Omenjeni primer je le eden od številnih obrazov nasilja, s katerimi se srečujejo zaposleni v zdravstvu. Včasih so žrtve tudi sami – eden zadnjih takšnih kazusov se je zgodil v celjski bolnišnici, kjer je nezadovoljni pacient fizično poškodoval dva zaposlena (lažja poškodba roke, zlom nosu s čelnim udarcem) in potem pobegnil. 

Nedopustno bohotenje nasilja na verbalni ravni, ki dobiva odraz tudi v številnih fizičnih ekscesih in nasilnih izpadih, je treba znati preprečevati, ga prepoznati in obvladovati, pravilno ukrepati v vseh fazah njegove pojavnosti. Kajti, kot poudarja filozof Vittorio Buffacchi: »Nasilje ni dejanje, ampak pojav. Dejanje ima začetek in konec. Nasilje pa ima začetek, a se za žrtev nikoli ne konča. Nasilje je časovno nedoločeno, tako da mora preživeli z nasiljem živeti še dolgo po tem, ko je dejanje že končano.« Ta misel je bila izhodišče za pripravo priročnika za celovito, učinkovito in pravočasno obravnavo nasilja v zdravstvenih in socialno-varstvenih zavodih »Nasilje ne!«, ki ga je nedavno izdala zbornica zdravstvene in babiške nege. 

Z eno od avtoric in urednic priročnika, sociologinjo Dorotejo Lešnik Mugnaioni, sicer tudi zunanjo strokovno sodelavko zbornične delovne skupine za nenasilje v zdravstveni in babiški negi, smo se pogovarjali o pojavnosti nasilja v zdravstveni sferi, ki v resnici ni nič drugega kot odsev aktualnega dogajanja v družbi.

»Ko ni zaupanja, se bistveno poveča tveganje za konflikt«

Video pogovor z Dorotejo Lešnik Mugnaioni, soavtorico priročnika »Nasilje ne!«

Odstiranje tančic z zelo občutljivega področja pojavnosti nasilja v zdravstvu, predvsem s poudarkom na zdravstveni negi, se odvija že dolga leta, pravzaprav dobri dve desetletji. A zdi se, da nasilje še vedno ostaja tabu tema – kljub prizadevanjem, da bi se to radikalno spremenilo, tako v dobro zaposlenih kot, seveda, tudi tistih, za katere zaposleni v zdravstveni negi oziroma vsi zaposleni v zdravstvu skrbijo: za paciente. Kako se odvijajo spremembe na tem področju, kje smo danes in kakšna je vizija za preprečevanje nasilja?

Leta 1999, ko je bila narejena prva tovrstna raziskava, je bilo skoraj celotno področje zaznave nasilja v zdravstvu ali v socialnem varstvu tabuizirano. Potem se je to počasi odpiralo, po raziskavi smo razvijali različne dejavnosti, začeli z izobraževanji, s pripravo prvih protokolov – in na ta način pripomogli k detabuizaciji, vsaj do določene mere.

Kasneje so tudi zdravniki naredili svojo nacionalno raziskavo – in tudi oni ugotovili, da se v medsebojnih odnosih zaznava bistveno več nasilne komunikacije s strani pacientov, svojcev, navsezadnje tudi drugih zaposlenih. Tako so tudi zdravniki pripomogli k detabuizaciji teh vprašanj. 

Tisti, ki se ukvarjamo s tem področjem, poskušamo spremljati aktualne situacije, pojavnosti, vedno nove zaznave nasilja. Splet, denimo, je 'odprl' ogromno različnih oblik nasilja. Po drugi strani pa tudi v komunikaciji med pacienti ali stanovalci domov za starejše do zdravstvenih delavcev zaznavamo radikalizacijo – ne le zaradi pandemije, ampak se je ta odnos v zadnjih letih tudi sicer zelo spremenil, verjetno kot posledica spremenjenih vrednot v družbi, vloge avtoritete, institucij ... 

Ta proces nikoli ne bo končan. Naš cilj je, da čim bolj omejimo dejavnike za pojav nasilja v medosebnih odnosih – hkrati pa se moramo zavedati, da nastajajo novi dejavniki tveganja, ne le zaradi spremenjenega sveta, družbenih kontekstov, digitalizacije, virtualnega sveta, v katerem mnogi ljudje 'živijo' oziroma tam preživijo ogromno časa, ampak tudi zato, ker se spreminja vloga institucij, spreminja pa se tudi vloga posameznika v družbi. 

Čaka nas absolutno veliko dela, nisem pa pesimistična – kljub nenehnemu zaznavanju novih pojavnosti nasilja in vedno novih izzivov. Vidim namreč tudi veliko narejenega. Na tistih področjih, ki smo jih pri nas glede nasilja v družini odkrivali pred 30 leti, glede nasilja v zdravstveni negi pa pred 20 leti, sem tako rekoč živa priča doseženega – vidim velike napredke in razvoj.

Kakšno odslikavo pa je na razmerah in razmerjih v družbi pustila epidemija, za katero vemo, da je morda potegnila na gladino prenekatero poprej skrito ali prikrito stvar, med drugim tudi nasilje?

Res je; psihologi pravijo, da sta v krizni situaciji zelo na preizkušnji naša psihološka prožnost in psihološka čvrstost. Začniva pri posamezniku, pri tem, kako se sooči s krizno situacijo, v kateri nenadoma nima več nadzora, vse je negotovo, zato je nemočen, morda se počuti ogroženega – in večina ljudi se je med epidemijo počutila zelo ogrožene –, prevladuje strah, veliko stvari se podre, vsaj začasno ... 

Vprašanje je, kako s krizo upravljamo, kako znotraj tega iščemo možnosti za komuniciranje, za reševanje problemov v medosebnih odnosih – ali, denimo, določena zadeva v kriznih razmerah sploh pride na vrsto ali pa se morda zdi, da so druge zadeve pomembnejše ... Tako lahko tudi zamudimo trenutek oziroma priložnost, ko bi lahko okrepili zaupanje – v konkretnem primeru zaupanje med zdravstvenimi delavci in pacienti. 

Vsak krizni čas s svojo nenormalnostjo pri ljudeh proizvede najrazličnejše reakcije. Smo zelo raznoliki. Nekateri strokovnjaki pravijo, da kriza v bistvu ni odvisna od poteka dogodkov, ampak se konča v naši glavi – kako se kot človek, kot posameznik odzivam nanjo, kako jo razumem, kako se ob tem počutim, kako obvladujem ogroženost ... Vse to je na nek način povzročilo tudi radikalizacijo odnosov, zaostrovanje v odnosu do teh, ki so bili nosilci zdravstvene obravnave, pri čemer ne mislim le na zdravnike, ampak na vse, ki delajo v zdravstvu. 

Zaznali smo veliko stopnjo nezaupanja, ki se je zelo povečalo. Na zaupanju pa temelji dober odnos. Ko ni zaupanja, se bistveno poveča tveganje za konflikt, za nerazumevanje in nesprejemanje pozicije drugega v tem konfliktu. Zato je bi COVID čas res izjemno izjemno zahteven – prav na ravni komunikacije, odnosov, kajti v veliki meri je odnose prekinil, onemogočal, da bi se lahko neposredno pogovarjali in reševali odprta vprašanja. 

Tako smo zdaj soočeni s številni posledicami, ki so nastale med epidemijo, pa naj gre za porušeno zaupanje, za nadaljnje upadanje avtoritete tistih, ki so v očeh pacientov odgovorni za zdravstvo. In temu so se zdaj, žal, pridružili še številni drugi objektivni dejavniki, med katerimi sta tudi pomanjkanje družinskih zdravnikov in pomanjkanje medicinskih sester.

In prav v tem kontekstu lahko rečemo, da je priročnik, ki ste ga pripravili, izšel v najboljšem možnem času, kajti strokovnjakom, zaposlenim v zdravstvu, ki to potrebujejo, ste dali v roke orodje, s katerim si lahko pomagajo – zlasti zato, ker pri nas zakonodajno, sistemsko pa tudi znotraj posameznih institucij vprašanje preprečevanja in obvladovanja kakršnegakoli nasilja ni dosledno urejeno. Zaposleni so s pojavi nasilja pogosto osebno preveč obremenjeni, medtem ko odgovornost vodstvenega kadra v tem smislu ostaja nedotaknjena in nedotakljiva, posamezniki pa so izpostavljeni. Je mogoče reči, da se bodo tudi po zaslugi priročnika te stvari lahko nekoliko bolj pospešeno spremenile?

Iskreno upam, da je res tako – kajti prav to je bil ključni namen tega priročnika, ki je zbir izkušenj, znanj, spoznanj v 22 letih; lahko bi celo rekli, da je toliko časa nastajal. 

V tem trenutku, ki je mogoče še posebno težek za vse, ne le za zaposlene v zdravstvu, tudi za paciente, za stanovalce domov za starejše, svojce ..., smo želeli ponuditi orodje, za katerega ne mislimo, da je vsemogočno. In ne mislimo, da ima odgovore na vsa vprašanja. In tudi ne mislimo, da je zelo odlično. Verjamemo pa, da je dovolj dobro, da lahko spodbudi resnično konstruktiven dialog znotraj določenega zavoda, zdravstvenega doma, bolnišnice, doma za starejše in drugih institucij – dialog vseh, ki sem jih omenila, predvsem pa zaposlenih – o tem, kako se bomo soočili z nasiljem. O tem, kaj zaznavamo, kakšne pojavnosti beležimo, ali imamo to dokumentirano in kaj lahko s tem naredimo, kako in kakšne odgovornosti si bomo razdelili v smislu postopkov oziroma ukrepanja, kakšne veščine potrebujemo za to ...

Verjamem, da bi bil priročnik kadarkoli – ne glede na to, kdaj bi izšel – napisan v pravem času. Takšna orodja vedno potrebujemo. Verjamem, da je tudi aktualni trenutek zelo pravi, saj bo priročnik v pomoč tudi ali predvsem pri spodbujanju razmisleka, na kaj vse je treba (po)misliti in kaj vse je v smislu preprečevanja nasilja treba narediti, pretehtati je treba tudi možnosti, ki so na voljo znotraj posameznih zavodov.

Teh možnosti je veliko, tudi po zakonodajni plati – če jih bomo privzeli in jih nadgrajevali. To je tudi spodbuda menedžmentu, torej vodilnim in vodstvenim delavcem, da znotraj zavoda zastavijo sistemski pristop in nasilje opredelijo kot nekaj nedopustnega ter o tem ozaveščajo tudi paciente in svojce. Hkrati pa moramo ostati samorefleksivni do lastnega vedenja in ravnanj, ki so tudi lahko sprožilec nasilnega odziva pri pacientu. Verjamem, da je priročnik lahko dobro pomagalo, da se začnemo s tem področjem resno ukvarjati.

Kaj pa v tem kontekstu pove poglobljen sociološki uvid v okvire našega zdravstvenega sistema, za katerega vemo, da je vse prej kot optimalen in kot tak onemogoča kakovostno in varno delo, kar pa je primarni namen in poslanstvo delovanja vseh zaposlenih? Smo v začaranem krogu, ki ga je treba spremeniti – tudi z vidika obravnave nasilja.

Absolutno se strinjam. S to problematiko se ukvarjam že zelo dolgo, prav tako s konflikti, kot mediatorka. Dejavniki tveganja so pri nasilju zelo raznoliki. Različni družbeni vidiki zelo vplivajo na odnose v trikotniku pacienti – zdravstveni delavci – svojci, vplivajo na našo komunikacijo, na našo sposobnost in notranjo moč za konstruktivno reševanje konfliktov, ne z nasiljem. Vplivajo tudi na to, da znamo razumeti drugega, da znamo tudi počakati, biti potrpežljivi, predvsem pa spoštljivi. In da se vedno zavedamo, da je ključni dejavnik preprečevanja nasilja v medosebnih odnosih ohranjanje dostojanstva tistega, ki je na drugi strani, tistega, ki je naš sogovornik. To je prvi korak, ki ga moramo narediti. 

Ti družbeni dejavniki trenutno predstavljajo zelo velik pritisk. In zato bo po mojem mnenju treba okrepiti tiste moči, ki jih imamo na ravni organizacije (zavodov) in na ravni osebnosti. Kajti če ne morem spremeniti družbe, spremenim vsaj sebe. Spremenim tim, v katerem delam. Spremenim odnose in pogoje dela – na oddelku. Prizadevam si, da znotraj tega našega majhnega sveta delovnega okolja naredimo vse, kar lahko. Več kot toliko ni mogoče – toda nekaj vedno lahko naredimo. Ne smemo biti pasivni, ne smemo čakati, da se bo nekaj spremenilo na ravni družbe, sistemsko, politično – kajti včasih je to lahko tudi izgubljen čas.

Spremembe je treba zahtevati, nikoli čakati nanje. To je izkušnja iz nevladnih organizacij, kjer sem delovala pred dolgimi leti in kjer nam je nekoč z vztrajnim delom, z opozarjanjem ter zaupanjem v lastne moči in sile uspelo na področju nasilja v družini spodbuditi velike sistemske spremembe, na katere smo danes lahko ponosni.

Takšno ravnanje se slejkoprej začne odražati navzven, tako da se zdi to res pravi pristop, na katerega bi morali prvenstveno, v tem trenutku pomisliti prav vsi odgovorni, kajne?

Točno tako. Kajti začnem tam, kjer imam nadzor in kjer lahko vplivam, kjer imam moč, kjer odločam. 

Mislim, da je družbeni kontekst zdaj, žal, res tako problematičen, da je to – čeprav se morda sliši nenavadno – idealna priložnost za vodstva, da iščejo druge vire moči in druge vire sprememb ter ukrepanja. Mislim, da s čakanjem in pasivnostjo, z nemočjo ne bomo rešili nobene od teh problematik. Rešili jih bomo s proaktivnim pristopom na tistih področjih, kjer lahko začnemo delati spremembe. In, kot ste rekli: te bodo na koncu odzvanjale tudi širše v družbi. V to sem prepričana.

Fotografija Doroteje Lešnik Mugnaioni: Diana Zajec; ilustracije: motivi s plakatov ob akciji ozaveščanja o nasilju v zdravstvenih in socialno-varstvenih zavodih (vir: zbornica zdravstvene in babiške nege); simbolična fotografija: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani