V jeseniški splošni bolnišnici se je od začetka stavke in od umika soglasij za nadurno delo obseg dela izrazito zmanjšal. V februarju se je nabor načrtovanih nenujnih operacij zmanjšal za 7,2 odstotka, v prvih treh tednih marca pa že za 26 odstotkov. Začel se je april, stavki pa še vedno ni videti konca, kar je nedopustno in nevzdržno, z vidika vseh vpletenih, predvsem pa z vidika bolnikov – kajti v jeseniški bolnišnici, kot opozarjajo tamkajšnji zdravniki, na pediatričnem in ginekološko-porodniškem oddelku s kadrom, ki ga imajo na voljo, preprosto ne zmorejo več opraviti vsega nujnega dela. »Ob vsem tem težko razumemo zavlačevanje vlade, ki bo zdravnike in vse zaposlene v zdravstvenem sistemu pripeljalo do izgorelosti, bolnikom pa odvzelo pravico do primernega zdravljenja. Sprašujemo se, kdaj bodo pristojni ugotovili, da javno zdravstvo na tak način ne bo preživelo.«

Na tak način pa bo tudi preživetje obolelih vse bolj in vedno pogosteje na kocki. In to je onkraj dopustnega.

Zdravniki, zaposleni v splošni bolnišnici na Jesenicah in podpisani pod aktualnim javnim pismom, so si edini: »Dovolj je zavlačevanja in sprenevedanja. Od vlade zahtevamo takojšnje učinkovito reševanje razmer v zdravstvu.« 

Konkretnih rešitev še ni na obzorju

Na resornem ministrstvu pravijo, da razmere – v sodelovanju s strateškim svetom za zdravstvo, ki deluje v sklopu vlade – poskušajo čim bolj pospešeno reševati, istočasno pa po najboljših močeh udejanjati ustavno dolžnost države: zagotavljati dostopnost do zdravstvenega varstva. Vendar konkretnih rešitev za zdaj še ni na obzorju, vsaj ne takih, ki bi pripomogle k izboljšanju dostopnosti do diagnostike in začetka zdravljenja. V resnici se dogaja prav nasprotno: zdi se, da vlada nedopustno dolgo zdravniško stavko želi reševati s sklicevanjem na naivnost državljanov, ki pa že leta dobro vedo, da v javnem zdravstvu v vsem tem času, ne glede na barvo vsakokratne vlade, ni (bilo) poskrbljeno za vzpostavitev pogojev, ki bi omogočali oziroma zagotavljali ažurno obravnavo ter kakovostno, varno in celovito zdravljenje obolelih.

In zdaj se je na sindikalno-politični parket umestila še mediacija, s pomočjo katere naj bi tako rekoč v tednu dni rešili probleme in težave javnega zdravstva, ki so se kopičili najmanj dve desetletji. Glede na dogajanje, ki smo mu bili v javnosti priča od 15. januarja letos, se zdi učinkovitost ustvarjanja tovrstne tamponske cone vprašljiva, predvsem pa pozna – tudi ali predvsem glede na signale, ki prihajajo s terena: iz specialističnih ambulant, kliničnih oddelkov, iz operacijskih dvoran pa tudi iz združenj, ki zastopajo bolnike ... 

Bolni, ki so že prej čakali nedopustno dolgo, čakajo še dlje

Bolni ljudje, ki so že prej čakali nedopustno dolgo, zdaj čakajo še dlje. Za zdravnike in njihove time, ki so bili že pred začetkom zadnje stavke kadrovsko osiromašeni in v prenekaterem primeru prisiljeni v oskrbo obolelih v povsem neprimernih bivalnih razmerah ter neustreznih logističnih pogojih, pa se zdi, da so od začetka leta do danes izgubili bistveno več, kot bi si lahko predstavljali v najslabših scenarijih. In to preprosto ni dobro, za nikogar od vpletenih, ki morajo prevrednotiti pogoje za čim bolj nemoteno in čim manj okrnjeno delovanje javnega zdravstva.

Zanimivo je, da se bo v četrtek – na dan, ko naj bi se predvidoma končala sicer komajda začeta mediacija – odvil dogodek, na katerem bo stekla razprava o ključnem momentu, ki vpliva na habitus javnega zdravstva. O vlogi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) kot plačnika zdravstvenih storitev. Tudi naslov obetajoče se razprave je poveden, kajti beseda bo tekla o »Vlogi ZZZS pri zagotavljanju dostopnosti zdravstvenih storitev«. Marsikomu, ki ne pozna najbolje razmer in razmerij v javno-zdravstveni sferi, bi tovrstne korelacije izrazito pomagale pri izrisu prave predstave o razlogih za zdajšnje stanje slovenskega zdravstva.

Kako naj v danih razmerah medicina tisto, kar zna in zmore, ponudi slehernemu bolniku?

Na nevzdržne razmere v javnem zdravstvu opozarjajo tudi zdravniki z drugih koncev Slovenije, prepričani, da bi stalnemu in nedvoumnemu napredku medicinske znanosti morale slediti tudi spremembe okvirov, ki omogočajo delovanje javno-zdravstvenega sistema – kajti etična načela določajo, kot je v javnem pismu opozorilo 46 zdravnikov izolske splošne bolnišnice, da mora medicina tisto, kar zmore narediti, tudi ponuditi oziroma zagotoviti.

Ob tem omenjeni zdravniki izpostavljajo gradacijo zdravljenja srčnega infarkta, ki z novimi dognanji prinaša bistveno boljše obete za živetje in preživetje, vendar posledično zahteva tudi večji angažma in naložbe: nekoč je pacient, ki je doživel srčni infarkt, moral več mesecev počivati. Nato je napredek medicine vodil v iznajdbo trombolize, ki zahteva dodatne aparature in zdravila pa tudi dodatne delovne ure zdravnikov, medicinskih sester, strežnic ...; sledila je možnost zdravljenja z vstavitvijo žilne opornice, kar je zahtevalo še več dodatne logistike.

Prednost tovrstnega napredka medicine je bistveno hitrejša vrnitev bolnika v vsakdanje življenje, po možnosti s funkcionalno neokvarjeno ali minimalno okvarjeno srčno mišico, opozarjajo zdravniki in istočasno izpostavljajo tudi spreminjajočo se ceno, v kateri morajo biti upoštevani stroški naprav, vgrajenih materialov pa tudi delovne sile.

»Vse to vodi v delo prek polnega delovnega časa vseh zdravstvenih delavcev, brez česar tako visoka raven zdravstvenih storitev ne bi bila dosegljiva, zlasti ne ob takšnem pomanjkanju kadra, kot ga imamo pri nas,« poudarja 46 zdravnikov, podpisanih pod javnim pismom, naslovljenim na vlado in na resorno ministrstvo, od katerih pričakujejo pravilno in pravično ukrepanje.

Vedno povedna primerjava med slovenskim in avstrijskim zdravstvom

Zdravniki izolske splošne bolnišnice si želijo temeljite in učinkovite prevetritve pogojev za delo v javnem zdravstvu – istočasno pa sporočajo, da imajo dovolj javnega žigosanja tistih zdravnikov, ki so pripravljeni delati več, da bi omogočili čim bolj nemoteno izvajanje zdravstvene oskrbe obolelim, z žaljivkami, kakršni sta »dvoživkarji« in »zaslužkarji«. 

Ob tem potegnejo vzporednico z razmerami, ki omogočajo delovanje avstrijskega zdravstva.

V Avstriji zdravniki ne smejo delati več kot 48 ur na teden; 40-urni delovnik je obvezen, dodatnih osem ur je dopustnih, če se zaposleni z dodatnim delom strinja. Več kot 48 ur na teden torej ne smejo delati, za opravljeno delo pa v povprečju prejmejo približno trikratnik povprečne zdravniške plače v Sloveniji, zato, kot je izpostavljeno v omenjenem javnem pismu, odhodi slovenskih zdravnikov v avstrijske zdravstvene ustanove niso presenetljivi – po drugi strani pa tudi ni slišati, da bi Avstrija zaradi omejitve dela zdravnikov na 48 ur imela daljše čakalne dobe. Kako je to mogoče? Tako, da imajo v Avstriji na 1000 prebivalcev dva zdravnika več kot v Sloveniji. 

Kaj bo v prihodnje sploh še ostalo od javnega zdravstva?

Kako velik je pri nas tudi kadrovski manko na področju zdravstvene nege, je prav tako znano. Zato se v kontekstu aktualnega dogajanja, ko zdravniki zato, ker opozarjanje v sklopu stavke preprosto ne zaleže, množično pošiljajo opozorila vladi, v vednost pa tudi javnosti, vse bolj upravičeno sprašujemo, kaj bo v prihodnje sploh še ostalo od javnega zdravstva. Kajti prijemi, kakršnih se loteva predsednik vlade in s katerimi je že nekajkrat nasprotoval samemu sebi, preprosto niso dobri. Kako namreč razumeti, ko premier obisk kliničnega oddelka označi kot simbolično podporo javnemu zdravstvu, saj da slednjemu na tak način pomaga ohranjati ugled – v isti sapi pa ista oseba zdravnike opominja, da s stavko škodijo ugledu zdravstva, zato jim vlada to pravico oporeka in jo klesti tudi po zakonodajni plati?

V takšnih razmerah je na preizkušnji marsikaj, ne le ugled ene ali druge strani. Marsikaj, kar bo ne le danes, ampak tudi v prihodnje vplivalo na zdravje javnega zdravstva – in s tem tudi na paciente. Pravzaprav predvsem na paciente, kajti obdobje, ko je določeno bolezensko stanje obvladljivo, nenujno, se lahko čez noč prevesi v urgentno situacijo. In to se že dogaja. 

Danes smo v Sloveniji priča situaciji, v kateri na preizkušnji nista le kakovost in varnost skrbi za paciente v okvirih, ki narekujejo delovanje javnega zdravstva, ampak tudi pravnost in pravičnost, etičnost in socialnost. 

Predvsem pa se velja vprašati, kaj bo v javnem zdravstvu ostalo in kako bo to delovalo, ko bo ta vlada prenehala z delom in se bo z izzivi soočila njena naslednica, katerakoli pač to že bo, če zdajšnja vlada ne bo dobila možnosti za ponovni mandat? Časa za iskanje odgovora na to retorično vprašanje ni veliko. Časa za ukrepanje v dobro javnega zdravstva pa je tako rekoč že zmanjkalo – še posebno, če o tem povprašate bolnike, ki danes vse pogosteje prejemajo obvestila, da se bo njihovo zdravljenje začelo ali nadaljevalo z nedoločnim zamikom. In morda tudi nedoločljivim izidom.

Simbolične fotografije: iStock 

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.