Ne glede na plejado razlik v osebnem razumevanju nevarnosti okužb z novim koronavirusom ostaja neizpodbitno dejstvo, da je ta bolezen doslej v Sloveniji povzročila 4861 smrti; samo v tem mesecu je zaradi hude oblike prebolevanja okužbe z delta različico SARS-CoV-2 ugasnilo 100 življenj. Davek, ki ga bo obvladovanje epidemije zahtevalo od bolnikov z drugimi resnimi obolenji, se že nakazuje, pri čemer si v resnici ne moremo niti predstavljati, kako veliko bo to breme zaradi prepozno postavljenih diagnoz in že napredovalih bolezni, ko so obeti za uspešnost zdravljenja veliko slabši.

Razmere, v kakršnih smo primorani živeti, vključno z upoštevanjem pogoja CPT (cepljeni, preboleli, testirani), puščajo v življenju slehernika globoke brazde. Pa ne zaradi tega, ker smo se bili kot družba primorani soočiti z nečim, česar večina ne želi, ne zmore ali noče razumeti, ampak tudi zaradi tega, ker so bile pri leto in pol trajajočem obvladovanju te situacije narejene strateške napake, za katere bodo odgovorni težko našli sprejemljivo opravičilo. Med drugim tudi zato, ker bi se pri prenekateri odločitvi lahko zgledovali po državah, ki so se znale in zmogle odločiti suvereno in samozavestno. Pri nas pa je, nasprotno, jeziček na tehtnici premaknilo dosledno opiranje na presojo institucij, ki so oklevale s sprejetjem nedvoumnih smernic za celotni evropski prostor; v konkretnem primeru je bila to Evropska agencija za zdravila EMA.

Takšen vzorčni primer je prav cepljenje z vektorskim cepivom janssen, za katerega so različne države poročale o zelo resnih, tudi usodnih posledicah. Spomnimo se letošnje pomladi, ko je po cepljenju ugasnilo življenje mlade ženske, soproge slovenskega diplomata. Posamezne države so se po tako usodnih posledicah, ki so sicer resda zelo redke, vendar nepopravljive in neopravičljive, nedopustne – in v celotnem seštevku jih ni bilo malo –, odzvale pospešeno, ne čakajoč na navodila in usmeritve evropske agencije EMA, ki prižiga ali ugaša zeleno luč za zdravila in cepiva na stari celini.

Tako so, denimo, na Portugalskem zaščito s tem cepivom samoiniciativno odsvetovali vsem ženskam, mlajšim od 50 let; v Veliki Britaniji nosečnice in vse, ki so mlajši od 40 let, cepijo zgolj z mRNA cepivi; tudi na Danskem, ki se ponaša z visoko precepljenostjo, že več mesecev ne omogočajo cepljenja z vektorskimi cepivi, razen res redkih izjem. 

V Sloveniji pa se je stroka za tak korak odločila šele zdaj. Spomladi so na novinarska vprašanja, ki so se vrstila po smrti soproge slovenskega diplomata, odgovarjali, češ da gre za izjemno redke primere in da je smiselno počakati na usmeritev agencije EMA. A tudi ta se za tovrstna napotila takrat ni odločila. In cepljenje se je odvijalo nemoteno ... Zdaj pa je cepljenje z vektorskim cepivom janssen, na katerega pada neizbrisen pečat, ne glede na pojasnila, da so tako tragični zapleti resnično redki, v Sloveniji začasno ukinjeno. 

Življenja danes preminulega dekleta ni mogoče povrniti, zaupanja prav tako ne. In pri tem ni odveč ponovni razmislek o verižnem sosledju potez, ki so vodile k pogostejšemu odločanju za to cepivo pri nas. 

Če se spomnimo na spomladansko in poletno obdobje, je bila zgodba drugačna. Ljudje so bistveno bolj zaupali mRNA cepivom, predvsem pa so se pred cepljenjem odločali za posvet z osebnim zdravnikom, če jim je le uspelo priti do njega. Razmere in razmerja so se izrazito spremenila v zadnjem času, ko je življenje brez izpolnjevanja PCT pogoja postalo tako rekoč nemogoče. Sčasoma pri odločanju za cepljenje ni bila več v ospredju odločitev, podprta z verodostojnimi informacijami in strokovno nedvoumnimi argumenti, ampak priložnost, da je po prejetju cepiva janssen cepljeni potrdilo PCT lahko dobil že naslednji dan.

