tudi boljši, njegovo delovanje bolj fluidno, celovito, strokovno in varno?

Lahko bi bil bistveno drugačen od zdajšnjega. Zato prav zdaj v zobozdravstvu želimo uveljaviti nov koncept, ki ga bomo poskušali razdelati v strategiji za zobozdravstvo, s poudarkom na preventivi, tako za otroke in mladino kot tudi za odrasle. V sklopu te strategije bi zagotavljali, da skrb za ustno zdravje kasneje v življenju ne bi povzročala tako velikih stroškov, navsezadnje pa bi bila tudi potreba po zdravljenju bistveno manjša, kajti ko enkrat izgubimo zob ali zobno vrsto, stroški eksponentno naraščajo.

V javni razpravi o spremembi pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja smo v enem izmed predlogov razmišljali o opustitvi fiksne protetike (mostičkov, kron) iz nabora storitev, ki jih izvajamo v sklopu programa, ki ga plača ZZZS. To je logično, saj so to časovno najdražje in najbolj potratne storitve. Če hočemo ljudem zagotoviti osnovno zdravljenje in če se število programov tudi v prihodnje ne bo povečalo, je nekaj treba črtati. Le tako bo mogoče zagotavljati dostopnost do zobozdravstvenih storitev. 

Če torej želimo, da ne bo več toliko kariesa, da bodo zobje, ki jih imamo, zdravi, da bo ustna higiena urejena in da bomo pravočasno izdelovali zalivke, potem je nekaj treba vzeti.

Seveda lahko pričakujete, da pacienti, ki že zdaj težko pridejo do zobozdravstvenih storitev, nad tem ne bodo navdušeni – še posebno tisti, ki mostičke in krone najbolj potrebujejo, pa v veliki večini nimajo denarja, da bi vse to plačali iz lastnega žepa. Standard v Sloveniji na splošno ne govori v prid takšnim posegom v pravice.

Pri takih spremembah je nujna previdnost; vnaprej je treba opredeliti ranljive skupine, kot so starostniki, otroci, otroci s posebnimi potrebami, brezdomci, ljudje brez zavarovanja, zaporniki ...

Vgraditi varovalke, zagotoviti, da bodo te storitve ljudem, čeprav imajo nizke plače ali pokojnine, dostopne tudi v resnici, ne le na papirju?

V Sloveniji imamo še vedno čut za socialni, medgeneracijski dialog. Denar za zdravljenje najbolj ranljivih skupin mora biti zagotovljen. Največ konflikta se namreč ustvarja, če v paroli ljudem nekaj zagotavljate, na koncu pa, ko bi bili ljudje do obljubljanega upravičeni, postavljate nemogoče pogoje. To je kot pri kasko zavarovanju avtomobila, kjer vam odškodnine ne izplačajo, če niste izpolnili vseh pogojev. In rezultat? Zamenjate zavarovalnico. V zdravstvu pa tega ni mogoče narediti, ker zavod ZZZS nima alternativne izbire.

ZZZS s tem, ko obljublja storitve, ki jih v zdajšnjih pogojih v sistemu ni sposoben »pokriti«, ustvarja konflikt. Konflikt med pacienti in zobozdravniki. Logično je, da pacient, ki za zdravstveno zavarovanje plačuje tako rekoč vse življenje, pričakuje, da bo na tej podlagi tudi nekaj dobil.

Poglejmo fiksno protetiko – v resnici je na tem področju že zdaj ogromno omejitev, ki storitev, ki jo pacient potrebuje, oddaljujejo od njega. V sektorju zob od tri nazaj morajo pacientu v vrsti manjkati kar trije zobje, da mu sploh priznajo kritje stroškov za mostiček. 

Pogajanja z ZZZS tečejo, že nekaj časa, tako glede manjkajočih programov kot glede uvajanja novih storitev – belih zalivk in sprememb na področju implantologije, denimo. Kaj bo v prihodnje prinesla uvedba novosti, če jim ne bo sledilo povečanje programov? 

