Imate na ZZZS v prihodnje v načrtu še kakšne podobne ukrepe, ki bodo zdravnikom olajšali delo in zmanjšali njihovo preobremenjenost, za katero so krivi tudi ali predvsem neustrezni, že davno preživeti sistemski okviri?

Ta projekt je za slovensko zdravstvo res pomemben. Nenehno govorimo o tem, da denarja kronično primanjkuje, čakalne vrste se daljšajo, tudi zapletom, takšnim in drugačnim, se ni mogoče vedno izogniti. Človek ima nemalokrat občutek, da smo obstali na mestu, da pravzaprav celo nazadujemo. V resnici pa se veliko zdravstvenih strokovnjakov in tudi tistih, ki si prizadevamo za čim bolj nemoteno delovanje sistema, trudi za spremembe.

Tako je tudi s tem projektom, ki je bil pilotno preizkušen v Murski Soboti in delno v Ljubljani. Uvajanje te novosti, ki je zdaj že čvrsto umeščena v obstoječi sistem, je kakovosten preskok pri predpisovanju in pri uporabi zdravil – s  krepitvijo osrednje vloge osebnega zdravnika, s katerim so pacienti najpogosteje v stiku. Osebni zdravnik je tisti, ki pacienta pošlje na pregled k specialistu, na nadaljnje zdravljenje ali mu sam predpiše zdravljenje in bolniško odsotnost.

Če smo zdravnikom pri njihovem zahtevnem in kompleksnem delu lahko v pomoč tudi s tem projektom, z zagotavljanjem logistične in finančne podpore, ki jim jo lahko nudi farmacevt z dodatnim znanjem klinične farmacije, s celovitim védenjem o zdravilnih učinkovinah, njihovem delovanju in medsebojnem učinkovanju, lahko pričakujemo še kakovostnejše odločanje za terapijo, ki bo varnejša in navsezadnje tudi ekonomsko učinkovitejša.

Vendar pa varčevanje ni in ne sme biti glavni postulat pri iskanju boljših rešitev na področju zdravljenja.

Nikakor. In prav zato verjamem, da omenjeni projekt prinaša dobre in nujne rešitve, tudi z vidika aktualnih danosti slovenskega zdravstva. Zdravnike bo namreč dolgoročno nekoliko razbremenil, saj »urejeni« kronični bolniki z manj zapleti zdravnike obiskujejo manj pogosto kot bolniki, ki imajo poleg bolezni še dodatne težave zaradi zdravil. Te težave pa je po novem moč preprečiti, omiliti ali jih celo odpraviti tudi v sodelovanju s farmacevtom svetovalcem.

Poleg tega je na tem področju treba nenehno iskati nove možnosti, investirati v izboljšave in zmanjševati stroške za tista zdravila, ki so na trgu že dlje – prihranke pa preusmerjati v nova zdravila, ki so ponavadi učinkovitejša, a tudi draga.

Zato smo se pred odločitijo za ta projekt razgledali po Evropi, kjer ima kar nekaj naprednejših držav, če omenim samo Nizozemsko in Veliko Britanijo, že podobno prakso. Naložbe v izboljšave varnosti in kakovosti pri uporabi zdravil so izjemno pomembne, tako z vidika uspešnosti zdravljenja kot zaradi ohranjanja vzdržnosti sistema, predvsem pa zaradi učinkovite skrbi za zdravje, kadar to odpove.

Kako pa se na ta vaš projekt odzivajo zdravniki, se še vedno dogaja, da ga razumejo kot poskus poseganja v njihovo strokovno avtonomijo?

Na to vprašanje ni enoznačnega odgovora, kajti v Slovenji je med približno 6000 zdravniki tudi veliko individualistov. Toda kljub temu novost počasi, a vztrajno postaja vsakodnevna praksa. Ankete, ki smo jih izvedli med zdravniki, vključenimi v pilotno uvedbo, namreč kažejo visoko stopnjo sprejemljivosti in željo zdravnikov po nadaljnjem sodelovanju s farmacevti svetovalci.

Poleg tega zdravnikom, ki delajo v osnovnem zdravstvu, na primarni ravni, že nekaj let poskušamo pomagati tudi z dodajanjem kadra, tudi v sklopu referenčnih ambulant, projekta, namenjenega dosledni, celoviti skrbi za paciente s kroničnimi obolenji.

Farmacevtsko svetovanje je večina zdravnikov sprejela z veseljem, zadržani so redki – predvsem tisti, ki se še niso vključili v program, ali pa so na začetku uvajanja v program in se spopadajo s preobremenjenostjo, včasih tudi z izgorelostjo na delovnem mestu.

Danes skrb za bolnika zahteva izredno veliko znanja, nove informacije so stalnica. In pri tem je prav pri podatkih o zdravilih, starih in novih, o njihovem delovanju in medsebojnem učinkovanju, nabor informacij tako velik, da ga zdravnik bistveno laže »pokrije« s pomočjo magistra farmacije, ki ima veliko tovrstnega znanja.

In če to znanje prinesemo oziroma prenesemo k zdravniku ter ga vključimo v skupno razmišljanje o tem, kako optimizirati terapijo, smo v skrbi za varnost in učinkovitost zdravljenja naredili velik korak naprej.

Foto: arhiv ZZZS

Lahko bi rekli, da smiselnost in učinkovitost sodelovanja obeh strok najbolj nedvoumno potrjujejo rezultati dosedanjega udejanjanja projekta. Ta je z izboljšanjem obvladovanja razsežnosti polifarmacije, ki s staranjem prebivalstva pri nas postaja tako rekoč stalnica, že pomagal preprečiti številne zaplete pri zdravljenju. Posledično je manj tudi hospitalizacij, kar je z vidika še vedno daljšajočih se čakalnih dob v slovenskem zdravstvu pomemben dosežek. Bi si projekt upali oceniti kot nekakšno mini reformo?

Na področju uporabe zdravil projekt res prinaša pomemben strukturni korak naprej, saj v osnovno zdravstvo uvaja novega zdravstvenega delavca. Moramo pa biti, seveda, realni. Po tretjinski pokritosti slovenskega prostora s projektom farmacevtskega svetovanja je treba še veliko postoriti, zlasti v kadrovskem smislu, da bo do udejanjanja te novosti tudi v resnici prišlo v večini ambulant – naš cilj je, seveda, 100-odstotna pokritost.

Poseben izziv so tudi zdravniki koncesionarji, zaradi njihove razpršenosti po različnih lokacijah. Za zdaj imamo tudi na tem področju dokaj pozitivne izkušnje, predvsem iz murskosoboške območne enote, medtem ko bo marsikje treba prebiti še precej ledu, v dobro bolnikov.

Kakšni pa so končni cilji, kaj bo ta projekt prinesel dobrega slovenstvu, ko bo zaživel v celoti?

Znano je, koliko smo v ta projekt pripravljeni vložiti, to je zdaj nedvoumno zapisano tudi v splošnem dogovoru – gre za 720.000 evrov na letni ravni, seveda takrat, ko bo »pokrita« vsa Slovenija. Lani smo prehodili približno polovico poti, ki nas vodi k temu cilju.

Če to številko primerjamo z milijoni evrov, ki jih vsako leto namenimo za porabo vseh zdravil – skupna vsota se vrti okrog 600 milijonov evrov –, je vložek, ki ga zahteva farmacevtsko svetovanje, minimalen. Če bo novost pripomogla k nekaj odstotkom prihranka pri stroških za zdravila, predvsem pa k dobro preverjenim in potrebam bolnikov prilagojenim terapijam, bo ta naložba več kot upravičena.

Razlogi za ta projekt niso finančni, ampak smo izhajali iz potrebe po bolj kakovostni in varni uporabi zdravil, po kakovostnejšem predpisovanju in kombiniranju zdravil. Zaradi staranja prebivalstva, uvajanja novih zdravil in vedno večjega nabora zdravil namreč to postaja vedno večji izziv za zdravstveni sistem tudi v Sloveniji.   

Torej zdaj usmerjeno pomagate zdravnikom, ujetim v nevzdržne časovno-logistične, kadrovske okvire?

To smo delali tudi že prej. Eden takih ukrepov, uveden pred nekaj leti, je aplikacija, s katero lahko zdravniki v osnovnem zdravstvu svoje predpisovanje zdravil primerjajo s kolegi. Katedra za družinsko medicino je, skupaj z zdravniško zbornico, oblikovala ključne pokazatelje, ki omogočajo primerjanje kakovosti in smotrnosti predpisovanja zdravil oziroma terapij pa tudi pogostosti predpisovanja antibiotikov, med drugim tudi zaradi naraščajoče protimikrobne rezistence. Na žalost pa le malo zdravnikov uporablja to aplikacijo.

Kar je v resnici logično, saj zdravnikom, ki jih je dokazano premalo, zmanjkuje časa.

Zagotovo, drži. Po drugi strani pa je res tudi to, da imamo že nekaj let tudi seznam predpisovalcev zdravil, ki močno odstopajo od povprečja. Vsak zdravstveni dom vsako leto za vsakega od zdravnikov dobi podatke o predpisanih zdravilih oziroma izdanih receptih. Kadar prihaja do odstopanj, je koristno in smiselno, da zdravstveni dom oziroma konkretni zdravnik ugotovljeno vzame pod drobnogled, poišče razlog za odstopanja in po potrebi tudi ukrepa.

Pa so ta odstopanja ponekod še vedno tako velika?

Še vedno. Res pa je, da so pri posameznih zdravnikih podatki nekoliko nejasni, ker so nekateri med njimi zaposleni na več deloviščih in se zato podatki o predpisanih zdravilih združijo. A kljub temu lahko vodstvo zdravstvenega doma ali posamezni zdravnik pregleda podatke in presodi, ali se morda pri predpisovanju pojavljajo tudi strokovno neupravičena odstopanja in so zato smiselne korekcije.

To področje ni le zelo dinamično, ampak tudi nadvse občutljivo. Kaj bo prinesla prihodnost? Pred vrati je personalizirana medicina, po kateri vsak bolnik prejme najbolj optimalno terapijo, prilagojeno posebnostim njegovega organizma.

Verjetno bodo čez nekaj let na voljo zdravila, ki bodo narejena glede na genotip posameznika ... Prva tovrstna zdravila so se že začela uporabljati v posameznih evropskih državah.

Sloveniji za zdaj še uspeva slediti novim zdravilom, finančno zagotavljati njihovo dostopnost bolnikom, ki jih potrebujejo. Kako dolgo bo slovensko zdravstvo lahko ohranilo ta trend, glede na to, da že prihaja do resnih kratkih stikov?

Za zdaj smo pri tem še uspešni. Oddelek ZZZS za zdravila, ki ga vodi prim. mag. Jurij Fürst, ima veliko znanja, tudi po zaslugi sodelovanja z drugimi državami. Z zelo strogim pristopom v pogajanjih s proizvajalci zdravil, kar ni vedno preprosto, nam uspeva ohranjati položaj, ko še vedno lahko sledimo trendom v evropskem prostoru. Tako kljub pomanjkanju denarja za zdravstvo na tem področju danes ne zaostajamo za drugimi.