V takem primeru ljudje marsikdaj preprosto ne vedo več, komu sploh še verjeti. Poveča se pojavnost skepse, več je zavračanja, izrazitejša postane negacija. Žal to velja tudi za (ne)sprejemanje podatkov, za katerimi stoji verodostojna stroka, prav tako za prizadevanja, s katerimi naj bi zmanjšali epidemiološki cunami, za katerim bomo, ko bo ta enkrat vendarle izzvenel, še dolgo morali sanirati ne le družbo, ampak tudi vrednote, začenši z zaupanjem. Ker ljudje vse premalo zaupajo v varnost cepljenja, so posledice resne; v bolnišnicah ponovno začenjajo z delnim zapiranjem in krčenjem tako imenovanih elektivnih programov, torej nenujnih storitev in posegov. Zato, da bo na hospitalni ravni na voljo dovolj zmogljivosti za bolnike, ki prebolevajo težko obliko bolezni COVID. In kaj bo v tej situaciji z drugimi bolniki, ki so se znašli v še daljših čakalnih vrstah, te pa so bile na prenekaterem področju medicine že pred pandemijo nedopustno dolge?

Dejstvo je, da preprič(ev)anje, ki se širi po družbenih omrežjih, češ da bolnišnični hodniki samevajo in da strokovni kader ustvarja lažni preplah, da lahko opravlja samoplačniške storitve, ne vzdrži resne presoje, obenem pa povzroča resno škodo. Ob tem pa resnično sliko stanja v slovenski družbi in posledično tudi v našem zdravstvu, ki mu botruje odnos do epidemije, odraža odziv enega od številnih, bolnikom izjemno predanih zdravnikov – prof. dr. Sama Zvera, ki je prepričan, da zavračanje cepljenja, ki zdaj vendarle je na voljo in je izjemno učinkovito, v resnici ni »nič drugega, kot za pljuvanje v lastno skledo«.

Bodo intenzivne terapije klecnile pod obremenitvami že v prihodnjem tednu?

Kot poudarja dr. Matjaž Leskovar, ki v sklopu Instituta Jožef Stefan (IJS) pripravlja projekcije širjenja epidemije v Sloveniji, naj bi maksimalne zmogljivosti enot intenzivne terapije pri nas predvidoma presegli že v prihodnjem tednu.

»Najučinkovitejši ukrep za obvladovanje epidemije je cepljenje, saj pomembno zmanjša verjetnost za okužbo in težji potek bolezni,« poudarja dr. Leskovar in dodaja, da cepljenje tistih prebivalcev, pri katerih je tveganje, ki ga prinaša okužba s SARS-CoV-2, bistveno večje, izrazito pripomore tudi k zmanjšanju kumulativnega števila bolnikov z boleznijo COVID, pri kateri je zaradi zapletov nujno bolnišnično zdravljenje. »Posledično je manj ovirano izvajanje elektivnih programov, zdravstvo pa postane bolj dostopno,« sklepa Matjaž Leskovar, ki se zaveda, da projekcije sicer ne morejo ustaviti epidemije, lahko pa pomagajo razumeti, kako ravnanja vsakogar od nas in vseh nas vplivajo na širjenje virusa.

Inventura odziva na epidemijo na Slovenskem

Trenutno je v Sloveniji evidentiranih skoraj 30.000 na novo okuženih posameznikov – zaradi zapletov pri prebolevanju bolezni COVID bolnišnično zdravljenje trenutno potrebuje skoraj 700 bolnikov, petina teh pacientov je zaradi resnih zapletov hospitalizirana v enotah intenzivne terapije. Zaradi COVID okužb in posledičnih zapletov – tudi tistih, ki bi jih bilo z doslednim (samo)zaščitnim ravnanjem mogoče preprečiti – spet ugašajo življenja; samo v torek je boj s to boleznijo izgubilo 18 bolnikov.

Odnos do epidemije pa gre svojo pot. Iz različnih razlogov, zaradi raznolikih impulzov, pri katerih človek najbolj pogreša empatijo in odgovornost posameznika do soljudi. Politika tu ne igra nobene vloge, navsezadnje nam je vsem jasno, kakšen sloves se je drži že od pamtiveka – danes pa se njena razmerja do družbe in njenih razvojnih možnosti le še poslabšujejo, pristajajo v vedno ožjem fokusu, ki bo prejkoslej zahteval odgovornost neodgovornih.

Ob vsem tem dogajanju pa drugi pacienti, ki nimajo nič manj resnih bolezni in nič manj skrb vzbujajočih zapletov kot oboleli po okužbi z novim koronavirusom, ostajajo v vse večji stiski. Kot poudarja prof. dr. Bojana Beović, predsednica Zdravniške zbornice Slovenije in vodja posvetovalne skupine za cepljenje, v aktualnih okoliščinah ne gre le za izjemno stisko zdravnikov in drugih poklicnih skupin v zdravstvu, ampak za stisko ljudi nasploh, kajti ob poslabševanju razmer zaradi slabe precepljenosti in posledičnega nezadržnega širjenja epidemije »se slabšajo tudi možnosti za obravnavo drugih bolnikov«.

Prof. dr. Samo Zver: »Ne gre za nič drugega, kot za pljuvanje v lastno skledo«

Ob tem velja znova opozoriti na apel prof. dr. Sama Zvera, predstojnika Kliničnega oddelka za hematologijo ljubljanskega UKC, ki pravi, da v razmerah, ki jih nam vsem, zlasti pa delovanju zdravstva, narekuje pandemija COVID, pogreša odločnejši glas bolnikov. Po njegovi oceni pri zavračanju zaščite s cepljenjem, »ki prinaša tako majhna tveganja, da so pomisleki res neutemeljeni, ne gre za nič drugega, kot za pljuvanje v lastno skledo. Zdaj smo se namreč zdravniki in medicinske sestre primorani ukvarjati s tistimi, ki se ne cepijo – in tako izgubim(o) ogromno časa, v katerem bi lahko skrbeli za bolnike«.

Sporočilo izvrstnega zdravnika, ki se v prizadevanjih za dobro bolnikov s krvnimi obolenji nikoli ni odrekel donkihotskemu boju s sistemskimi mlini na veter, je jasno, slišano tudi v mednarodnih vodah – tudi zato bo jutri, skupaj z izvršno direktorico Združenja bolnikov z limfomom in levkemijo L&L Kristino Modic, prejel prestižno nagrado Evropskega parlamenta »Državljan Evrope 2021« – za nedvoumni prispevek  k solidarnosti in vseevropskemu zdravstvenemu napredku za bolnike z rakom.

Samo Zver vsako leto aktivno sodeluje pri ozaveščanju bolnikov s krvnimi boleznimi oziroma krvnimi raki o pomenu zaščite s cepljenjem pred gripo ali pred pnevmokoknimi okužbami, zdaj še pred okužbami s COVID – kajti pri teh bolnikih je imunski sistem, dodatno oslabljen zaradi bolezni in invazivnih postopkov zdravljenja, na včasih mukotrpni poti do zdravja treba dodatno zaščititi. In pri tem so, tako profesor Zver, vsi pomisleki, ki nimajo trdne, strokovne osnove, odveč. »In čeprav ti bolniki po cepljenju razvijejo manj protiteles, so prav ta lahko ločnica med življenjem in smrtjo.«

Če bi bilo več zaupanja v stroko in manj vpletanja politike ...

Lani je po podatkih republiškega statističnega urada umrlo kar 16,7 odstotka več ljudi kot v letu 2019. Gre za razliko, ovrednoteno v 3428 življenjih; po »zaslugi« tako visoke umrljivosti, h kateri je brez slehernega dvoma prispevala epidemija, je bil v minulem letu naravni prirast najnižji po letu 1945.

Pri tem ne gre za suhoparno statistiko. Gre za življenja, za ljudi, ki bi bili še vedno lahko med nami, če jim zapleti pri prebolevanju bolezni ali nesrečni dogodki ne bi prekrižali življenja in ga ugasnili – a teh dogodkov bi bilo brez dvoma bistveno manj, če bi bila odzivnost na predlagane ukrepe za preprečevanje širjenja epidemije večja. Če bi bilo zaupanja v priporočila medicinske, epidemiološke stroke več – in če bi bilo manj tudi političnega vpletanja v to področje. 

Zdravstveni minister Janez Poklukar je že konec minulega meseca napovedal, da bo, če se rast epidemije ne bo umirila, predlagal vsaj delno zaprtje družbe. Strokovna skupina za obvladovanje epidemije takšen ukrep podpira, vprašanje pa je, kaj se bo v resnici zgodilo v praksi, glede na več kot očitna interesno-politična vmešavanja v odločitve, ki bi jih smela narekovati zgolj stroka.

Nova priporočila glede poživitvenih odmerkov

Cepivo je na voljo – za vse, ki bi se želeli v prihodnje zaščiti pred težko obliko prebolevanja bolezni COVID. Kot kaže, bo to nujno, tudi z dodatnim oziroma s poživitvenim odmerkom; do danes se je pri nas za zaščito s tretjim odmerkom cepiva odločilo že 51.530 prebivalcev. Medicinska stroka odslej to priporoča vsem, ki so starejši od 50 let, bolnikom s kroničnimi obolenji, ki povečujejo njihovo izpostavljenost okužbam, varovancem domov za starejše, družinskim članom vseh, ki imajo iz različnih razlogov izraziteje oslabljen imunski sistem, pri poklicni izpostavljenosti pa tudi po cepljenju z vektorskimi cepivi, kjer mora biti presledek med osnovnim in dodatnim cepljenjem vsaj dvomesečni.

»Odločitev za cepljenje je odločitev za življenje – neposredno za življenje pa tudi za normalizacijo življenja, ki so si jo države z visoko precepljenostjo že lahko privoščile,« poudarja Bojana Beović, ki v zdajšnjih razmerah poziva k absolutnemu spoštovanju (samo)zaščitnih ukrepov. 

Ti namreč v zadnjem obdobju postajajo pozabljeni in prezrti, namerno ali nenamerno, kar se kaže na vsakem koraku, pa naj bo to v primeru posameznika, ki v trgovskih centrih preverja PCT potrdila (nemalokrat z masko, potisnjeno pod brado), ali v primeru kupcev, ki z masko drznosti na obrazu paradirajo po trgovini, brez zaščite na obrazu – trgovki, ki jih opozori, naj vendarle poskrbijo za zaščito sebe in drugih, pa se smejijo v obraz. 

Kaj bo prineslo naravno širjenje virusa?

Tovrstnih izzivanj »sreče« in poskusov samodokazovanja je toliko, da se v resnici ne kaže čuditi tako strmemu porastu okužb na Slovenskem. Lahko se le vprašamo, kam sta se izgubili modrost in zaupanje v znanost.

»Smo v razmerah tako rekoč naravnega širjenja virusa. Delež cepljenih ni dovolj visok. Skrb vzbuja naraščanje sprejemov v bolnišnice, kar bi z visoko precepljenostjo zlasti rizičnih skupin lahko preprečili. To ni prav in to me skrbi, kajti gre za življenja,« izpostavlja Bojana Beović, ki se ne more sprijazniti z dejstvom, da zato, ker v našem zdravstvu preprosto ni na voljo dovolj rok za pomoč, določeni bolniki ne bodo mogli priti do strokovne obravnave, ko jo bodo potrebovali.

Po drugi strani pa bi bilo, tako prof. Beovićeva, »resnično skrb vzbujajoče, če bi morali poseči po radikalnih ukrepih, na primer po ponovnem začasnem zaprtju družbe, če imamo na razpolago cepiva.« Po njeni oceni je smiselno »prilagajanje življenja na način, ki ne pomeni zapore življenja, ampak zmanjšanje tveganih stikov«.

Nasprotovanje cepljenju ima v Sloveniji globoke korenine ...

Oddelki za bolnike s COVID se zdaj spet širijo – in v resnici nihče ne ve, kdaj in kako se bo agonija ustavila. Prav bi bilo, če bi se o tem zamislili vsi – in se odzvali tako, da bi lahko čim prej omogočili normalizacijo življenja. Na vseh ravneh.

»V obdobju, ko se del razvitega sveta, ki je sprejel cepljenje, vrača v normalno življenje, se srečujemo še z eno, za medicino sicer znano, a ne tako izpostavljeno dimenzijo. Cepljenje je izjemno učinkovit javno-zdravstveni ukrep, ki prepreči bolezen, trpljenje in umiranje, v pandemiji vrača v življenje celotno družbo, a ni nikoli brez neželenih učinkov,« je v zadnji številki strokovne revije Isis zapisala prof. dr. Bojana Beović.

»Statistični izračun pomaga množicam ljudi, neželeni učinek pa uniči posamezno človekovo življenje, ki nam je, zdravnikom, svetinja. Breme je veliko in misel na izgubljena življenja, ki jih bo prineslo nasprotovanje cepljenju, ga še poveča. Nasprotovanje cepljenju ima v Sloveniji globoke korenine; v tem trenutku za zdravnike predstavlja danost – tako kot diagnoza pri posameznem bolniku. Zato smo dolžni poiskati poti, ki bodo obvarovale kar največ življenj in bodo sprejemljive za vse,« poudarja infektologinja v kontekstu časa oziroma dogajanja, v katerem je »stigmatizirana vsaka napaka in marginaliziran vsak dosežek«.

»Teorije, ki jih na spletu ponujajo pisci z neznanim ozadjem ali celo neznano identiteto, so pogosto eden od načinov, kako se soočati s težkimi dogodki,« meni predsednica zdravniške zbornice, pri čemer pa opozarja, da »na koncu ne štejejo digitalni všečki, temveč dejanja v resničnosti«. 

Kam nas bodo ta pripeljala v slovenskem zdravstvu, bo jasno kmalu.

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.