Pravica do vsadkov pripada ljudem, ki so pravico do te storitve imeli že doslej; gre za zelo ozek krog upravičencev, kajti edina indikacija, pri kateri stroške zdravljenja izven terciarnih ustanov pokrije zavarovanje, je atrofija spodnje čeljusti.

Spremembe lahko razumemo kot spreten manever ZZZS, ki je stroške tega zdravljenja delno prenesel na zavarovalnice, ki tržijo dodatno zdravstveno zavarovanje. Ne vem, ali so se zavedali, da so s tem te storitve, ki doslej niso bile del rednih programov, vključili tudi v te programe. V Sloveniji je skupno le 9,4 programa zobne protetike, polovico teh programov izvajajo na stomatološki kliniki v Ljubljani. 

Čakalne dobe za te storitve so dve leti in več – in zdaj bo v tem sklopu končala še nadgradnja implantatov. Implantate vstavljajo oralni kirurgi, »pokritost« z njimi pa je po Sloveniji zelo slaba, zato so čakalne dobe na področju oralne kirurgije že zdaj nedopustno dolge.

Kako pa je zdaj s še eno od novih pravic – belimi zalivkami?

Ista zgodba. V javno zdravstvo smo pripeljali mercedes, na podlagi evropske direktive, ki pravi le, da je namesto amalgama treba začeti uporabljati drugačen material. 

Finančno ovrednotenje materialnih stroškov in časovnega normativa je bilo tudi tu povsem zgrešeno. ZZZS smo dvakrat prosili za pogovor, a so nas sprva odpravili kot laično javnost, navkljub pozivu ministrstva za zdravje, naj se pogovorijo in uskladijo z nami. Julija, ko je direktiva začela veljati, pa so si predstavniki ZZZS premislili in se želeli dogovarjati.

Zdaj iščemo rešitve za prihodnje leto, medtem ko morajo letos zobozdravniki stroške za material kriti »iz lastnega žepa«. V letu 2019 naj bi veljali normativi, ki jih je pripravila zdravniška zbornica, medtem ko pogovori o finančnem vrednotenju še niso končani. Do konca tega meseca se bomo z ZZZS zagotovo sestali še enkrat.

Brez epiloga je, vsaj za zdaj, tudi obveza glede vodenja čakalnih seznamov, ki je na primarni ravni doletela edino zobozdravnike. Koliko se ta dodatna naloga »zajeda« v čas, ki bi ga sicer morali nameniti pacientom?

V celotnem ordinacijskem času smo dve uri dolžni zagotavljati neposredni stik s pacientom.

Torej kar dve uri od šestih ur in pol?

V pogovorih, tako z ZZZS kot z ministrstvom za zdravje, nisem dobil oprijemljivega odgovora, zakaj čakalni seznami v osnovnem zdravstvu – razen tega, da imamo tako dolge čakalne dobe, da je treba končno narediti red.

Če je bil to edini argument, lahko verjamemo, da se bodo čakalne dobe v zobozdravstvu posledično v resnici skrajšale? 

Ne moremo pričakovati rešitev, če se »urejanje« odvija z represijo nad zobozdravstvom. Mislim, da to res ni pravi način, kajti zobozdravniki programe v celoti izpolnimo. Problem je drugje. S prisilo bo težko karkoli doseči, lahko pa se usedemo in odkrito pogovorimo o razlogih za čakalne dobe – in ukrepamo, skupaj.

Pri delu zobozdravnika mora medicinska sestra biti zraven, pri stolu, na katerem je pacient; edino pri puljenju zoba zobozdravnik ne potrebuje pomoči. Zdaj pa medicinsko sestro nenadoma odmikajo od pacientovega stola k administratorski mizi, kjer mora skrbeti za »neposredni stik« s pacienti.

Z ZZZS se bomo morali v sklopu splošnega dogovora dogovoriti, ali zagotoviti dodaten kader – na primer ena medicinska sestra na tri ambulante za dve uri – ali pa ordinacijski čas skrajšati za 30 odstotkov, kar bo avtomatično še dodatno (za 30 odstotkov) podaljšalo že zdaj predolge čakalne vrste.

Lahko iz lastne prakse poveste, kako je zdaj razporejeno delo v času, ko bi medicinska sestra morala asistirati zobozdravniku pri zdravljenju pacienta, a mora po novem opraviti tudi vse dodatno administrativno delo? Koliko to že zdaj vpliva na obravnavo pacientov?

Včasih smo v sklopu čakalne knjige lahko proste termine zapolnili in tako zagotovili čim bolj nemoten potek dela. Tega zdaj ne moremo več početi. Če bo pacient odpovedal 30-minutni termin, bo ta ostal neizkoriščen, kajti medicinska sestra zdaj ne sme poklicati drugega pacienta in ga »vriniti« v prosti termin.

Zdravstveni dom Celje je na ta račun dobil kar nekaj glob, zato po mojih informacijah resno razmišljajo o tem, da bi vložili tožbo proti ZZZS. 

V osnovnem zdravstvu razporejanje pacientov glede na stopnjo nujnosti preprosto ni smiselno, kajti zobozdravnik v neposrednem stiku s pacientom ugotovi njegovo klinično stanje in presodi, kako nujno je zdravljenje.

​Podobno je tudi v otroški ortodontiji, kjer obvezno zdravstveno zavarovanje sicer storitve pokriva bistveno bolje kot na Danskem, Švedskem, v Angliji ali, denimo, na Hrvaškem (pri nas je do tovrstnega zdravljenja upravičenih približno 90 odstotkov otrok, v omenjenih državah  pa od 40 do 60 odstotkov), vendar bi za skrajšanje nedopustno dolgih čakalnih dob potrebovali dodatnih 40 programov. Se tu kaj premika?

Na področju ortodontije je zgodba enaka kot pri odraslem zobozdravstvu pri protetiki – imamo 209 zasebnikov, 130 jih je v anketi zdravniške zbornice že izrazilo željo, da bi v določenem deležu izvajali program kot javni izvajalci. Zakaj jim tega ne bi omogočili?

​

Ena od razlag je, češ da so vloge za koncesije že pred leti obtičale v predalih na ministrstvu za zdravje.

V resnici ne vem, če je koncesijski sistem najbolj pravičen, tudi znotraj zdravništva. 

Ministrstvo je res odgovorno za mrežo, pri čemer pa se velja vprašati, zakaj sploh koncesije. Zato, da politika nekomu dovoli, da dela v sklopu javnega zdravstva?

Pri nas je pojmovanje javnega in zasebnega zdravstva – in v tem kontekstu tudi prave vloge koncesionarstva – že dolgo zgrešeno, napačno razumljeno in zlorabljeno. Se zavzemate za odpravo koncesij?

Kar se tiče zdravniške zbornice, lahko rečem, da smo vsi prepričani, da zdajšnji sistem ne deluje. Ne vem, zakaj nekdo, ki je končal medicinsko fakulteto in specializacijo, potrebuje še dodatno potrdilo, da bo lahko izvajal program za zavod za zdravstveno zavarovanje. 

Je to že predlog za reformiranje sistema?

Seveda, kajti zdajšnji pristop po eni strani ustvarja zmedo, po drugi strani pa regulacijo financ, kar sicer v sistemu z vidika javnih sredstev deluje dobro. Potem pa je od pacientov odvisno, koliko in kako se znajdejo. 

Kot predsedniku odbora za zobozdravstvo pa mi ni vseeno, da imamo v državi različne kategorije zobozdravnikov – prav bi bilo, če bi vsak, ki bi to želel, lahko opravljal zobozdravniško službo tudi na račun zavarovalnice.

To bi bilo v prihodnje dobro urediti, predvsem pa bi bilo nujno na novo opredeliti institut splošnega dogovora.

Ste za ukinitev koncesij?

Tudi, kajti ne vem, če je podeljevanje koncesij v osnovnem zdravstvu sploh ustrezno regulirano. Kdo nadzira občine, ki podeljujejo koncesije?

Kako ocenjujete položaj zobozdravnikov v našem zdravstvu? Verjetno ne v superlativih ...