Je bila takšna »spodbuda« odločevalcev prava in pravilna, temelječa na presoji epidemiološke stroke in vseh drugih strokovnjakov, ki imajo v primeru konkretne pandemije glavno besedo? Dilema ni retorična, je tehtna in utemeljena.

Da bi povečale precepljenost Slovencev, so regije in občine širom Slovenije v zadnjem času »oglaševale« dostopnost cepljenja s cepivom, ki je od danes ustavljeno. Začasno, zaradi suma, da je zadnji zaplet, ki se je končal s smrtjo, povzročilo prav to cepivo. Slišali smo lahko, da je bila borba za življenje obolele, pri kateri je prišlo do motenj koagulacije v telesu, kar je v možganih istočasno povzročalo strdke in krvavitve, neizprosna – zdravniki so naredili vse, kar pri takšnih stanjih zna in zmore sodobna medicina. 

In kaj bo sledilo tragičnemu dogodku? 

Danes je prestolnica Slovenije zaznamovana s protesti, spontanimi, takšnimi, kot jih še ni bilo, čeprav so petkovi protesti proti razumnim in nerazumnim ukrepom in odločitvam aktualnih odločevalcev postali stalnica. Ljudje so ogorčeni, odpor proti vsemu nedopustnemu kažejo in izražajo s hojo po obvoznici, z »zavzetjem« centra Ljubljane ...

Seveda to ni ne rešitev niti sprejemljiv način odzivanja, je pa sporočilo. Glasno, povedno in nedvoumno sporočilo. Pri nas manjka verodostojnosti, manjka celovitih, zaupanja vrednih odločitev, ki jim bo zaupal vsak Slovenec, ne glede na to, kaj si misli o epidemiji, o cepljenju ali o aktualni vladi. 

V tem trenutku poudarjanje (ali izgovarjanje), češ da mora vsakdo sam presoditi, ali naj v skladu z zapisanim o možnih stranskih učinkih po prejetju (kateregakoli) cepiva takoj pokliče osebnega zdravnika, če opazi karkoli od naštetega, ali pa naj počaka, če se bodo simptomi umirili in izzveneli, ni in ne more biti pravi pristop. 

Če ima pacient po prejetju vektorskega cepiva glavobol, če se počuti slabo, bruha in če opaža žariščne nevrološke motnje, pa naj gre za težave pri vidu, govoru ali gibanju, mora takoj obiskati zdravnika. To vemo. Toda kaj, če nekdo, ki ima takšne težave, ne more priti do svojega zdravnika? Poznamo zdravstvene domove, kjer je osebnega zdravnika skorajda nemogoče priklicati, pisati pa mu ne moreš, ker ne uporablja elektronske pošte, da ne bi, kot pravi, spregledal katerega od pomembnih sporočil. Bo vsak, ki se bo po cepljenju počutil slabo, klical na 112?

V kontekstu aktualnega dogajanja ne moremo in ne smemo preslišati ključnega dejstva: opravičila ni. Naj se ob tem zamislijo vsi, ki snujejo aktualne ukrepe, in tudi vsi, ki te ukrepe zavračajo. Pandemijo, ki jo mnogi še vedno zanikajo, je treba ustaviti – in številne države so na najboljši poti, da jim to uspe. Da bi sledili njihovemu zgledu, pa nam v Sloveniji manjka veliko. Preveč, pravzaprav.

Naj ta izjemni redki in povsem nedopustni dogodek, ki je danes ugasnil mlado življenje, ne postane razlog za dodatni razkol in razhajanja, saj to ne bi koristilo nikomur. Odgovorni naj prevzamejo odgovornost – in resnično skrajni čas bi bil, da se komuniciranje o epidemiji tudi pri nas začne odvijati po zgledu najuspešnejših držav. In da končno tudi pri nas začnemo sprejemati prave odločitve, tako strokovne kot politične. 

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.