Danes na družbenih omrežjih tako rekoč sleherno omembo cepljenja spremljajo žaljivi, posmehljivi in zaničljivi komentarji. V takšnem času živimo. V času, ko se zdi, da so dosežki cepljenja v preteklosti, ki je naredilo konec umiranju malčkov zaradi preprečljivih nalezljivih bolezni, poteptani v prah in prekriti z nevednostjo, neznanjem in zanikanjem. Pandemija, ki je sodobno družbo pahnila v nepredstavljivo situacijo, je takšen odnos še okrepila. In pravzaprav je dokaj žalostno, predvsem pa skrb vzbujajoče, da smo v Sloveniji pri zavračanju zaščite s cepljenjem, pa naj bo ta še tako priporočljiva, podrli rekorde; ozaveščenost na tem področju je izjemno nizka, v času pandemije, ki je celotno družbo postavila pred resne preizkušnje, pa se je precepljenost še dodatno znižala, tako pri obveznih kot pri priporočenih cepljenjih. In pri tem ne velja celotne krivde pripisati pandemiji.

Zaradi takšnega stanja, ki je povsod, ne le v Sloveniji, vse prej kot optimalno, želi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) v sklopu letošnjega evropskega in tudi svetovnega tedna imunizacije, ki se začenja danes in traja do konca aprila, izpostaviti aktualne razsežnosti globalnega upada deleža precepljenosti.

V tem kontekstu epidemiologi po vsem svetu opozarjajo na pozitivne učinke tovrstne zaščite, ki je v preteklosti izrazito zmanjšala bolezensko breme, nekatere bolezni pa iz usodnih spremenila v dobro obvladljive in celo preprečljive – na kar mnogi, ki tistih prelomnih časov ne pomnijo (več) oziroma jih nikoli niso poznali, vse prepogosto pozabljajo.

Med pandemijo je povsod prišlo do upada precepljenosti otrok

In kakšno mesto na svetovnem javno-zdravstvenem zemljevidu zaseda Slovenija? Vse prej kot zavidljivo, ocenjujejo epidemiologi, ki si želijo, da bi se ljudje pogosteje odločali za tovrstno zaščito, saj ta lahko prepreči izbruh težke bolezni, ki na človeku praviloma pusti bistveno težje popravljivi odtis kot cepljenje. Zato vsakogar, ki se znajde v dilemi pri odločanju za ali proti cepljenju, ki ga nasprotujoče si informacije o kakovosti in varnosti cepiv puščajo v dvomih, spodbujajo, naj se o tem, ali bo sebe oziroma svoje otroke na ta način zaščitil pred resnimi obolenji, posvetuje z osebnim zdravnikom oziroma s pediatrom. Kajti logično je, da je na podlagi celovitih, resničnih, z argumenti podkrepljenih informacij bistveno laže sprejeto tehtno odločitev, ki v prihodnosti ne bo razlog za obžalovanje.

»Iz vseh držav so poročali o upadu precepljenosti otrok med pandemijo, vendar pa ta podatek ne velja za cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam. Enako je bilo tudi v Sloveniji, kjer pa je pri cepljenju proti okužbam s HPV in proti pnevmokoknim okužbam prišlo do nekajodstotnega upada. Upamo, da bomo to nadoknadili – toda padec zaupanja v cepljenje, ki ga odraža poročilo Evropske komisije (EK), kaže, da je Slovenija, za razliko od drugih držav, padla celo pod predpandemsko obdobje,« poudarja epidemiologinja dr. Marta Grgič Vitek, ki kot nacionalna koordinatorica za cepljenje deluje v sklopu Centra za nalezljive bolezni Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ).

Precepljenost odraslih je pri nas bistveno slabša kot drugod v EU

Marta Grgič Vitek je prepričana, da je »za pripravljenost na prihodnje epidemije, pandemije oziroma krize, za njihovo obvladovanje in izboljšanje javnega zdravja ključnega pomena zaupanje javnosti v cepiva in v cepljenje. Nedavno poročilo EK o stanju zaupanja v cepljenje v državah EU kaže, da se je to po letu 2022 vrnilo na raven pred pandemijo, v Sloveniji pa se je stanje poslabšalo. Tako Slovenija na lestvici zaupanja splošne javnosti v cepljenje med evropskimi državami zaseda 23. mesto – medtem ko je bila v letu 2018 še na 11. mestu.« 

Najnižje je pri nas zaupanje v cepiva proti bolezni COVID, poudarja nacionalna koordinatorica za cepljenje. »Samo polovica anketiranih Slovencev misli oziroma verjame, da so cepiva proti COVID varna, medtem ko je v Avstriji ta delež 70-odstoten, v Italiji in Nemčiji pa približno 80-odstoten. To pa se, seveda, odraža tudi na precepljenosti, predvsem pri odraslih. V Sloveniji je za razliko od cepljenj otrok, pri katerih je precepljenost dokaj visoka – predvsem, kar se tiče obveznih cepljenj –, precepljenost odraslih zelo nizka oziroma precej nižja kot v drugih državah EU.«

Pri tem epidemiologinja ne izpostavlja le precepljenost proti bolezni COVID, ki je pri nas precej nižja od povprečja držav EU. Enako velja tudi za cepljenje proti gripi, proti klopnemu meningoencefalitisu, pa tudi proti pnevmokoknim okužbam ali oslovskemu kašlju pri nosečnicah – torej za vsa cepljenja, ki jih krije bodisi osnovno zdravstveno zavarovanje bodisi (za določene skupine prebivalstva) državni proračun.

Kako zagotoviti čim boljšo seznanjenost z verodostojnimi informacijami o cepljenju

»K povečevanju zaupanja bo morda pripomogla okrepljena vloga dveh institucij – Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) in Evropske agencije za zdravila (EMA), ki bo na področju cepljenja omogočila delovanje tako imenovane platforme za spremljanje cepiv. Obe agenciji bosta prek te platforme lahko izvajali neodvisne študije o učinkovitosti in varnosti cepiv – in posledično bodo na ravni EU in na nacionalni ravni na voljo informacije o tem, kako cepiva delujejo v resničnem življenju. To bo v pomoč pri pripravi odločitev o programih cepljenja ter priporočil za cepljenje, kar je bistveno za vzpostavitev in ohranitev zaupanja v cepljenje. V svetovalni odbor platforme smo vključeni tudi strokovnjaki s področja cepljenja iz vseh držav članic, ki bomo s svojimi izkušnjami lahko prispevali k izvedbi neodvisnih študij.«

V Sloveniji imajo strokovnjaki, kot dodaja dr. Marta Grgič Vitek, na tem področju kar nekaj izkušenj, »kajti v letih 2021 in 2022 smo objavili dve študiji, narejeni na osnovi nacionalnih podatkov epidemiološkega spremljanja; študiji govorita o učinkovitosti cepiv proti težkemu poteku bolezni COVID-19. Ena študija je bila narejena v oktobru 2021 (pokriva obdobje delta prevalence), druga pa je bila izvedena v februarju in marcu 2022 (pokriva obdobje omikron prevalence). Rezultati obeh študij potrjujejo zelo visoko učinkovitost mRNA cepiv proti težkemu poteku bolezni COVID-19. Take študije bi bilo v prihodnje v določenih intervalih smiselno ponavljati, zlasti ob pojavu morebitnih novih različic SARS-CoV-2.«

Skepsa glede cepljenja lahko ogrozi doslej doseženi napredek

Letošnjo zimo je v EU zaznamovalo kroženje treh virusov: virusa gripe, respiratornega sinicijskega virusa (RSV) in virusa COVID-19, ki bo, kot poudarja direktorica ECDC dr. Andrea Ammon, tudi v prihodnjih letih v zdravstvenih sistemih povzročal pomembno breme. 

»Zato vedno znova spomnimo, kako pomembno je, da se ranljivejši posamezniki, pri katerih okužbe lahko povzročijo hude posledice, zaščitijo s cepljenjem, seveda v skladu s priporočili glede tovrstne zaščite. Doseči ta cilj pa ni lahka naloga, zlasti v zadnjem obdobju, ko se med glavne izzive, s katerimi se soočamo, uvršča pomanjkanje zaupanja v cepiva, tako v nova kot že dolgo znana,« je dr. Ammonova izpostavila ob letošnjem obisku v Sloveniji.

Ker je v zadnjih letih upad zaupanja v cepiva oziroma v cepljenje močno vplival na odločanje glede zaščite s cepljenjem pa tudi na uspešnost programov cepljenja, je po njeni oceni treba vedno znova poudariti, »da so cepiva še vedno eden izmed najučinkovitejših javno-zdravstvenih vzvodov, ki jih imamo na voljo za obvladovanje resnih nalezljivih bolezni. Veliko ljudi temu verjame in sledi priporočilom, na splošno pa se je skepsa glede cepljenja znašla na točki, na kateri lahko ogrozi doslej doseženi napredek na tem področju,« poudarja direktorica ECDC.

Da bi to spremenili, je, kot dodaja dr. Andrea Ammon, »nujno, da se s komunikacijo in angažmajem skupnosti znova spodbudi sprejemanje zaščite s cepljenjem in zaupanje vanjo – da bi presegli ovire, ki jih ne velja spregledati. V tem smislu pa je ljudem predvsem treba omogočiti, da bodo dobili jasne, nedvoumne odgovore na vprašanja, ki jih na tem področju nikoli ne zmanjka – istočasno pa se z argumenti sproti odzivati na dezinformacije, ki v povezavi s cepljenjem krožijo v družbi oziroma med posamezniki.«

»To, kar se je zgodilo med pandemijo, je pustilo posledice ...«

Mario Fafangel, predstojnik Centra za nalezljive bolezni pri NIJZ in predstavnik Slovenije v upravnem odboru ECDC, pa ob tem spomni na dogajanje med pandemijo: »Tako kot je epidemiološka stroka v Sloveniji požrtvovalno branila strokovni pristop, ki sloni na podatkih in na tej osnovi zasnovanih ukrepih, je ECDC to počel na ravni članic EU. Pot naprej je še tesneje povezana, a tudi dolga, kajti to, kar se je zgodilo med pandemijo, je pustilo posledice, ki jih bo treba počasi, z majhnimi koraki odpraviti.«

Ker COVID ni več prva novica, tudi ni več potrebno »strašenje« v povezavi s pandemijo, je prepričan Mario Fafangel. »Če sem iskren, je bilo vedno tako, kajti ljudem je bilo treba zagotoviti zgolj resnične informacije, nujne za odgovorno ravnanje pri odločanju za zdravje. Kar pa se tiče našega dela, hočemo ostati pripravljeni. Želimo vedeti, kaj se dogaja v Sloveniji in kaj v Evropi, da se bomo lahko hitro odzvali, če bi bilo karkoli novega, nenavadnega, kajti ključna je odpornost družbe proti pandemijam. To odpornost ponazarja galaksija ukrepov, priporočil, pristopov; zgraditi je treba družbo, ki bo možnost preskoka starih, novih ali porajajočih se virusov z živalskega rezervoarja na človeka postavila na minimum. Ob tem pa se je treba dotakniti pomembnih sistemskih tem, med katere spadajo podnebne spremembe, sicer se s takšnimi izzivi preprosto ne bo mogoče spopadati.«

Ustrezna komunikacija versus dezinformacije

Zdaj je po oceni specialista javnega zdravja treba vzpostaviti sisteme, ki bodo našo družbo naredili odporno na prihodnje pandemije. »Zdravstvena, digitalna pismenost je tisto, kar našo družbo naredi odporno proti dezinformacijam. In tu je, seveda, tudi vprašanje zaupanja – epidemija COVID je namreč terjala velik velik davek na zaupanje in, na žalost, prav nič ne bo mogoče zgraditi tako hitro, kot se je hitro porušilo.«

Zato je, kot je prepričan Fafangel, treba »staviti na ključni gradnik zaupanja – komunikacijo. Prizadevamo si za normalizacijo komunikacije, ki je bistveni temelj vseh javno-zdravstvenih ukrepov, med katere spada tudi cepljenje. Ljudje morajo določeni pristop razumeti in na tej osnovi se potem lahko odločijo, ali bodo ta pristop sprejeli ali ne. Najbolje je začeti pred svojim pragom; največje zaupanje še vedno pritiče zdravstvenim delavcem, medicinskim sestram in zdravnikom, pri katerih iščemo verodostojen nasvet, ko gre za naše zdravje.«

Se pa predstojnik Centra za nalezljive bolezni zaveda, da se je komunikacija med pandemijo spremenila. »Ne gre več za prepričevanje ljudi, naj se cepijo, ne gre več za ex katedra sporočilo v smislu 'naredi to, ker je tako prav'. Zdaj komunikacija zahteva večji angažma zdravstvenih delavcev – pa tudi nove, mehkejše veščine, ki jih morajo zdravstveni delavci pridobiti. A takšni pristopi zahtevajo čas – in tega časa v našem preobremenjenem zdravstvenem sistemu ni veliko. Zato velja vsa zahvala zaposlenim v zdravstvu, ki si vzamejo čas, da svojim pacientom pojasnijo, zakaj je cepljenje smiselno, jim posredujejo informacije, zakaj je to pomembno in varno. To je čas, ki zgradi skupnost in ki gradi zdravje – ne čas, ki se ga izgubi z administracijo.«

»Med pandemijo se je veliko zrušilo, zato bo za ponovno pridobivanje zaupanja ljudi neizogibna nekoliko daljša pot«

Predstojnik Centra za nalezljive bolezni pri NIJZ Mario Fafangel se zaveda, kako tesno je zaupanje v javno-zdravstvene ukrepe prepleteno z zaupanjem v institucije in, seveda, tudi z zaupanjem v odločevalce. 

»Slovenija ni osamljen primer v tem, da se je med pandemijo veliko zrušilo. Odločitve so bile sprejete v zelo težkih trenutkih. In zdaj smo, kjer smo. Lahko rečem, da je bilo v določenem trenutku preveč poudarka na tem, kaj cepiva zmorejo – za cepiva pa je vedno veljalo, da ščitijo pred težkim potekom bolezni. Med pandemijo so v določenem trenutku komunikacijo morda preveč zapeljali v povsem drugo smer, v koncept zaščite pred prenosi, kar je omajalo zaupanje. In posledično smo se naučili – ne le pri nas, tudi na ravni ECDC –, da je treba biti zelo previden s podatki. Ključno dejstvo je, da cepiva ščitijo pred hudim potekom bolezni – in če nekdo spada v skupino z visokim tveganjem, je smiselno, da poseže po tej pomoči. Naučili smo se veliko – do ponovnega pridobivanja zaupanja ljudi pa bo vodila nekoliko daljša pot.«

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani