130 let zdravstvenega zavarovanja na Slovenskem: inventura prehojene poti in pogled, zazrt v prihodnost, sta povedna. In, resnici na ljubo, prav nič presenetljiva. Kje smo torej in kam gremo, kakšno zdravstvo imamo v Sloveniji – in kakšna je košarica pravic, najsi gledamo v tisto, ki je popisana na papirju, ali v ono v resničnem življenju, ki je takrat, ko človek seže vanjo, tako rekoč izpraznjena?

Vsakokratna aktualna politika je do onemoglosti napenjala mišice in obljubljala, da bo skrb za zdravje umestila med prednostne, razvojne naloge, po zgledu držav, ki vedo, da so tovrstne naložb smiselne za prebivalstvo in za njegovo blaginjo, za razvoj države in, nenazadnje, za udejanjanje vseh socialnih prvin, ki jih imamo zapisane tudi v ustavi. Toda prozorna nrav slovenske politike je v zdravstveni sferi ustvarila miljé, v katerem kakovost sicer še ni zbledela, vendar status quo v tem sistemu zagotovo potrebuje preboj, ki bo pomagal preseči dolgoletne kratke stike med glavnimi akterji in odpraviti anomalije, ki jim je takšno okolje zagotavljalo idealne pogoje za obstoj.

Kot pravi prof. dr. Franc Strle, starosta slovenske medicine in predsednik zdravstvenega sveta, je 130-letna zgodba zdravstvenega zavarovanja Slovencem prinesla »številne pozitivne učinke, ki se jih pogosto ne zavedamo«, pri čemer poudarja, da tudi prenekatera visoko razvita država nima tolikšnega socialnega razkošja, kot ga imamo pri nas. Vendar profesor istočasno vse odločevalce opominja, da je bila pri zdravstvenem zavarovanju ves čas odločilna solidarnost, ki jo je nujno treba ohraniti tudi v prihodnje.

Pa bo ta premisa tudi v resnici udejanjena? Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) pripravlja nov strateški načrt za petletno obdobje, ki bo začel veljati v prihodnjem letu; s pomočjo ukrepov, začrtanih v tem dokumentu, bo treba doseči ohranitev enakopravne dostopnosti do kakovostnih, varnih in tudi pravočasnih zdravstvenih storitev, ko jih zavarovanec oziroma bolnik potrebuje. Toda kako zadostiti tem bazičnim kriterijem v družbenih okoliščinah, ki so zaznamovane z nezadržnim staranjem prebivalstva in nezaustavljivim tehnološkim razvojem, ki prinaša vedno nove metode zdravljenja in nova zdravila, nekatera med njimi dobesedno pregrešno draga?

»Novosti so nujne in neizogibne, a na tej poti so pasti, ki lahko porušijo marsikaj, kar deluje dobro,« opozarja Franc Strle, ter dodaja, da je pri številnih možnostih in priložnostih za izboljšave nujno predvsem zavedanje, da mora biti zdravstveni sistem postavljen za zavarovance – in ne za ZZZS ali za izvajalce. »Ključna pri tem pa sta in bosta zaupanje in sodelovanje, ne vsakodnevno brcanje v goleni, ki ga nekateri očitno razumejo kot način življenja ...,« je bil na slovesnosti metaforičen govorec, ki je od blizu in tudi od daleč spremljal vse metamorfoze slovenskega zdravstva v poosamosvojitvenih fazah, ko smo po začetni evforiji Slovenci kaj hitro in boleče pristali na trdih tleh resničnosti. V tej je marsikaj obljubljanega spolzelo neznanokam, skozi vidne in nevidne sistemske razpoke, in za seboj puščalo vtis opustošenja, ki pa ga dolgo nihče ni ne priznal ne pripoznal.

Kje smo in kam gremo? Kaj k temu dodaja politika? Predsednik države Borut Pahor je bil sicer častni pokrovitelj dogodka ob 130-letnici, vendar se o tem ni izrekel, saj na slovesnosti ni bil prisoten. Sta bila pa zato nekoliko konkretnejša minister za zdravje Aleš Šabeder v imenu izvršilne veje oblasti in predsednik državnega zbora Dejan Židan v imenu zakonodajne veje oblasti. 