Položaj zobozdravnikov je problematičen, če ga primerjamo s statusom kolegov v evropskem prostoru – zaradi monopolnega položaja ZZZS, ki v zobozdravniške vrste vnaša neenakosti, in zaradi zakonodaje, ki ovira razvoj zobozdravstva. Zato nas sosednje države že prehitevajo, kajti pri njih je ta poklic bistveno svobodneje naravnan.

V EU se stroki pusti tisto, kar je strokovnega; kjer so pametni, zdravnikom in zobozdravnikom zagotovijo čim boljše možnosti za delo in za razvoj, da ne odhajajo drugam. 

Kaj pa dentalni turizem? Slovenska ureditev je ustvarila pravi miljéza razmah oglaševanja tujih ponudnikov tovrstnih storitev, zlasti hrvaških. Pacienti odhajajo v tujino, ker so storitve cenejše kot pri nas, tudi glede kakovosti je slišati pohvale. Kako pa vi doživljate to dogajanje, ki ga je v resnici spodbudila vse prej kot optimalna ureditev položaja slovenskega zobozdravstva – pa pri tem ne mislim na samoplačniško dejavnost?

Slovenska zakonodaja je bistveno pripomogla k razvoju hrvaškega dentalnega turizma, ki ga je tamkajšnja vlada spodbujala, saj svoje zdravnike in zobozdravnike ceni in dobro sodeluje tudi z njihovo zbornico. Ščitijo svoje interese in navsezadnje s tem dvigujejo tudi svoj bruto domači proizvod (BDP).

Zdravstvo je v zadnjem kvartalu leta dobilo 35 milijonov evrov za skrajšanje nedopustno dolgih čakalnih dob, za izboljšanje dostopnosti do zdravstvenih storitev. Kako se bo učinek te finančne injekcije poznal v zobozdravstvu, kako bo dobljeni dodatni program sploh mogoče izpolniti?

Za realizacijo so na voljo samo trije meseci, zato bodo kolegi morali močno zavihati rokave in poprijeti za delo – podaljšati ordinacijski čas ali dodatno še nekoga zaposliti. Za zbornične člane smo pripravili anketo, v kateri smo jih vprašali, kako nameravajo to doseči; anketa bo končana konec leta.

In kaj pričakujemo? Mislim, da se v javnih zavodih ne bo kaj dosti spremenilo. To lahko utemeljim s konkretnim primerom: v Ljubljani se je pred dvema letoma odvijala zgodba o podelitvi koncesije na področju zobozdravstva, takrat je civilna iniciativa nastopila zelo ostro, češ da gre za privatizacijo. Zavarovalnica je v minulem letu namenila za deset odstotkov več sredstev za realizacijo protetike – in to so potem naredili koncesionarji, medtem ko javni zavod ni dosegel niti enega odstotka, čeprav smo zobozdravniki to želeli narediti.

Zobozdravnik, ki dela v svoji ambulanti, se preprosto bolj zaveda konkretne problematike, ki vpliva na delovanje njegove ambulante, bolj se zaveda funkcioniranja sistema, bolj se trudi za čim bolj optimalno organiziranost in kakovostne storitve za »svoje« paciente. 

Katere so ključne poteze, ki bi jih po vašem mnenju moral potegniti minister za zdravje Samo Fakin za izboljšanje razmer na področju zobozdravstva, za boljše uresničevanje pravic pacientov, ki so zdaj v dobršni meri le še zapis na papirju? 

Prvi ministrov korak, ki je res pomemben, je urejanje splošnega dogovora, razmer med partnerji, ki sodelujejo pri njegovem oblikovanju, kajti splošni dogovor je tisti, ki je v preteklosti slovenskemu zdravstvenemu in tudi zobozdravstvenemu sistemu povzročil največ škode.

Kakšna pa je oziroma bo strategija za usmerjanje strokovnega razvoja in za doseganje ključnega cilja – da Slovenija ne bi postala dežela brezzobih?

Usmerjanje razvoja v pravo smer – na podlagi kazalnikov – danes namreč ne vemo, kaj merimo in ne vemo, s čim (se) primerjati – in utemeljenih posegov. Urediti je treba tudi financiranje, kajti v Sloveniji imamo, če se primerjamo s tujino, zelo veliko pravic, dostopnost pa slabšo.