»Če želimo imeti zdravstveni sistem, katerega osnovno poslanstvo je zdraviti, še pred tem pa vsaj ne škoditi pacientom, potem pričakujemo – in smo soodgovorni za to –, da so bolnišnice, zdravstveni domovi in ambulante varna okolja,« je po celjskem primeru, v katerem sta po nasilnem izbruhu pacienta poškodbe utrpela dva zaposlena, ena od njiju je posledična doživela tudi srčni infarkt, javnosti sporočila Zveza organizacij pacientov Slovenije (ZOPS), ki je v imenu 30 asociacij omenjeni napad obsodila in obžalovala, rekoč: »Želimo verjeti, da gre za izjemo.« A kot slišimo v zadnjih dneh, se tovrstni ekscesi v praksi, ne le na družbenih omrežjih, pojavljajo in ponavljajo iz dneva v dan, kar je povsem nedopustno. Kajti niso zdravniki, medicinske sestre in vsi drugi, ki delajo v zdravstvu, krivi za to, kar se dogaja v našem zdravstvu. Za takšno stanje, zaznamovano z nedopustnimi čakalnimi dobami, je kriva politika, ki v zadnjih desetletjih ni zmogla toliko moči in poguma, da bi ustavila korupcijo, ki se napaja z denarjem, namenjenim bolnikom, in poskrbela za nemoteno delovanje zdravstva. Je Slovenija sposobna ta tok spremeniti?

»Velika večina zdravstvenih delavcev se po najboljših močeh trudi pomagati pacientom, ki se morajo v primeru nekorektne obravnave s pritožbo obrniti na vodstvo zdravstvene ustanove ali na varuha pacientovih pravic. Bojimo pa se, kako oziroma kam lahko eskalira gnev pacientov, ki ga je v zadnjih tednih vse bolj čutiti v bolnišnicah in ambulantah,« poudarjajo Mladi zdravniki Slovenije. Ti so zaradi sovražnega govora ter podpiranja in spodbujanja nasilja na facebooku – neposredno pod objavo, v kateri so se Mladi zdravniki Slovenije odzvali na »celjski primer« ter javno opozorili na aktualno problematiko nasilja nad zdravstvenimi delavci –, poiskali pomoč pri Zdravniški zbornici Slovenije in njeni pravni službi. 

Epilog omenjenega dogajanja so kazenske ovadbe, vložene 3. februarja.

Čakalnih dob ne ustvarjajo zaposleni v zdravstvu

»Vrsto let že opozarjamo na naraščanje takšnega dezinhibiranega vedenjskega vzorca, pri čemer bi vsakdo moral vedeti: nevidna roka, ki ustvarja čakalne dobe v Sloveniji, nikakor nismo izvajalci zdravstva,« poudarja prof. dr. Radko Komadina, predsednik Slovenskega zdravniškega društva in v. d. strokovnega direktorja Splošne bolnišnice Celje.

»Kar se tiče posledic dogodka v Splošni bolnišnici Celje, pa lahko povem, da vzdušje vsekakor ni tako prijetno, kot je bilo prej; sodelavke in sodelavci se počutijo ogrožene. Podvojiti smo morali število varnostnikov in poskrbeti za dodatno vgradnjo gumbov, s katerimi si lahko sodelavci in zlasti sodelavke, ki v bolnišnici med zaposlenimi predstavljajo večino, pomagajo, ko jih nekdo neupravičeno napade, pri čemer je treba vedeti: rešitve na strani zdravstvenih delavcev ni. Pred štirimi leti se je v tej hiši (Domus Medica, op. a.) sicer že porodila pobuda, da bi izvajalce v javnem zdravstvu izenačili z uradnimi osebami in da bi tudi napad na človeka, ki poskuša bolnemu sočloveku pomagati, obravnavali kot napad na uradno osebo. Takrat je bil ta predlog zavrnjen,« poudarja Radko Komadina.

Prim. doc. dr. Nena Kopčavar Guček, vodja delovne skupine »Ne dopuščajmo nasilja« pri Zdravniški zbornici Slovenije pa dodaja: »Ministrstvo za pravosodje je predlog zavrnilo, čeprav smo ga utemeljili z dvema smrtima, povzročenima z nasiljem. Zdaj smo ponovno poslali pobudo, v želji po zelo transparentnem in jasnem odgovoru, v katerem primeru – če sem cinična: po koliko smrtih – smemo ponovno zaprositi za ukrepanje.«

Kot ob aktualnem odzivu zdravniških asociacij dodaja dr. Komadina, »vrh ledene gore predstavlja 24 prijavljenih nasilnih dogodkov nad zdravniki, ki se zaključijo z izpolnjevanjem obrazcev, pisanjem prijav in potekom postopkov. Velika večina ledene gore pa ostaja nevidna. Od dogodka v naši bolnišnici sodelavke in sodelavci vsakodnevno poročajo o takšnih grobih načinih uporabnikov naših storitev – in ne boste verjeli, v resnici imamo vsak dan en tak primer. Ne sicer tako nasilen, da bi nekdo končal na intenzivni terapiji, ampak takšen, ki bodisi presega mejo dobrega okusa bodisi lepega obnašanja oziroma empatičnega nastopa.«

Predsednik zdravniškega društva dodaja: »Zdravniki vemo. Medicinske sestre vedo. In vsi naši ostali sodelavci vedo, da človek, ki je bolan, ni srečen. Vsi, ki delamo v zdravstvu, si želimo, da bi delali čim uspešneje; vsakemu, ki pride do nas, bi radi pomagali. To je povsem človeška lastnost, ki človeka pripelje v ta poklic. Vsekakor pa je zdajšnja poplava sporočil na javnih omrežjih porazna. Kriza vrednot. Koga bo to opravičilo, če se bo zgodilo še kakšno nasilno dejanje? Nikogar!«

Kaj ukreniti, ko hujskaštvu in nasilju ni videti konca

Koordinacija zdravniških organizacij se je že v preteklosti izrekla glede ničelne tolerance do nasilju v zdravstvu nasploh – in, seveda, tudi do nasilja, verbalnega ali fizičnega, ki so mu zdravniki izpostavljeni vse pogosteje. Zaradi kaskadnega izbruha žaljivk in groženj, ki so se po »celjskem primeru« zvrstile ob pozivu Mladih zdravnikov Slovenije za zagotovitev varnega delovnega okolja vsem zdravstvenim delavcem, pa je koordinacija, ki jo zastopajo predsedniki glavnih stanovskih združenj, podprla odločnejše ukrepe, saj po njihovem prepričanju hujskaštvu, nasilju in spodbujanju k nasilju ni videti konca. 

»Menimo, da je treba postaviti meje. Vsaka svoboda govora ni svoboda govora sama po sebi – zagotovo pa ne sme predstavljati verbalnega nasilja,« poudarja prof. dr. Bojana Beović, predsednica zdravniške zbornice in v tem letu predsednica koordinacije zdravniških organizacij.

»Živimo v času, v katerem neprestano poslušamo o nasilju. Preživeli smo tri leta trajajočo epidemijo, ki je številne posameznike – pravzaprav celotno človeštvo – spravila v stisko. Stiska pa velikokrat porodi različne agresivne ideje – zdravniki to razumemo in upoštevamo pri svojem delu. Kljub temu pa se nam zdi prav, da prispevamo k temu, da se nasilje v družbi oziroma intenzivni dialog o nasilju, ki včasih že sam po sebi predstavlja verbalno nasilje, ustavi oziroma zmanjša,« prof. Beovićeva pojasnjuje razloge tako za vložitev kazenskih ovadb kot za predlog ministrstvu za zdravje za spremembe zakonodaje, ki bi zdravstvene delavce v takšni situaciji bolje zaščitila.

O zakonodajnih spremembah, ki jih predlaga zdravniška zbornica, smo že podrobneje poročali – z dopolnitvijo zakona o varstvu javnega reda in miru ter zakona o pacientovih pravicah naj bi v prihodnje pripomogli k preprečevanju nasilnih dogodkov v zdravstvu, ki vznikajo na dnevni ravni. S kazenskimi ovadbami pa naj bi umirili polemiko v družbi, ki je danes izrazito nastrojena predvsem proti zdravnikom pa tudi proti drugim zdravstvenim delavcem.

»Nasilje ne koristi nikomur – ne zdravnikom in ne pacientom«

»Na facebooku smo mladi zdravniki to zaznali že v času korone, podobne stvari se prav tako dogajajo pod komentarji v časopisih in drugih medijih. Tovrstnega nasilja je povsod ogromno – tudi v ambulantah ga je več kot v preteklosti. Zadeva pa je eskalirala, ko smo mladi zdravniki objavili odziv na dogodke v Splošni bolnišnici Celje; pojavile so se določene izjave in grožnje, ki smo jih ocenili kot skrajno nedopustne, zato smo za pomoč in zaščito ter nasvet, kaj sploh storiti, prosili zdravniško zbornico,« pojasnjuje Valentina Pugelj, predstavnica mladih zdravnikov, sicer specializantka urgentne medicine, in dodaja: »Mislimo pa, da nasilje v zdravstvenem sistemu ne koristi nikomur – ne zdravnikom in ne pacientom.«

Pisci sovražnih zapisov se niso odzvali na opozorilo mladih zdravnikov, ki so konec minulega leta na svoji facebook strani izrazili zgroženost nad javnim ščuvanjem k dodatnemu nasilju nad zdravstvenimi delavci.

