Razmere v zdravstvu so resne, vendar politika – kot vedno – igra svojo igro
Po dolgotrajnem čakanju sem danes prišla na vrsto za specialistični kontrolni pregled v eni izmed regionalnih bolnišnic, pri zdravniku, ki mu preobremenjenost v zdaj veljavnem sistemu še ni načela duha – česar o nekaterih, ki so hiteli po dolgem hodniku, na gosto posejanem s čakajočimi pacienti, ne bi bilo mogoče z gotovostjo trditi. Ko sva se z zdravnikom v skopo odmerjenem času pogovorila o ključnih stvareh, je mimogrede, prejkone v šali, vprašal: »Ste slišali, da so se čakalne vrste skrajšale?«. Seveda, odvrnem, z nečim je treba umiriti razgrete duhove, čeprav pacienti pripovedujejo drugačno zgodbo; odgovorni se pač morajo pohvaliti, da upravičijo svoj obstoj. In vprašam: »Kaj pa zdravniki, ali to skrajšanje v resnici občutite, je zares prišlo do tega premika?« Odgovor je bil jasen. Pozna ga vsakdo, ki obsedi v eni od čakalnic za specialistične ambulantne preglede v kateri izmed bolnišnic – in prisluhne izpovedim čakajočih, ki ne (po)vedo prav ničesar o skrajšanju čakalnih dob.