Formula za reševanje otroške srčne kirurgije pa vendarle ni tako enoznačna, kot bi lahko sklepali po zadnjih urgentnih ukrepih. V tej zgodbi tiči veliko zank in ugank, ki utegnejo pustiti neizbrisen odtis na celotnem zdravstvenem sistemu. Zanimalo nas je, kaj si o tem dogajanju misli prof. dr. Franc Strle, priznani zdravnik in predsednik zdravstvenega sveta, najvišjega posvetovalnega organa ministrice za zdravje.

Prof. dr. Franc Strle (Foto: STA)

Profesor Franc Strle pravi, da o tem v vlogi predsednika zdravstvenega sveta težko govori. »Lahko pa povem, da se ta zgodba ne odvija v pravo smer, že dolgo – in to me je zelo prizadelo.«

Kaj je tisto, kar pri reševanju otroške srčne kirurgije najbolj boli?

Če res hočemo dobro ljudem, vsem nam, se moramo zavedati, da uspeh zdravljenja ni odvisen le od kakovosti zdravljenja, ampak tudi od odnosa, od zaupanja zdravnika bolniku – in obratno. To nam je, zelo izrazito prav v sklopu tega programa, uspelo porušiti. In to je slabo.

Posledice so jasne, že dolgo, danes najbolj.

Govorim o izraziti usmerjenosti v razgradnjo zaupanja – in to se odraža nasploh, v celotnem zdravstvenem sistemu. Za to je kriv marsikdo, po eni strani zdravniki sami, po drugi politiki, ki so naredili prenekatero neumnost, ki bi se ji bilo mogoče izgniti.

Preprosto ni etično, če nekdo reče, da ne bo delal. Medicina je timsko delo; posameznik, pa naj bo še tako briljanten, se mora vklopiti v delo tima kot celote, saj tako odličnosti in dobre lastnosti, ki jih imamo vsi, pridejo do izraza – ne pa, da so moteče.

Kaj pravite k načrtom o zagonu NIOSB?

Gre za hrabro, dobronamerno dejanje, ni pa to naravna pot. Zdi se, kot da bi poskušali zgraditi nekaj sredi ničesar, »in the middle of nowhere«, kot bi rekli Američani. Upam, da bo projekt uspešen. Toda na tej poti se skriva veliko pasti – in mislim, da se jih vsi ne zavedajo.

Danes bo državni zbor po nujnem postopku odločal o noveli zakona o zdravniški službi, ki bo olajšala angažma tujih zdravnikov na zahtevnih strokovnih mestih, kjer je v našem zdravstvenem sistemu zazevala boleča praznina. Je sprejetje takšne sistemske bližnjice dobro?

V izjemnih razmerah so izredni ukrepi smiselni – vendar daleč od tega, da bi bilo to dolgoročno dobro. Slabo je, da imamo v zdravstvu izredne razmere, ki jih je treba reševati na tak način. V sistem vnašamo nestabilnost, kar zanesljivo ni dobro.

Ne govorite le o reševanju otroške srčne kirurgije ...

Res je, ne govorim le o noveli zakona, o kateri bodo danes razpravljali poslanci. Govorim o nečem, kar se je slabo odvilo, delno zaradi objektivnih okoliščin, v dobršni meri pa zaradi subjektivnih okoliščin. Če nekaj takega »požegnaš«, to lahko kaj hitro postane vzorčni model – v slovenskem zdravstvu pa je marsikatero področje neurejeno ali zapostavljeno. 

Tudi na drugih področjih lahko hitro pride do podobnih situacij in posledično do podobnih rešitev. To pa je že razkroj sistema.

In kaj pravi zdravstveni svet?

Na prvi seji smo se zavzemali za to, da otroška srčna kirurgija ostane v Sloveniji, saj bi bilo tako najboljše za vse. Na zadnji seji – med obema je minilo kar nekaj časa in pri prizadevanjih za ohranitev programa otroške srčne kirurgije se je marsikaj spremenilo – pa so prizadevanja za ohranitev tega programa izzvala veliko tehtnih, argumentiranih pripomb, daleč od političnih floskul. 

Čeprav mi je težko, ker se nameravam v kratkem upokojiti, pa mi je prav zaradi dogajanj, ki smo jim priča v primeru otroške srčne kirurgije, lažje – zaradi védenja, kaj takšno dogajanje v konkretnem primeru pa tudi v zdravstvenem sistemu nasploh lahko prinese v prihodnje.

Foto: iStock