Kljub temu, da so bili, kot izpostavlja Valentina Pugelj, opozorjeni na skrajno neprimernost svojih zapisov, teh do oddaje ovadbe niso odstranili.

Se bodo zdravniki v prihodnje še redkeje odločali za družinsko medicino?

»Menimo, da je nasilje nedopustna metoda za reševanje sporov, pri čemer bi izpostavil dve vrsti nasilja, ki ju doživljam kot družinski zdravnik. Prvo nasilje, ki ga vsi poznamo, izhaja večinoma iz stiske pacientov zaradi dolgih čakalnih dob ter slabšega dostopa do zdravljenja in diagnostike; pri tem bi rad povedal, da smo istočasno s pacientom v izredni stiski tudi družinski zdravniki, saj želimo svojemu pacientu, ki ga poznamo, najboljše. Nikakor pa ne morem razumeti druge vrste nasilja – sovražnega govora, ki ga je vedno več, ne le na družbenih omrežjih, ampak tudi pod medijskimi objavami. Te vsebine zelo slabo vplivajo na družbeno klimo,« poudarja Miha Lukač, predsednik strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov, sicer specialist družinske medicine.

Ob takšnem dogajanju se ne čudi, da pri nas tako zelo primanjkuje družinskih zdravnikov: »Če pogledamo sovražni govor, usmerjen proti točno določeni poklicni skupini – zdravnikom, če vidimo obseg administrativnih obremenitev, ki nam jih nalaga država, in na koncu upoštevamo še naše stiske, ko bi radi pomagali in znamo pomagati, vendar tega ne moremo narediti, ker nam sistem tega ne dopušča, potem res ni čudno, da nimamo dovolj družinskih zdravnikov.«

Država bo težko priznala krivdo ...

Dr. Gregor Zemljič, specialist kardiologije ter vaskularne in interne medicine ter podpredsednik sindikata (zobo)zdravnikov Fides obsoja vse oblike nasilja: »Nedopustna je kakršnakoli oblika nasilja proti komurkoli. Danes se sicer pogovarjamo o zdravnikih oziroma o zdravstvenih delavcih – in zdi se, kot da smo, ko smo ob zadnjih pogajanjih z vlado zapisali stavkovne zahteve sindikata Fides, na določen način pričakovali dogodek, kakršen se je zgodil v Celju.«

Ob tem dr. Zemljič izpostavi dogajanje v zadnjem času: »Videli smo, da je nezadovoljstvo državljank in državljanov s situacijo v zdravstvenem sistemu tolikšno, da je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo prišlo do takšnega dogodka. Nasilje ni obrnjeno proti posamezniku, ampak proti sistemu, ki ne deluje. Ker pa je težko napasti sistem, potem kratko potegne eden od zdravstvenih delavcev, kar je vsekakor nedopustno. Naša prva stavkovna zahteva, vsebovana v podpisanem sporazumu, je usmerjena v obsodbo kakršnegakoli nasilja nad zdravniki oziroma vsemi zdravstvenimi delavci – in to je vlada tudi podpisala. Zdaj ni več izgovora, ampak je v tej smeri treba korenito ukrepati.«

Druga alineja prve točke dogovora med vlado in Fidesom izpostavlja, da niso zaposleni tisti, ki bi bili krivi za slabo stanje v javnem zdravstvenem sistemu. »Država bo, seveda, težko priznala, da je kriva – dejstvo pa je, da zdravniki in zdravstveni delavci nismo krivi za slabo stanje in za sistemske napake, med katerimi so, na primer, čakalne dobe za prvi ali za kontrolni pregled, ki jih merimo ne le v mesecih, ampak ponekod celo v letih – pa tudi na dnevni ravni, ko bolniki na pregled na urgenci čakajo več ur. Za to preprosto ne more biti kriv ne zdravnik ne katerikoli drug zdravstveni delavec. Kriv je sistem. In na to mora opozoriti država. Zato od ministrstva za zdravje pričakujemo kampanjo, ki bo javno obsodila nasilje nad zdravnicami in zdravniki in vsemi zdravstvenimi delavci,« dodaja dr. Zemljič v imenu koordinacije zdravniških organizacij oziroma zdravništva kot celote.

Simbolične fotografije: iStock; portreti: Diana Zajec

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani