Zobozdravstvo

»Ustno zdravje ni le nasmeh, ampak vse, kar se skriva za njim«

V ekstremnih razmerah, ki jih v zadnjem letu narekuje epidemija novega koronavirusa, se je način dela v zdravstvu močno spremenil. Nič kaj dosti drugače ni bilo v zobozdravstvu, kjer pa se je uveljavil dober modul: v ordinaciji v sklopu enega delovnika obravnavajo manj pacientov kot prej, a se prav zaradi tega lahko vsakemu posamezniku posvetijo celoviteje in v eni seansi naredijo več. Seveda pa izzivov kljub vsemu ne zmanjka – dostopnost ni idealna, v skrbi za ustno zdravje prenekateri parameter še vedno ostaja pozabljen, mnogi pacienti ne pridejo na pregled, ker se bojijo COVID okužbe ... Pa tudi dentalni turizem zahteva svoj davek. Kaj o teh dilemah pravi slovenska zobozdravstvena stroka v kontekstu svetovnega dneva ustnega zdravja (20. marec)?

Znanost

Matične celice: od reševanja življenj s CAR-T zdravljenjem do preprečevanja najtežjih zapletov pri prebolevanju COVID

Dve tezi, ki ju je v pogovoru za Zdravstveniportal.si izpostavil prof. dr. Miomir Knežević, sta se mi izrazito vtisnili v spomin – in prepričana sem, da bo tako tudi pri marsikom, ki bo prebral članek o praktičnem, biotehnološko pogojenem in raziskovalno usmerjanem udejanjanju vizije razvoja v medicini, ki ga omogoča zdravljenje z matičnimi celicami. V zadnjem času je bilo o zdravljenju s pomočjo matičnih celic veliko govora, v povezavi s CAR-T terapijo pri bolnikih z najtežjimi oblikami raka, pri katerih druge terapije preprosto ne pomagajo. In omenjeni tezi, brez dvoma vizionarski? Prva: »Virus COVID lahko človekovo telo postara za deset let – mezenhimske matične celice pa ga obnavljajo«. In druga: »Tabletka? Naše telo ni sestavljeno iz tablet, ampak iz celic. Zato moramo predvsem celicam pomagati, da bodo lahko obnavljale naše telo – in potem bomo tudi mi zdravi.«

Rak

Bolniki z rakom trebušne slinavke nimajo časa za čakanje ... – eno od ključnih sporočil v marcu, mesecu ozaveščanja o rakih prebavil

Mesec marec je posvečen ozaveščanju o rakih prebavil. Čeprav gre za simbolično gesto, je ne kaže prezreti – nasprotno, informacije, strnjene v tem času, si velja zapomniti in jih širiti vsak dan, vsako leto, brez prekinitve. Vse dotlej, dokler splošno zavedanje o konkretnih bolezenskih bremenih ne bo tako razširjeno, da zgodnje odkrivanje bolezni in pravočasni začetek zdravljenja ne bosta več le želja, ampak resničnost; ta bo lahko učinkovito pripomogla k boljšemu obvladovanju tistih obolenj, ki danes še vedno vse prezgodaj ugašajo življenja. Tudi ali predvsem zato, ker znaki bolezni ostanejo neprepoznani – ne le na osebni, ampak nemalokrat tudi na strokovni ravni.

Zobozdravstvo

Zakaj se pri jemanju brisov vsaj pri otrocih ne bi odločili za možnost odvzema brisa z jezika? In kakšna je skrb za ustno zdravje otrok v času epidemije?

Na strokovno dilemo, na katero opozarjamo v naslovu članka, v Sloveniji še ni odgovora. Na Dunaju so se, denimo, že pred pol leta odločili, da bodo v aktualni COVID resničnosti v šolah posegli po prijaznejših pristopih in otrokom (pri sumu na okužbo z novim koronavirusom) ponudili možnost testiranja z grgranjem slane tekočine. Ker so pri nas pri odvzemih brisov v sklopu hitrih testov pogosto prisotni očitki o (ne)zanesljivosti teh testov, pri čemer bi se veljalo usmeriti predvsem v uvid glede morebitne (ne)strokovnosti v izvedbi konkretnega postopka, stomatologi v skrbi za (ustno) zdravje otrok izpostavljajo tudi drugačne pristope, o katerih bi veljalo razmisliti.

Rak

Če bi vedeli, da šestino vseh primerov raka povzročijo okužbe, ki bi jih bilo mogoče preprečiti ...

Rak je pogosta bolezen. Za enim od rakov, ki jih je sicer več sto, na globalni ravni vsak dan v povprečju zboli 17 ljudi, vsakih 35 minut nekomu na novo postavijo diagnozo rak. Če se bo tak trend nadaljeval in ne bodo uveljavljeni učinkoviti, celoviti prijemi za preprečevanja zbolevanja za to boleznijo, ki jo je sicer v kar 40 do 50 odstotkih mogoče preprečiti, se bo do leta 2035 zbolevnost za rakom podvojila. Diagnozo rak pri nas vsako leto postavijo približno 15.000-krat, medtem ko ta bolezen na Slovenskem že zdaj na letni ravni ugasne približno 6000 življenj.

Ukrepi

Kakšno vlogo bo slovenstvo odigralo pri pisanju epiloga epidemiji COVID?

Prva novinarska konferenca, na kateri je Janez Poklukar spregovoril kot novoimenovani minister za zdravje, je bila sklicana ad hoc, zaradi izrednega sporočila: minister je potrdil, da je zdaj tudi v Sloveniji potrjen prvi primer južnoafriškega seva novega koronavirusa, ki se širi bistveno hitreje od tega, s katerim smo se pri nas srečevali v slabem letu in ki je doslej zahteval enormni davek od posameznikov in družbe kot celote. Poleg omenjenega primera – po dosedanjih informacijah naj bi šlo za zdravnika mariborskega Univerzitetnega kliničnega centra – naj bi zboleli še dve osebi, ki sta se skupaj z njim nedavno vrnili iz Afrike.

Rak

»Če rak pljuč ni razširjen, je ozdravljivost 70- do 80-odstotna – problem pa je, ker je COVID vodil v zastoj diagnostike in tudi zdravljenja, kar lahko prinese epidemijo, nič manj hudo od zdajšnje,« opozarja prof. dr. Tanja Čufer

Rak pljuč. Na svetovni ravni je ta bolezen na drugem mestu po pojavnosti in na prvem med vzroki za prezgodnje umiranje; pri nas glede na pogostost te diagnoze, ki jo vsako leto postavijo več kot 1200 Slovencem, zaseda četrto mesto. Včasih je bilo odkritje te resne, invazivne bolezni praviloma usodno, saj je bila diagnoza postavljena v napredovali fazi, ko pravega odziva na zdravljenje ni bilo več mogoče pričakovati. Danes je bistveno drugače. Če bolezen še ni razširjena, je po zaslugi novih zdravljenj ozdravljivost lahko 70- do 80-odstotna, kar je bilo še donedavnega nekaj povsem nepredstavljivega. In zdaj je na obzorju tudi možnost presejanja, zgodnjega odkrivanja, ki obolelim, skupaj z možnostmi učinkovitega zdravljenja, upravičeno vzbuja dodatno upanje.

Transplantacije

S presaditvijo pljuč lani rešili življenje 34-letniku, ki so mu zaradi zapletov pri prebolevanju COVID dokončno odpovedala pljuča, nasploh pa so pri nas v minulem letu s transplantacijo pomagali še 113 bolnikom

Presaditev organa pomeni zadnje upanje za pacienta, pri katerem je jasno, da nobeno drugo zdravljenje ne bo več pripomoglo k ohranitvi njegovega življenja. Tako je lani slovenska ekipa rešila življenje 34-letnemu bolniku, ki so mu zaradi zapletov pri prebolevanju bolezni COVID dokončno odpovedala pljuča. In v minulem letu je bilo takšnih primerov kar 114 – 19 več kot leta 2019, ko ne medicina ne družba še nista bili pahnjeni v nepredstavljivo zapletene kalupe, nastale na račun pandemije novega koronavirusa.

Ukrepi

»Imamo močno ekipo, ki premore ogromno znanja in izkušenj, naša stališča pa temeljijo na ohranjanju javnega zdravstva,« poudarja nova predsednica zdravniške zbornice Bojana Beović

Prof. dr. Bojana Beović je po sinočnji ustanovni seji zbornične skupščine zdaj že uradno prevzela vodenje Zdravniške zbornice Slovenije, zato bo v naslednjih štirih letih prepolovila obseg kliničnega dela, ki ga kot specialistka infektologije opravlja na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja ljubljanskega UKC. V tem mandatu bodo po njenih zagotovilih aktivnosti zbornice usmerjene tako v aktualno stanovsko problematiko kot v angažma pri zagotavljanju izboljšav v sistemu, s čimer naj bi olajšali pogoje za delo (zobo)zdravnikov in odpravili ključne težave, ki zaradi slabe dostopnosti do diagnostike in začetka zdravljenja tarejo bolnike.

Ukrepi

Bo Janezu Poklukarju uspelo?

Kako zagotoviti dovolj kadra v zdravstvu, zlasti na področju zdravstvene nege, kako skrajšati predolgotrajno čakanje in zagotoviti ažurnost ter kakovost pri udejanjanju pravic? Da pri nas pomanjkanje strokovnega kadra v zdravstvu povzroča resne težave, je znano, že dolgo – prav tako kot posledično okrnjena logistika dela. V zdravstveni negi, kjer že sicer kronično primanjkuje medicinskih sester – in številke niso majhne, govora je o kar 25-odstotnem kadrovskem primanjkljaju –, so v času epidemije razmere postale neobvladljive, zlasti na oddelkih za intenzivno terapijo. In podobno je tudi s kadrovsko pokritostjo z zdravniki, zlasti v nekaterih vejah medicine, zato se Slovenija še vedno sooča z razmerami, v katerih posamezne regije nimajo določenih specialistov. Pacienti so tako na diagnostiko in kontrolne preglede primorani odhajati drugam, praviloma v prestolnico – a šele, ko pridejo na vrsto po nedopustno dolgem čakanju. Tudi sicer, ne le med COVID epidemijo.