O vseh razsežnostih življenja s pigmentno retinopatijo (retinitis pigmentosa), ki se odrazi v nočni slepoti in postopnem izgubljanju perifernega vida, je Branko Čeak, ki ga slepota spremlja že 20 let, za zdravstveni portal spregovoril v sklopu srečanja društva Svetloba v gradu Dvor – brez dlake na jeziku in z večplastno sporočilnostjo, ki da vsakomur med nami vedeti, da življenje nikakor ni enoznačno, njegovo bogastvo pa je nekaj, kar mora vsakdo odkriti sam. In kakršnakoli ovira, s katero smo se v življenju tako ali drugače prisiljeni spopasti, ni in ne more biti izgovor za to, da tega ne bi naredili.

Nekako se zdi, da vsakdo med nami ve, da takrat, ko se je prisiljen soočiti z boleznijo, preprosto ne sme obstati, ampak mora vztrajati, iti naprej, se spopasti z izzivi, jih premagati. Na žalost mnogim ne uspe. Zato morda pogovor začniva z vprašanjem: kakšen je recept za sožitje z boleznijo, ki jo človek, če mu le uspe, postavi ob stran, in nadaljuje pot proti vedno novim uspehom v življenju?

Postavljeno vprašanje se pravzaprav tiče prav vseh ljudi, kajti bolni smo prav vsi. Umirati začnemo takoj, ko se rodimo. Če se tega zavedamo, sprejmemo dejstvo, da je življenje neozdravljiva bolezen.

Pričakovala sem tak odgovor, zato je bilo vprašanje namerno tako postavljeno ...

Težko bi rekel, da sem bolan bolj kot vi, na primer. Težko bi tudi rekel, da imam kaj več razlogov za soočanje z boleznijo kot kdorkoli drug – pa ne le zaradi bolezni, bolj zaradi otopelosti, splošnega načina življenja in iskanja napačnih poti do tega, kar imenujemo sreča, zadovoljstvo, uspeh ... Če pogledamo otopelost znotraj boja z boleznijo, pa naj jo imenujemo bolezen življenja, ki se konča, ali pa katerekoli parcialne oblike mankov v primerjavi z drugimi: sam sem šele pri osmih, devetih letih spoznal, da vidim slabše. Do takrat sem bil prepričan, da je noč pač noč. In noč je črna – zgoraj, spodaj, levo, desno. Zvezd ni, izmislili so si jih. Ko hodimo zvečer po poteh, je vse črno – in normalno je, da pademo. Normalno je, da se zaletimo v drevo. Normalno je, da pademo s pomola v vodo. Ni pa normalno, da za nami jezen oče vpije: »Se boš že naučil gledati? Glej pod noge!« 

Diagnozo sem dobil šele pri 14 letih. Šele počasi sem spoznaval, da v primerjavi z drugimi vidim drugače. Do te primerjave sem videl perfektno. Ko sem sprejel, da imam drugačen vid, sem najverjetneje – pa ne bi rekel, da zavedno – začel uporabljati nekakšne tehnične prilagoditve. 

Neskončno podpiram misel nizozemskega oftalmologa, ki pravi, da je najpogostejši vzrok slepote – definicija slepote; ta nas bodisi naredi slepe ali pa nekako videče. 

Sam živim tako, da v veliki meri skrbim za materialno dobrobit družine – s poklicem fotografa z zelo specifičnim načinom dela, z ogromno lučmi, z velikimi seti, z ekipami. In vse to vodim. Fotografije največkrat vidim prej, preden jih začnemo delati; potem jih s sodelavci ustvarjamo skupaj. V tem smislu bi rekel, da je bila bolezen tista, ki me je vodila v ta poklic – to ni bilo nikakršno junaško dejanje kljubovanja, kot je bilo izpostavljeno v nekaterih intervjujih v preteklosti, češ da je Branko Čeak kljub svoji slepoti fotograf. S tem pa je prišla nekakšna konotacija junaškosti.

Verjamem, da sami tega ne vidite oziroma ne pojmujete tako.

Ne. Ker res ni tako. Mislim, da je junaškost zelo neobjektivna kategorija. Kot mlad človek sem, seveda, imel potrebo, da pogledam v svet, ker mi je zdravnica, ko sem imel samo 14 let, z intonacijo, oropano vsakršnega upanja, rekla, da bom oslepel: »Branko, imaš retinitis pigmentoso, pripravi se, da boš čez dve ali tri leta popolnoma oslepel.« Pri 14 letih! Zato sodelujem s prof. dr. Markom Hawlino in na medicinski fakulteti vedno znova delim svojo zgodbo – da se nikoli več ne bi zgodilo, da nekdo na svoja ramena dobi tako kletev.

Potem sem ogromno potoval, kolesaril – ker nisem imel denarja, kolo pa sem res rad vozil –, med drugim tudi od Turčije do Tibeta, in se leto dni izgubljal po vaseh Hindukuša in Himalaje. In na tem potovanju sem začel fotografirati. Ko sem se vrnil s temi fotografijami in povedal zgodbe o tem, sem ves čas čutil nekakšen nemir; delčku tvojega ega godi, da te povzdigujejo. 

Leta 1995 in 1996 je bilo kaj takega pač še mogoče početi, danes je vprašanje, če je na vseh koncih tistega dela sveta to še mogoče. Toda takšna odzivanja in povzdigovanja v smislu junaštva sem vedno odklanjal. Kakšno junaštvo, če gre za nekaj, pri čemer je človek najbolj svoboden? Sedeš na kolo, se pelješ; ko si lačen, si nekaj skuhaš; ko pade mrak, postaviš šotor – ker v temi pač ne vidiš. In tako eno leto. In srečaš vse ljudi tega sveta, vse živali, vse strahove, prehodiš vse najlepše hribe. Ko mi je nekdo s totalnim občudovanjem skorajda čestital za to pot, medtem ko se je meni zdelo, da sem človeku, bogu in vsem to leto ukradel kot dragulj, ki morda blešči lepše od vseh, ki sem jih kadarkoli videl ali zanje slišal, sem se bil prisiljen upirati risanju junaškega v tem početju. Zame je to nekaj normalnega. 

Junaško bi bilo, če bi vztrajal in doštudiral primerjalno književnost, kajti to so moje meje. Junaškost se začne tam, kjer človek svoje meje presega. Sam se še nikoli v življenju nisem dotaknil preseganja svojih meja. In še zdaleč nisem junak, prej bi rekel, da sem komformist – torej povsem nekaj drugega, kar mi ljudje, ki me je gledajo 'od zunaj', pripisujejo. Če želimo kolikor je mogoče objektivno soditi drug drugega in spoznavati sebe, moramo biti pošteni – pošteni do sebe, do svoje notranjosti in do svojih lastnih meja. 

Vid, ki ga imam, je definiran kot krepko pod letvico, ki jo daje slepota; če se slepota začne tu, sem slep bistveno globlje. Imam manj kot pet stopinj vidnega obsega na obeh očeh, razpad centralnega vida, dvojno sliko, ponoči ne vidim nič. Imam torej vse razloge, da bi se smilil sam sebi, da bi se usedel, reševal križanke za slepe ... – pa mi tega ni treba početi. Danes bomo z dvema res dobrima znanstvenikoma, s prof. dr. Markom Hawlino in prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom, poskušali razglabljati o tem, kako funkcionirajo možgani, da kljub omejitvam slikovnega vnosa omogočajo življenje. Dosti normalno življenje.

Trenutno delam istočasno nekaj projektov, med katerimi se trije odvijajo na gradbiščih, kjer je že tako ali tako nevarno. In delam točno tam, ker me naročilo zanima in ker naročnik misli, da sem pravi za to – pa bi spet lahko rekli, da če kam, potem ne bi veljalo hoditi v taka okolja in delati tam.

V bistvu lahko rečemo, da so v naši družbi – pa ne le v naši, tudi marsikje drugje – (vz)postavljene nenavadne omejitve, nenavadni pogledi, nenavadni odnosi, za katere se mi zdi, da so se v zadnjih letih še poslabšali. Včasih bi sama pri sebi rekla, da videči ljudje vidijo bistveno bistveno manj od tistih, ki so se prisiljeni tako ali drugače spopasti z mankom vida ...

Ljudje smo tako neznansko 'obstreljevani' z vizualno polucijo, z vizualno nesnago, ki ima večinoma namen posledično nas poneumljati, vzročno pa nam prodati bodisi idejo bodisi debilen izdelek ali nov sesalec, kar da je tisti, ki smo ga kupili lani, že povsem pasé... Pri vsej tej vizualni navlaki sem, hvala bogu, opazil, da se v zadnjih nekaj letih trend pri filmski montaži in kadriranju počasi spet umirja – približno 20 let pa je trend narekoval  totalno hitro menjavo kadrov, premikanje kamere. In to je obremenitev ...

Nora obremenitev. Iz filma ne izluščiš več zgodbe, fotografije – in zdi se mi, da na tak način deluje svet. Danes se pelješ po cesti, kjer smo včasih gledali hiše, morda videli znanca – zdaj pa so ob cesti plakati in čim večje, čim svetlejše svetlobne reklamne table. Ob cestah! Tam, kjer bi človek moral imeti pogled usmerjen na vozišče.

Morda zaradi tega, ker so 180-stopinjsko videči ljudje ciljani z vsemi temi smetmi – temu ne morem reči drugače, kajti to so smeti, ki napadajo naš mir, naš um, našo pamet, možgane, telo, duha – potem, paradoksalno, zaznajo več slikovne polucije. In posledično morda vidijo manj kot mi, ki vidimo ožje.

Tako nekako, kajti to te prisili – sicer nevede, saj v to ne pristajaš –, da vidiš manj. Včasih ne vidiš človeka. Vidiš stvari, ki se dogajajo okoli tebe, gledaš v telefon, se ukvarjaš z aplikacijami, z družbenimi omrežji, ne vidiš pa človeka, ki je tu in ki potrebuje pogovor.

Tako. Ali pa si ti tisti, ki potrebuje pogovor. Tudi na račun svetlobnega oziroma slikovnega, vidnega, mentalnega »posilstva« ta misel izginja; in to je morda razlog za dogajanje v zadnjih letih. Temu bi rekel sposobnost ali mehanizem empatije. To besedo ponavljajmo, stokrat in tisočkrat, častimo jo, kajti empatija lahko bogati naše razumevanje drugih, sebe, so-čutenje vsega in tudi razumevanje resnice šele, ko je v našem duhu mir. In tega miru ni, če slikovno »posilstvo« traja 24 ur na dan ali 20 ur na dan, z raznoraznimi sporočili, ki jih naš um ne more prebaviti, jih pa opazi – zlasti pri ljudeh, ki vidijo 180 stopinj. 

Verjamem in celo izkustveno vem, da kljub ozkemu vidu v možganih zaznavam določene stvari, ki jih ne ozavestim kot videno, a so se nekje »prijele«. Toda vi, uboge sirote, ki predobro vidite, poiščite pomoč in najdite način za življenje, najdite svojo pot, kajti verjamem, da vam je težko – to sem rekel nekoliko privoščljivo, vendar ni res. Reči želim le to, da vsa ta sporočilna navlaka videčim ne pomaga – videti.

In če v ta diskurz umestiva vašo fotografijo, ki je ovrednotena kot vrhunska, kot edinstvena: poglejva njeno sporočilnost ...

Tu gre za dve stvari. Zelo dobro je, da se moja fotografija vrednoti kot vrhunska, ker jo zelo visoko cenim, ko jo prodajam. Moje časovno posvečanje fotografiji je najbolj usmerjeno v naročniško fotografijo – zato, da jaz in moja družina lahko živimo res lagodno. Da imamo veliko časa. Z mojo naročniško fotografijo, ki jo prodajam za kar velike denarje – fotografiram avtodome, prikolice, zelo drage jahte, arhitekture, gre torej za zelo resna naročila –, kupujem svoj čas. Poskrbim, da imamo z družino veliko skupnega časa. 

Drugi del moje fotografije pa je tisti, v katerem s svojim izrazom in s svojim vidom iz sebe prek vizualnega medija prinašam sporočila, ki bodo ostala. Sporočila s širokim dometom, avtorsko zasnovana, sporočila s sporočilnostjo. 

Tako, denimo, poskušam beguncem oziroma azilantom pokazati, da določeni del javnosti zanimajo oni. Kot ljudje s popolnoma svojo integriteto – ne kot begunci, ki so se znašli tu in so lačni, žejni. Z njimi sem dneve in dneve in njihovo fotografiranje naredimo kot modno dejanje. 

Ali pa grem z vsemi lučmi, ki so bile pred tem v luksuznih arhitekturah zaradi snemanja reklam, v podzemlje Ljubljane. Čeprav sem fotograf, imam toliko luči kot resen filmski studio, kajti svetloba mi je odvzeta in takrat, ko je mrak, ne vidim, zaradi česar sem delno užaljen – vendar se zaradi tega ne usedem v kot in se ne zjočem, ampak kupim luč. In potem še eno in še eno ... Danes imam približno 60, 70 virov luči, kar zadostuje za snemanje zelo resnega filma. 

Ko fotografiram reklame, te luči tržim – ko pa pride do prostega časa, pa rečem kolegom: Kaj, če bi mi vse te luči usmerili čisto nekam drugam. Recimo – v drek. Od kod nam blagodat privilegija, da ne vemo, kam gre naša nesnaga? In potem gremo direktno v podzemlje in osvetlimo vsa okolja, v katerih tudi vi, ki vidite v mraku in temi, ne vidite nič. Ne samo, da ne vidite, ampak tudi nočete videti. Kajti tam je drek.

To so projekti, ki se rojevajo iz te moje pozicije, v kateri mi mora, recimo, moje dobro dete pomagati priti čez kakšno stopnico ali podobno. Toda iz te »stiske« včasih črpam motivacijo, da pogledam drugače in drugam. In posledica je paradoksalna, saj vam videčim pokažem tisto, česar vi ne vidite. To vam pokažem jaz, ki sem deklarirano slep že 20 let.

Avtorske fotografije: Branko Čeak; video pogovor in portret Branka Čeaka: Diana Zajec

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.