Kako blizu oziroma daleč od dosega slehernika, najsi bo ta v vlogi zavarovanca ali bolnika, pa sta danes ti veji? Po slišanem bi lahko sklepali, da – metaforično, seveda – spominjata na vrbo žalujko. Zdita se blizu, tako rekoč na dosegu roke, vendar zgolj verbalno, simbolično. Pa bo napovedano postalo tudi del resničnega življenja in ne bo ostalo le del politično skrbno začrtanih obljub in napovedi, ki pihajo na dušo volivcem, nekdanjim, zdajšnjim in prihodnjim?

Židan, denimo, pravi, da ga skrbi, ker se med ljudmi krepi občutek nepravičnosti in neenakosti. Upravičeno? »Že sama kriza je zmanjšala zaupanje v stebre države blaginje, v naslednjih letih pa nismo znali pristopiti z dovolj širokim naborom ukrepov, da bi ta trend obrnili na bolje. Posamezniki se zatekajo k plačljivim zdravstvenim storitvam. Tisti, ki si plačila ne morejo privoščiti, postajajo bolj izpostavljeni tveganju in skrbi, ali bo njihovo zdravljenje kakovostno in pravočasno,« ugotavlja Dejan Židan.

In res je tako. Toda treba se je vprašati – zakaj je prišlo do takšnega stanja? Kako je mogoče, da so se v dolgih letih na politični ravni vrstili gasilski ukrepi, ki so skrb vzbujajoče razmere v zdravstvu le še poslabševali, namesto da bi jih sanirali – s skupnimi močmi, z iskanjem skupne vizije? Tako je pač bilo, vedno znova, vsakokrat malce drugače, pogojeno z vizijo prevladujoče politične opcije, ki nikoli ni niti znala niti si drznila dregniti v korupcijsko sršenje gnezdo, ki je nemoteno ogrožalo slovenski zdravstveni sistem.

Predsednik državnega zbora poudarja, da je danes treba najti soglasje o tem, kako izvesti modernizacijo slovenskega zdravstvenega varstva in zavarovanja pa tudi izvajanja zdravstvene dejavnosti. »To vključuje tudi obseg pravic, ki se pokrivajo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ... Zavedamo se odgovornosti, da visokih standardov blaginje in socialne varnosti v prihodnje – predvsem zaradi demografskih sprememb – ne bo mogoče zagotavljati v enakem okviru kot zdaj.«

Kako bo torej v prihodnje? Pri tem beseda ne teče o nedopustno dolgih čakalnih vrstah, ampak o naboru pravic, ki pritičejo človeku, ko jih potrebuje – potem, ko vse življenje plačuje prispevke zanje. Pri takih stvareh socialna država lahko pade na preizkušnji, kajti če politika ne zna, ne zmore ali noče vzpostaviti tvornega dialoga s prebivalstvom, najsi gre za strokovne institucije ali za predstavnike pacientov, je poteptala demokratični imperativ, ki mora blaginjo vseh, ne le izbrancev, postaviti na prvo mesto. 

Pa smo v Sloveniji sposobni narediti takšen preobrat, je politika zmožna preseči strankarski kažipot in prisluhniti vesti? 

Minister za zdravje Šabeder je bil danes jasen, rekoč, da za zdravje oziroma zdravstvo ne bi smela biti pomembna ne politična barva ne socialni položaj. Danes smo v Sloveniji, jasno, še daleč od tega. Vsaj na politični ravni. Odločitve o nujnih spremembah v zdravstveni sferi »padajo« selektivno, interesno in politično obarvane in narekovane – kljub zavedanju, da je v skupnem interesu slovenstva, da čim bolj(e) poskrbi za obvarovanje zdravja in njegovo povrnitev, saj je od tega odvisna prihodnost celotne države.

Seveda je jasno, da je bil zdravstveni resor pri nas dolgo, predolgo potisnjen na obrobje vladnih merjenj moči – kot nebodigatreba, ki vedno stoka, da nima dovolj denarja za vse, ki potrebujejo zdravljenje in zdravila –, ko pa so vendar v državi številna področja, ki so za renome države bistveno pomembnejše, pa naj gre za banke ali za številne druge fiaske, ki so Slovenijo sčasoma spravili na kolena. Zdravja oziroma zdravstva med njimi ni bilo – se je pa, nasprotno, zgodilo, da je bilo politično neukrepanje tisto, ki je zakrivilo številne težave v zdravstveni sferi, ki jih danes občutimo vsi.

Kaj torej narediti, da bo v prihodnje drugače? »Mnogi nam odličnost slovenske medicine zavidajo, vendar o tem ne govorijo,« pravi generalni direktor ZZZS Marjan Sušelj, ki politikom očita, da se »očitno bojijo dajanja makroekonomskih injekcij zdravstvu – zelo hitro pa se odločijo za infuzije, najsi bo to za bančni sistem ali za ceste ...«. V slovenskem zdravstvu, ki je kljub vsem težavam še vedno dobro, je veliko razlogov za skrb; izzivov ni malo, če pomislimo samo na probleme, ki so vzniknili v zadnjem letu dni. O številnih med njimi doslej v javnosti sploh še ni bilo govora, ukrepi pa se bodo morali odviti pospešeno, urgentno.

Je kaj nenavadnega, da tudi bolniki počasi, a vztrajno postajajo gonilna sila sprememb v zdravstvu, predvsem po zaslugi združenj, ki zastopajo njihove interese? Gre za nujo, o kateri je spregovorila predsednica slovenskega združenja za boj proti raku dojk Europa Donna dr. Tanja Španić, ki je del tega kolesja postala pred desetimi leti, potem, ko so ji v zgodnji mladosti postavili to diagnozo. Bolezen je premagala, premostila pa je, skupaj s svojimi predhodnicami, tudi številne ovire in zadržke, v sistemu in v družbi nasploh. Še vedno pa je, kot pravi, nujno opozarjanje, da »človeku potem, ko zboli, čas teče drugače«, pri čemer poudarja, da je sama »kot kronična bolnica izjemno vesela, da zame skrbijo v takem sistemu, kakršnega imamo v Sloveniji. V resnici nam gre veliko bolje, kot si upamo priznati.«

Seveda je angažma združenj, ki se borijo za pravice bolnikov, za boljšo dostopnost do diagnoze in pravočasnega zdravljenja, nujen, kajti bolniki danes v predolgih čakalnih vrstah tudi umirajo – ker jim diagnozo postavijo prepozno, ker ne dočakajo učinkovitega zdravljenja. Kakšen je torej obet za naprej? 

Marjan Sušelj pravi, da predolge čakalne dobe niso več v tolikšni meri problem, ki nastaja zaradi (ne)plačevanja storitev, ampak je temu krivo pomanjkanje kadra, organizacija, ki ni optimalna, zato so spremembe nujne.

Spomin, kratkoročni in nekoliko bolj dolgoročni (na slovesnosti ob 130-letnici zdravstvenega zavarovanja je bilo prisotnih veliko njegovih pričevalcev), pomaga priklicati številne poskuse in apele za spremembo zastarele, neustrezne ureditve v zdravstvu, ki pa jim nihče ni prisluhnil, naj je šlo za soglasni poziv vseh zdravniških asociacij ali za zakonodajne spremembe, ki jih je na koncu politika sprejela s preglasovanjem – in s tem glasovala proti boljšemu slovenskemu jutri.

Povedno je, da so se Slovenci pred 130 leti pri vzpostavljanju organizirane javne skrbi za zdravstveno varnost prebivalstva brez pomislekov pridružili razvitim evropskim državam. Takšne enotnosti danes ni.

Pa vendar ZZZS v prihodnje stavi, kot je dejal Sušelj, na »sprejetje ukrepov za boljše načrtovanje in stroškovno učinkovito izvajanje zdravstvenih programov, kjer gre poleg sprememb upravljanja bolnišnic in drugih zdravstvenih zavodov tudi za spremembo partnerskih dogovarjanj z jasnejšo opredelitvijo odgovornosti in za vzpostavljanje sistemskih pogojev za izvajanje vloge ZZZS. Ne gre za pripovedovanje pravljic, ampak za kruto resničnost.« In to je Sušelj zaokrožil s povedjo iz Hipokratove prisege: »Blagor bolnikov je naša edina skrb.«

Kmalu bo jasno, ali bo tudi v resnici poskrbljeno za zdravje našega zdravstva in s tem za dobro obolelih. Jasno bo tudi, kdo je bil najbolj iskren, ko je govoril o pomenu zaupanja in sodelovanja – danes so se na ti dve vrednoti sklicevali vsi. 

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.