Sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Fides, pri vodenju katerega Konrad Kuštrin očitno že desetletja nima konkurenta, ki bi mu želel biti kos, si ne prizadeva le za višje plače, seveda pa je urejanje statusa zdravništva med prvenstvenimi sindikalnimi nalogami. Morda je prav zato Kuštrin kot nosilec zdravniškega sindikalnega praporja v tem času pridobil tudi veliko nasprotnikov, ki se najglasneje oglašajo na družbenih omrežjih, vendar se na to ne ozira. Doseči želi spremembe, na bolje, vendar pa, tudi kot predsednik koordinacije zdravniških organizacij, vedno znova naleti na problem: na drugi strani zlepa ne najdejo sogovornika, ki bi bil pripravljen zagristi v rešitve za izboljšanje nedopustnih razmer v slovenskem zdravstvu, pa naj gre za zaposlene ali za paciente.

S Konradom Kuštrinom sva se pogovarjala o aktualnih izzivih v zdravstvu, ki so, pa ne le po njegovi oceni, iz akutne že davno prešli v kronično fazo.

Otroška srčna kirurgija je precedenčen, skrb vzbujajoč primer. Zdi se, da mu kmalu utegnejo slediti podobni, če v slovenskem zdravstvu ne bo prišlo do korenitih sprememb.  

Aktualna politika v odhajanju je naredila že toliko napak in nerodnosti, da si preprosto ne predstavljam, kako lahko narekuje tempo vzpostavitve novega inštituta za zdravljenje otroških srčnih bolezni, ne da bi se o tem posvetovala z medicinsko stroko, združeno v UKC Ljubljana – s pediatričnimi intenzivisti, kardiologi in srčnimi kirurgi. Strokovni vodje bi morali povedati, kaj hočejo narediti z otroško srčno kirurgijo, politika pa bi morala ustvariti pogoje za to.

Namesto tega pa politika v UKC »vsaja« nov inštitut, ki ga mnogi dojemajo kot tujek.

Fides nima uradnega stališča do tega resnega problema, saj okoliščin, ki so narekovale razpad programa otroške srčne kirurgije, ne poznamo dovolj. Toda zdravniška zbornica, ki pozna podrobnosti in ozadje, ima niz pripomb, navsezadnje tudi zato, ker zadnje ukrepe na tem področju spremlja niz pravnih nedorečenosti. Inštitut, ki bi že davno moral začeti z delovanjem, pa še vedno ne deluje.

Toda med zdravniki je završalo, tudi zaradi zneskov na podjemnih pogodbah zdravnikov, ki bodo od drugod prihajali reševat ta slovenski medicinski program ...

Logično je, da so, tudi z vidika Fidesa, moteče podjemne pogodbe, po katerih ljudje, ki za zdaj le gostujejo pri nas, zaslužijo desetkrat več kot enakovredni strokovnjaki v UKC. To je nespodobno.

Ni pa to edini tovrstni primer – podobna nesorazmerja poznamo tudi iz UKC Maribor, kjer se zdravljenje odvija s pomočjo anesteziologov z Reke, za bistveno višji znesek, pri čemer pa, kot je videti, največ denarja pobere posrednik. 

Takšna rešitev nastalega gordijskega vozla pa je legalna, čeprav se morda zdi polemična ali celo etično sporna ...

Duh je ušel iz steklenice. Ko se to enkrat zgodi, tega ni več mogoče popraviti, ga stlačiti nazaj in s tako preprostim ukrepom rešiti resen problem. 

Na začetku mandata vlade v odhajanju smo predlagali korekcijo obstoječega plačnega sistema, z odpravo »stropa« in z nagrajevanjem zdravnikov v terciarni dejavnosti, kot konzultantov, ki bi »zasedli« najvišje možne plačne razrede. To se ni zgodilo. 

Zdaj pa sploh ne verjamem, da bi bilo karkoli mogoče rešiti znotraj plačnega sistema. Do nas prihajajo povsem razumljive zahteve zdravnikov, po katerih se izstop iz samoupravnega sporazuma o plačah – ki je med drugim tudi privedel do tega, da najboljši strokovnjaki po dolgih letih prizadevanj odhajajo na manj zahtevna delovišča, za bistveno več denarja – zdi edina možna rešitev. 

Avtonomni, samostojni plačni sistem za zdravnike je zdaj res edina možnost, s katero bo mogoče preprečiti nadaljnji beg možganov. To, kar se zdaj dogaja v ljubljanskem UKC, je namreč razpoka, za katero se bojim, da se bo poglabljala. To je vrh ledene gore, opozorilo, ki ga morajo razumeti vsi. Zdravniki ga razumemo, saj vemo, da se za neznačilnim, celo banalnim simptomom lahko skriva resna patologija.

Ta se odraža tudi v položaju medicinskih sester, ki prav tako odhajajo, zlasti z najbolj zahtevnih delovišč v intenzivni terapiji.

Se absolutno strinjam. Medicinske sestre so naše najbližje in najbolj dragocene sodelavke. Leta 2008 so vodstva njihovih sindikatov zavrnila naše predloge za boljše nagrajevanje medicinskih sester, ki bi bile, tako kot zdravniki, na zahtevnejših delovnih mestih nagrajene s tako imenovanim delovnim mestom z zahtevnim ppd-jem (posebni pogoji dela – ppd 1, 2, 3, op. p.), kar pomeni od osem do 20 odstotkov višjo plačo – raje so se pogajali za vodstvene dodatke. 

Mislim, da bi tudi medicinske sestre oziroma nasploh vsi zaposleni v zdravstvu morali izstopiti iz enotnega plačnega sistema.

O tem se lahko pogajam v imenu zdravnikov in zobozdravnikov – in to bom tudi naredil.

Kako pa nameravate to doseči, če se morda ponovi mandat, podoben zadnjemu – ko dialoga politike oziroma odločevalcev s stroko ni bilo, vsaj ne pravega? Posledice pa čutijo vsi, tudi ali predvsem bolniki.

Razumem, da je vlada kot delodajalec imela zadržke glede Fidesa in da se je z nami začela pogajati šele, ko je šlo zares. Ko smo začeli stavkati tako, da smo delali 40 plus 8 ur na teden, kar je več, kot dela povprečni Slovenec. To ni bila prava stavka, taka je pretežna oblika dela v evropskem prostoru. 

Popolnoma nelogično pa je, da se vlada ni hotela sestati in se sporazumevati z zdravniško zbornico, ki mora v skladu z zakonskimi določbami sodelovati pri pripravi zdravstvene zakonodaje – in posledice so tukaj. Spomnimo se samo na uvedbo kaznovanja zdravnikov zaradi tako imenovanih nepotrebnih napotitev, ki je povzročila, da se je na 57 razpisanih mest za družinsko medicino javilo sedem ljudi. Logično je, da se zdravniki ne bodo odločili za specializacijo iz družinske medicine, če so, poleg tega, da obravnavajo za več kot 40 odstotkov pacientov več, kot predvideva standard iz modre knjige standardov in normativov, še kaznovani. Take neumnosti so unikum v državi! Vendar naših opozoril niso hoteli slišati.

Omejevanje dela zdravnikov – pri tem, da je zdravnikov premalo, zdravstvenih storitev pa je vedno več – je prav tako strel v koleno. Vsi zdravniki ne želijo delati več, nekateri so preutrujeni, drugim ni do tega, a veliko je kolegov, ki bi bili pripravljeni to narediti. Zakaj jim ne bi dali te možnosti? Izgovarjanje na varnost in zdravje je le blef za publiko.

In kaj to pomeni za bolnike?

Najbolj me čudi, da bolniki svoj gnev zlivajo na zdravnike in na medicinske sestre – v glavnem zaradi predolgega čakanja, ne zaradi kakovosti obravnave oziroma zdravljenja –, čeprav smo zdravniki v resnici njihovi edini zavezniki. Kaj takega se v razvitem, civiliziranem svetu ne dogaja. Medtem ko je ta zgodba minila tudi že v državah višegrajske skupine, se to dogaja na Hrvaškem in v Sloveniji, kjer dobiva spodbudo tudi od politike.

V tem kontekstu je zelo poveden tudi primer Romunije.

Romunija je država z najmanjšim številom zaposlenih zdravnikov – izšola pa jih največ. To je hud paradoks. Romunski zdravniki so že dolgo člani Evropske federacije zaposlenih zdravnikov (FEMS) in na zadnjem srečanju so povedali, da je romunska vlada ugotovila, da se bo zdravstveni sistem povsem sesul, zaradi odhodov in korupcije – zato se je odločila, da zdravnike nagradi s takojšnjim, več kot 100-odstotnim povišanjem plač, sčasoma pa nameravajo izboljšati tudi plačilo drugih poklicnih skupin v zdravstvu. 

Romunska vlada je ugotovila, da propada zdravstvenega sistema ne bo mogoče preprečiti, če jim bodo ušli nosilci zdravstvene dejavnosti, in da bo nastala škoda, materialna in nacionalna, tako velika, da je preprosto ne bo več mogoče popraviti. 

Tako zdaj romunski zdravniki za redno delo prejmejo enako plačo kot slovenski zdravniki – ob tem, da ima Romunija trikrat nižji BDP in za 63 odstotkov nižje življenjske stroške! Ti podatki veliko povedo – romunska vlada je bila sposobna uvideti resnost problema in pravočasno ukrepati, slovenska pa ne.

Pa upate, da bo slovenska vlada doživela podobno razsvetljenje, predvsem kar se tiče nuje po celoviti prevetritvi zdravstvenega sistema in njegovih zastarelih, neživljenjskih okvirov? 

Prvič, ko sem po radiu poslušal Mira Cerarja – to je bilo še prej, preden je postal predsednik –, sem se med vožnjo proti domu ustavil, da bi res natančno slišal povedano. Govoril je lepo, povedal pa ni nič. In v minulih letih tudi z zdravstveno politiko ni bilo prav nič drugače – govorili so veliko, imeli polna usta lepih besed. Standarde in normative ter aneks h kolektivni pogodbi, v katerem so opredeljeni tako standardi in normativi za delo zdravnikov kot položaj višjega specialista, pa so sprejeli in podpisali izključno na podlagi našega pritiska – ne s figo v žepu, ampak s stisnjenimi zobmi, saj drugače ni šlo.

Ko se je predsednik vlade, ko je minila polovica mandata, pravzaprav skoraj tri četrtine mandata, vendarle odločil, da nas sprejme – na nekaj prejšnjih pobud sploh ni odgovoril –, sem mu povedal, kaj vse je narobe v zdravstvu. Prikimal je, rekel, da imamo prav, ampak spremenilo se spet ni nič. Njegova podpora ministrici za zdravje je bila slepa in neomajna – iz povsem nerazumljivih in nerazložljivih razlogov. 

Nerazumno se zdi tudi zdajšnje neukrepanje vlade, čeprav je ta že v odhodu, ki ne želi prižgati zelene luči za takojšnjo preusmeritev 35 milijonov evrov, ki so se nabrali na računu ZZZS, v boljšo skrb za zdravje pacientov, v zagotavljanje boljše dostopnosti do zdravstvenih storitev, v skrajšanje čakalnih dob.

To je treba narediti takoj! Kajti če se bo to zavleklo v pozno jesen, pacientov ne bo mogoče pregledati, jih uvrstiti na seznam, organizirati služb in začeti z zdravljenjem ... – kajti vse to so stvari, za katere je treba poskrbeti in jih organizirati izven rednega delovnega časa. Podobno zgodbo smo že doživeli, nedavno, ko je denar za tekoče leto prišel šele decembra, takrat pa ni bilo mogoče narediti nič. Taka zgodba se ne bi smela ponoviti – in upam, da se res ne bo.

»Ne predstavljam si, da bi zdravstveni sistem popravljali ljudje, ki so ga zavozili. Če bi v milanski Scali orkester z dirigentom vred moral prekiniti predstavo na treh četrtinah, se ti ljudje ne bi smeli več prikazati niti v Milanu, kaj šele v Scali. Tile naši zavoženi »orkestraši« pa bi radi slovenski publiki igrali še naprej – in pričakujejo celo, da jim bomo ploskali.«