Ker pri nas očitno v dobršnem deležu še vedno raje verjamemo vsem abotnostim, samo znanosti ne, smo se znašli v tako rekoč najslabšem možnem scenariju, ki so ga pri COVID sledilniku ovrednotili z besedno zvezo »grozljiva spirala rasti okužb«. Ta se, kot poudarjajo strokovnjaki, ki sodelujejo pri tem projektu, »že vidno prenaša v bolnišnice in jo lahko prekinemo le z lastnimi dejanji, vztrajnostjo in pazljivostjo«. In točno tako je. Ne bodo na novo uveljavljeni (samo)zaščitni ukrepi, ki so začeli veljati danes, tisti, ki bodo zavrli porast okužb, zbolevanj in umiranj, ampak bo to odvisno od vsakogar med nami. Tako je bilo doslej – in jasno je, kje smo pristali – in tako bo tudi poslej. Se bomo znali vsaj zdaj nekoliko bolj poglobljeno zazreti vase in ravnati prav?

Lahko le upamo, da bo tudi tiste med nami, ki vztrajajo v prepričanju, da je epidemija en velik ništrc, končno vendarle srečala pamet. Tista zdrava, kmečka, prava. Takšna, da se bodo posamezniki, a priori zapriseženi zanikovanju, lahko za en življenjski hip odpovedali trepljanju lastnega ega, se ozrli okrog sebe in uvideli, da je resnica povsem drugačna, kot si jo želijo naslikati v svojem svetu, ki je svetlobna leta oddaljen od resničnosti. Od resničnega življenja, v kateri ljudje umirajo – zaradi bolezni COVID pa tudi zaradi drugih resnih obolenj, kajti bolniki v zdajšnji resničnosti ostajajo na stranskem tiru, v čakalnih vrstah, ki so na račun epidemije COVID – pa naj bo ta uradno razglašena ali ne – vse daljše. V bolnišnicah je prostih le še nekaj deset postelj ...

Ne bodo na novo določeni ukrepi, ki so jih na petkovi maratonski vladni seji pretresali predstavniki stroke in politike ter jih na koncu umestili v odlok, ki bo začel veljati z današnjim dnem, tisti, ki bodo pripomogli k spremembi. 

V tem trenutku je vsakdo med nami tisti nepogrešljivi kamenček v mozaiku, v katerem si ne želimo več smrti zaradi bolezni COVID, v katerem nočemo pristati na umiranje drugih bolnikov, ki zaradi prezasedenosti zmogljivosti v bolnišnicah in izrazitega pomanjkanja strokovnega kadra ne morejo pravočasno priti do obravnave in zdravljenja, ki bi jim lahko rešilo življenje.

Seveda je res, da v času pandemije novega koronavirusa, na katero sodobna civilizacija ni bila pripravljena, lahko pogosto prebiramo (zlasti na družbenih omrežjih) navedbe o praznih hodnikih v zdravstvenih domovih in bolnišnicah, kar je izvrstna iztočnica za razpravljanje in prostodušno komentiranje o tem, da je vse, kar poslušamo o prezasedenosti zmogljivosti in izčrpanosti zaposlenih v zdravstvu, ena sama izmišljotina. In čeprav to ne drži, se zdi, da je laže soglašati z izmišljotinami kot z resničnostjo.

Resničnost pa je drugačna. Res je, do zdravnikov je težko priti – a to je posledica več kot 20 let trajajoče nepripravljenosti politike, da bi poskrbela za reformo zdravstva! Toda ko se zdravstveno kolesje zavrti, smo v Sloveniji še vedno med tistimi državami, ki za obolele zna in zmore poskrbeti na najbolj optimalni ravni.

A zdaj, med obdobjem koronavirusa, se je pokazala vsa beda zdravstvenega sistema, ki kliče po spremembah, po dodatnem kadru, po sanaciji dotrajanih stavb, po amortizaciji medicinskih naprav, ki bi spadale v reciklažo, pa se jih še vedno uporablja, ker ni denarja za nove ...

In v tem času se je, očitno, okrepil tudi glas nasprotnikov cepljenja. Dosežki tovrstne farmakološke zaščite pred številnimi nalezljivimi boleznimi, ki je sodobno civilizacijo rešila pred množičnim umiranjem, so postali del pozabe. A ljudje umirajo tudi zdaj. Samo zaradi bolezni COVID je pri nas doslej umrlo že skoraj 5000 ljudi. Si lahko predstavljamo, kako velik delež je to v sklopu naše približno dvomilijonske populacije? Si sploh hočemo in zmoremo to predstavljati?

Ob teh podatkih se sprašujem, ali tiste najbolj zagrizene nasprotnike cepljenja, ki jim dobršen delež prebivalstva slepo verjame, ko govorijo o zaroti in o tem, da novega koronavirusa v resnici sploh ni, v cepivih pa da so skriti čipi, kdaj prežame sram. Tisti prvobitni sram, ko sami sebi tiho priznajo, da nimajo prav, vendar vztrajajo v svojem početju, saj jih k temu spodbujajo všečki, ki jih dobivajo na družbenih omrežjih ...

Take stvari so kruto minljive – tako, kot je minljivo življenje, tisto eno, samo samcato, ki ga premoremo. In preprosto ni prav, da nekateri posamezniki v svojem egoističnem zavzemanju za »svoj prav« in za »svoje pravice« pozabljajo na pravice vseh drugih. Jih teptajo v nič – in v tem »ničnem« prahu se slejkoprej znajdejo tudi življenja. Pa ne življenja nasploh, ampak življenja tistih, ki so najbolj ranljivi. Starejših, bolnikov s kroničnimi boleznimi, bolnikov z oslabelim imunskim sistemom ... Mnogih med nami, ki bi bili danes še tu, če bi se slovenstvo znalo in hotelo zediniti tako, kot se je to zgodilo v času odločanja za osamosvojitev.

Enkrat smo to zmogli, v drugo nam to ne uspeva najbolje. Na poti k boljšemu jutri je bilo preveč razočaranj, za katera si »zasluge« lasti predvsem politika.

A pri tej zgodbi bi veljalo pozabiti na politiko. Ta je, ne pozabimo, minljiva. Zdaj smo na vrsti vsi ostali. Je tako težko upoštevati osnovna pravila (samo)zaščite, če vemo, da bomo s tem poskrbeli zase, za svoje najbližje, za otroke, za mnoge, ki jih poznamo ali ki jih srečujemo iz dneva v dan, pa ne vemo, da prebolevajo katero od onkoloških obolenj, da so jim presadili organ, da imajo kronično obstruktivno pljučno bolezen ali resno obolenje srca? 

Ali ni lepše, če vemo, da bomo mnogim s tem, ko bomo udejanjali osnovne ukrepe, s katerimi je mogoče preprečiti širjenje koronavirusa, rešili življenje – in da jim bomo v prihodnje, ko bo ta kalvarija izzvenela, lahko pogledali v oči in vedeli, da smo ravnali prav?

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.