Je reševanje programa otroške srčne kirurgije utopija ali edina sprejemljiva možnost? Bo s tujimi zdravniki mogoče oživiti program, pri katerem odmevni mednarodni nadzor v resnici še vedno ni doživel epiloga – kljub številnim ugotovljenim nepravilnostim in tudi najhujšim posledicam neusklajenega, marsikdaj strokovno neetičnega delovanja? V sferi, kjer bi se, v dobro zdravja in varnosti malih pacientov, timsko delo pri tej izjemno zahtevni multidisciplinarni obravnavi moralo odvijati usklajeno, v harmoniji in absolutnem sodelovanju treh ključnih strok, kardiologije, intenzivne terapije in kirurgije, so stvari krenile na nedopustno stranpot.

Zanimalo nas je, kako to dogajanje vidi prim. Andrej Možina, prejšnji predsednik Zdravniške zbornice Slovenije, ki je bil v tej vlogi aktivno vpet v dogajanje, povezano z otroško srčno kirurgijo.

Problem otroške srčne kirurgije ni preprost, ne gre za kratkotrajen, enkraten eksces, ki bi ga bilo mogoče z lahkoto odpraviti. V vlogi predsednika zdravniške zbornice ste, dokler niste vajeti predali naslednici, ukrenili tako rekoč vse, kar je bilo mogoče, da bi sanirali nedopustno dogajanje, ki je dolga leta spremljalo to izjemno zahtevno dejavnost.

Prišli smo v obdobje, ko bi prav vsi najraje pozabili vse, kar se je v preteklosti dogajalo v sklopu tega programa. Ne glede na to, da program teče, v nekakšni kompromisni obliki, so ga v bistvu že pokopali, vsaj v organizacijski, pravno-formalni obliki. 

Mednarodni strokovni nadzor je zelo brutalno pokazal, kaj vse je narobe. Pokazalo se je, da je program v obliki, v kakršni se je odvijal, nevaren – to je bilo mogoče povsem nedvoumno prepoznati v nekaj primerih neuspešnega zdravljenja, ki pa še do danes niso dobili epiloga.

Tudi nasploh, ne le pravno, pri programu otroške srčne kirurgije vsebinskega epiloga po vsem tem času ni. Vsi akterji, od zdravnikov do odgovornih nosilcev dejavnosti, v poslovnem in strokovnem smislu, niso bili sposobni potegniti črte pod dolgoletnimi dogajanji, nedvoumno povedati, kaj je bilo narobe, in določiti nadaljevanje delovanja programa v smeri, ki je edina pravilna.

Od reševanja tega gordijskega vozla so tako rekoč dobesedno odvisna otroška življenja. Posegov, ki naj bi odpravili številne anomalije in napake v programu, je bilo veliko, notranjih, zunanjih, domačih, tujih. Zakaj tega problema ni (bilo) mogoče rešiti?

Kot predsednik zbornice sem si absolutno prizadeval, da bi problem čim prej odpravili. Ko sem povabil glavne akterje iz UKC Ljubljana in s Pediatrične klinike Ljubljana na tako imenovane »čajanke pri Možini«, kjer naj bi se v miru pogovorili o vzrokih za razhajanja in za strokovno nedopustna odstopanja ter poskušali poiskati optimalno rešitev, se je odzval en sam zdravnik. 

Pri teh prizadevanjih me je kot predsednika stanovske organizacije vodil en sam interes: hotel sem jim pomagati pri razreševanju nesoglasij, kar je tudi osrednja naloga tistega, ki vodi zdravniško zbornico. A pomoči očitno niso potrebovali, niti si je niso želeli. 

Akt stanovske pomiritve, skupaj z argumentiranim pristopom, ki bi omogočil nadaljnje, nemoteno delovanje programa, je bilo preprosto nemogoče doseči. Ko je pot programa vodila le še navzdol, spremljalo pa jo je medsebojno obtoževanje zaposlenih, je tedanji minister za zdravje Tomaž Gantar posegel po skrajni odločitvi – mednarodnem nadzoru.

Tudi pri tem nadzoru stvari niso tekle nemoteno, navsezadnje nadzorniki niso mogli priti do celotnega gradiva, do zahtevane dokumentacije ...

Le malo je manjkalo, da organizacija tega nadzora ni propadla – zaradi slabe odzivnosti UKC Ljubljana, zlasti pri zagotavljanju podatkov o delu otroške srčne kirurgije. Še danes ni čvrstih argumentov niti statistične analize, ali je bil program v preiskovanem obdobju – v statističnem smislu – slab, ali je bil soliden ali pa morda celo dober. 

Seveda ostajajo posamezni primeri, ki potrjujejo sporno prakso, na kar je opozoril tudi mednarodni nadzor. Prav zato je pri taki tvegani kirurgiji pomemben celoten zajem podatkov, vendar nadzorniki niso dobili vseh podatkov, ki bi jim omogočili verodostojno in celovito ovrednotenje programa. Tako pravzaprav še danes ne vemo, kaj se je v preteklosti dogajalo s tem programom v smislu celostne slike kakovosti zdravljenja bolnih otrok.

To je preprosto nevzdržno – je pa zato tembolj zanimivo, da je bil prof. dr. Igor D. Gregorič, ki je v nadzoru sodeloval in ga vodil, kasneje, kljub številnim ugotovljenim anomalijam, pripravljen prevzeti reševanje tega programa, v sklopu novega Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni. Bo njegov projekt uspešen, je sploh mogoče pričakovati, da bo zaživel – glede na kadrovsko zdesetkanost?

Zanesljivo ni in ne more biti dobro, da ta nesrečna, skrb vzbujajoča zgodba ni dobila epiloga, na podlagi katerega bi bilo mogoče graditi naprej. Če bi upoštevali priporočila strokovnega nadzora zdravniške zbornice iz leta 2011, mednarodni nadzor ne bi bil niti potreben. Vendar se je očitno moral zgoditi in prinesel je pomembno sporočilo: program je v organizacijskem smislu nevaren, zato ga je treba spremeniti. 

Nadzor pa je postregel s še enim sporočilom, in sicer, da je zelo težko organizirati tak center, če ta nima zadostne količine operacij oziroma tolikšne kvote patologije, ki zagotovi optimalno kakovost in varnost njegovega delovanja. Slovenija tega kriterija ne izpolnjuje. Da bi ga, bi morali vsako leto opraviti približno 250 tovrstnih operacij. Zaključek je logičen: določene patologije je v takih primerih smiselno, predvsem pa varneje prepustiti regionalnim centrom, evropskim referenčnim centrom, ki imajo dovolj izkušenj, znanja, kadra. 

Od tu naprej gre le še za politiko in za želje staršev, da bi njihove bolne malčke operirali doma, ker je to za starše bistveno lažje. Toda tega strokovno-organizacijskega kriterija v Sloveniji ne premoremo, pri čemer ne gre pozabiti, da je sistem ob neodgovornem vodenju razpadel tudi ali predvsem na račun medosebnih odnosov, slabega in neuspešnega strokovnega sporazumevanja. V takih razmerah pa namesto odgovornega vodenja nastopi politika.

In kaj politika sploh lahko reši – ne glede na to, da ima za »aduta« takšno strokovno avtoriteto, kot je prof. dr. Igor D. Gregorič?

Kako zdaj to izpeljati v političnem kontekstu? To je oziroma bo umetnost. V resnici gre v tem trenutku za politični projekt, ki ne bi bil izvedljiv brez avtoritete, o kateri se pogovarjava, kajti profesor Gregorič ni le velik strokovnjak, ampak tudi velik Slovenec, ki je Sloveniji dal ogromno, tudi z omogočanjem izobraževanja mladih zdravnikov pri njem v ZDA. Tudi v primeru otroške srčne kirurgije je v ospredju njegovega angažiranja zgolj želja, pomagati Sloveniji, da stre oreh, ki ga sami ne zmoremo streti.

Verjamem, da je ta projekt mogoče izpeljati – a le s širokim strokovnim konsenzom in ob močni podpori politike. Zato ni razumno, da so bile pri odločanju o usodi tega programa odrinjene glavne strokovne institucije, med njimi tudi zdravstveni svet kot najvišje strokovno telo na področju zdravstva v državi. Prav tako pogrešam mnenji razširjenih strokovnih kolegijev za kirurgijo in za pediatrijo. Ni logično, da se najvišji strokovni forumi v državi distancirajo oziroma so odrinjeni od enega največjih izzivov slovenske medicine v zadnjem obdobju.

Za viabilnost projekta v prihodnje bi bilo nujno treba poiskati konsenz znotraj omenjenih strokovnih institucij. Jasno pa je, da je prof. Gregorič edini, ki je v tem trenutku še sposoben zagotoviti modus vivendi tega programa, ki ga spremlja toliko omejujočih dejavnikov. Strokovni konsenz bi mu pomagal, da izniči minuse, ki spremljajo ta program.

V bistvu pa smo program otroške srčne kirurgije kljub temu, da še vedno živi in diha, pokopali. V ozadju tega dogajanja, ki se je začelo s prijavami na komisijo za preprečevanje korupcije in gledanje v denarnico kirurga dr. Davida Mishalyja, se skrivajo tudi finančni apetiti. Pravzaprav je precej verjetno, da so bili prav ti eden od sprožilnih dejavnikov celotne agonije. 

Po drugi strani pa je že zdaj, ko novi inštitut sploh še ni zaživel, niti administrativno, videti, da mu na strokovni poti, ki naj bi jo v za zdaj še neoprijemljivih časovnih okvirih začel udejanjati v sklopu pediatrične klinike, tudi ali predvsem s pomočjo tujih strokovnjakov, stoji veliko ovir ...

Govoriva o projektu vlade, ki se je na področju zdravstva pokazala kot absolutno katastrofalna. Odhajajoča vlada zagotovo ni referenca, ki bi ji lahko zaupali, da bo rešila otroško srčno kirurgijo. Pomaga sicer lahko – vendar predvsem pri podpiranju vizije, ki jo bodo postavile formalne strokovne institucije v državi in ki bodo, o tem sem prepričan, prof. Gregoriču dale avtorizacijo in potrebno podporo za rešitev te zgodbe.

Se pa tu (znova) pojavi druga nevarnost – nevarnost gledanja v denarnice, zlasti ob prihodu tujih strokovnjakov, ki bodo v sklopu NIOSB prejemali plačilo na podlagi podjemnih pogodb.

Vsem, ki (so)delujejo v tem programu, je treba dati individualne pogodbe. Skrajni čas je, da se vsi v tej državi sprijaznijo s tem, da govorimo o dejavnosti, ki je po svetu zelo iskana, saj je tovrstnih strokovnjakov malo, kajti strokovno delo na področju otroške srčne kirurgije je izjemno zahtevno. Da bi to nemoteno udejanjali, mora v celotnem timu vladati harmonija, ki jo obvladujejo oziroma zagotavljajo jasno vzpostavljene avtoritete. To je treba zagotoviti, če želimo imeti tak center – in starši bolnih otrok si to nedvomno želijo.

Pa vendar – posledice dolgoletnega dogajanja so jasne, prepoznavne in, žal, tudi merljive. Otroška srčna kirurgija je vzorčni primer razpada pomembnega medicinskega programa, na vseh ravneh, z vseh vidikov ...

Upajmo, da bo to še mogoče rešiti. Lepo bi bilo, če bi enkrat lahko prišli nazaj tudi zdravniki, ki so zaradi znanih okoliščin odšli iz programa. Verjetno danes ni veliko možnosti, da bi se to v resnici zgodilo, a pustimo se presenetiti.

Če bodo za tem programom stale tudi tri ključne strokovne institucije, ki sem jih omenil – seveda mora do te opredelitve še priti, čim prej –, sem prepričan, da bodo možni tudi večji finančni vložki v program otroške srčne kirurgije. Utegne se torej zgoditi, da programa ne bomo ohranili le kratkoročno. Navsezadnje se utegne spremeniti patologija, razvoj inovativne kirurgije je izjemen, morda se bo povečevalo tudi število posegov in v nekaj letih bi lahko pridobili referenco za širši balkanski oziroma evropski prostor. Za povrnitev ugleda pa bo potrebno garanje – in to kar nekaj časa.

S tem bi verjetno lahko dobili tudi zgled za druge programe, ki se spopadajo s podobnimi težavami.

Res je še nekaj programov, ki imajo podobne težave. Prav zato še toliko bolj velja, da se bo treba odločiti, kaj želimo imeti v sklopu slovenskega zdravstva in česa ne. 

Želimo imeti otroški srčni program ali ne? 

Tudi če bo prišlo do najslabšega oziroma v tem trenutku najbolj realnega scenarija, ukinitve programa, naj formalno odločitev o tem sprejmejo pristojne nacionalne strokovne institucije, ne politika! Razmislijo naj in sprejmejo odgovornost – za eno ali za drugo opcijo. Veliko razlogov govori v prid odločitvi za ukinitev programa, njegova ohranitev prav tako ni nemogoča – vendar morajo vse odgovorne institucije in strokovni forumi v državi dihati enotno in si ne (več) nastavljati polen. Po moji presoji velja pri poskusu rehabilitacije tega programa podpreti usmeritve prof. Gregoriča, ki je zadnje upanje za rešitev otroške srčne kirurgije v Sloveniji. Prepričan sem, da smo se iz vse te dolgoletne agonije tudi kaj naučili in ne bomo ponavljali starih napak. In navsezadnje moramo imeti v mislih, da bo na morebitni sedmini zelo težko najti tistega, ki bo pripravljen plačati zapitek.

Rešitev je lahko zelo preprosta, ključno je dvoje: individualne pogodbe in avtoriteta, ki bo program vodila. Za zdravljenje otrok s prirojenimi srčnimi napakami bo treba v prihodnje namenjati več denarja, vsaj toliko, kolikor bi plačevali za njihovo zdravljenje v tujini. Zakaj individualne pogodbe? Ker bomo edino tako v tem programu, pa tudi v številnih drugih, omogočili vzpostavitev odgovornosti in konkurenčnosti – ne v sklopu slovenskega zdravstva, ampak v evropskem prostoru. Pri rešitvi problema pa je več kot jasno, da se moramo na vseh ravneh posloviti od zavisti in od uravnilovke pri nagrajevanju izvajalcev tega pomembnega nacionalnega projekta.

Navsezadnje za celotni zdravstveni segment velja, da nima kaj delati v zakonu o plačah javnih uslužbencev. Zdravstvo je gospodarska dejavnost splošnega pomena, ki ne deluje na trgu, ampak po reguliranih cenah – in te morajo biti realne. Konkurenca mora biti, ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc pa je celoten mandat gradila na tem, da konkurenco povozi. To so skrajne neumnosti, ki že kažejo posledice tudi v praksi.

Danes je vlada na dopisni seji sprejela predlog novele o zdravniški službi, ki jo mora zdaj po nujnem postopku potrditi še novi državni zbor. Kako ocenjujete to sistemsko bližnjico za čimprejšnji angažma zdravnikov iz ZDA, ki bodo pomagali pri ohranitvi programa otroške srčne kirurgije?

Te zakonske usmeritve je s strokovnega vidika preprosto treba podpreti, pa ne le v tem primeru. Zdravniška zbornica je v resnici tovrstne pobude na ministrstvo za zdravje naslovila že večkrat, že pred leti – a so doslej vedno ostale preslišane.