Rak

Reševanje življenj v sklopu presejalnega programa Dora: v 16 letih pri 6000 navidezno zdravih ženskah odkrili raka na prsih, zdaj je na obzorju širitev programa na ženske med 45. in 74. letom

Rak na prsih je lahko zelo težka bolezen, zdravljenje invazivno, naporno, z mnogimi posledicami. Vendar ni nujno, da je tako, kajti diagnostično in klinično védenje, kakršno je bilo v medicini prisotno pred dobrima dvema desetletjema, ni in ne more biti primerljivo z današnjimi zmogljivostmi medicine, ki so ji pri zgodnjem odkrivanju rakov in celo predrakavih sprememb v neprecenljivo pomoč presejalni programi. Ti delujejo na ravni celotne države – in za zgodnje odkrivanje raka dojk v Sloveniji tak program obstaja že 16 let. V sklopu preiskav, na katere so ženske med 50. in 69. letom starosti vabljene vsaki dve leti, pa bo v tem tednu opravljena že milijonta mamografija.

Hematologija

Bolniki potrebujejo sistemsko zagotovljeno celostno rehabilitacijo in paliativno oskrbo na domu – ne glede na to, na katerem koncu Slovenije živijo

Čeprav je za obravnavo in zdravljenje bolnikov s krvnimi raki pri nas dobro poskrbljeno, ostaja aktualnih kar nekaj izzivov, tako na klinični kot na sistemski ravni – od pravočasne prepoznave znakov in simptomov tovrstnega onkološkega obolenja ter čimprejšnje laboratorijske kontrole krvne slike pa do prenosa modelov dobre prakse v sistem financiranja in posledično omogočenje čim širše dostopnosti vsem bolnikom, ne glede na to, na katerem koncu Slovenije živijo. Kdaj bo torej tudi pri nas sistemsko zagotovljena dostopnost do celostne rehabilitacije in do paliativne oskrbe na domu, kakršna je, po izdatnem trudu in angažmaju tamkajšnjega vodstva in zaposlenih, pred mesecem dni kot prva v Sloveniji zaživela v sklopu Kliničnega oddelka za hematologijo?

Reforma

Si res želimo takšno javno zdravstvo?

Poglejmo en sam diagnostični primer, ki ga je mogoče razumeti kot nadvse povedno prispodobo morebitne prihodnosti slovenskega javnega zdravstva, v kateri bo za paciente po črnem, vendar zelo realnem scenariju poskrbljeno precej drugače kot danes. Gnojni oziroma septični artritis je hitro napredujoče vnetje sklepa, ki zahteva takojšnje zdravljenje: mehansko izpiranje prizadetega sklepa, kajti kirurška drenaža gnojnega izliva je ključnega pomena za izid zdravljenja, ter intravensko antibiotično terapijo v visokih odmerkih, ki bakterijam prepreči nadaljnje povzročanje škode v organizmu. Če zdravljenje ni pravočasno, so posledice lahko nepopravljive in povzročijo invalidnost ali smrt. Pojavnost septičnega artritisa se v zadnjih desetletjih povečuje, tovrstna (praviloma bakterijska) okužba najpogosteje prizadene starejše in otroke.

Srce in žilje

Srčno popuščanje, družinska hiperholesterolemija, sindrom zlomljenega srca, infarkt ... – kar 80 odstotkov smrti zaradi srčno-žilnih bolezni bi bilo mogoče preprečiti

Poznavanje narave srčno-žilnih obolenj, ki na letni ravni po vsem svetu prezgodaj ugasnejo kar 20,5 milijona življenj, je danes tako poglobljeno, da bi bilo s preprečevanjem dejavnikov tveganja, pravočasno prepoznavo znakov oziroma simptomov bolezni in takojšnjim začetkom zdravljenja mogoče preprečiti kar 80 odstotkov teh smrti.

Varnost in kakovost

Tako v Ljubljani kot v Mariboru je na onkologiji vse več improviziranih ambulant brez oken in ustrezne ventilacije, povečuje se možnost okužb, ki so lahko usodne, gradnja pa stoji in se zapleta ...

Neustrezne prostorske razmere na Onkološkem inštitutu (OI) Ljubljana že dolgo ogrožajo varnost in pravočasnost obravnave obolelih. Tako vodstvo inštituta kot predstavniki pacientov so odgovorne na resornem ministrstvu sproti opozarjali na nujnost pospešitve postopkov gradnje – z omogočenjem financiranja sicer že odobrenega projekta. Zanj je inštitut že julija 2023 pridobil gradbeno dovoljenje, katerega veljavnost pa bo, če v kratkem ne bo v zemljo zasajena prva lopata, potekla. Zdaj pa so onkološkemu sodu dno izbile še težave onkologije mariborskega UKC, kjer prav tako prihaja do zapletov pri sicer že začeti gradnji, zato bo zelo verjetno moralo priti tudi do začasnega preusmerjanja onkoloških pacientov iz Maribora v Ljubljano. To bo nevzdržno tako z vidika obolelih, ki že tako ali tako stežka prestajajo najzahtevnejše faze zdravljenja, kot tudi z vidika OI, kjer bo na račun že tako ali tako otežkočenih prostorskih in šibkih kadrovskih zmogljivosti začelo prihajati tudi do zamikov pri zdravljenju – to pa mora biti pri tej praviloma hitro napredujoči bolezni pravočasno, brez zamikov in vznikov dodatnih tveganj.

Varnost in kakovost

Take stvari se v zdravstvu ne bi smele dogajati, mar ne?

Ob svetovnem dnevu varnosti pacientov lahko, če se zgolj bežno zazremo v naš javno-zdravstveni sistem, ugotovimo, kako izdatno načet je kalup, ki vpliva na njegovo delovanje. Pa ne zaradi stavke zdravnikov, ki zdaj traja že osem mesecev, ampak predvsem zavoljo preživetih sistemskih okvirov, za katere tudi najnovejši zakonodajni predlogi in ukrepi ne prinašajo optimalnih rešitev. Zato hibe sistema, ki na korenito reformo čaka že desetletja, pomagajo sanirati tudi združenja bolnikov, saj z raznovrstnimi programi, ki jih izvajajo, akutno in kronično bolnim zagotovijo pomoč takrat, ko jo najbolj potrebujejo.

Rak

»Sledenje poznih posledic zdravljenja raka je zagotovljeno edino pri nas in na Nizozemskem – sledenje mladim do 30. leta, ki so se zdravili zaradi limfomov, pa je slovenski unikum«

Rak je neprizanesljiva bolezen. Seznanitev z onkološko diagnozo lahko pobije že odraslega, mu izpije moči, nakar sledi težka, izzivov polna pot okrevanja. Nepredstavljivo pa je, ko takšna bolezen doleti na pragu življenja majhnega otroka ali, denimo, najstnika. Vendar danes onkološka bolezen ni več sinonim za usodno diagnozo; novi pristopi in vse bolj poglobljeni, sofisticirani načini zdravljenja vzbujajo vedno nova upanja – nenazadnje tudi na podlagi vse večjega števila zazdravitev bolezni pa tudi ozdravitev. Tudi mali borci, ki jih je življenje postavilo pred tako hudo preizkušnjo, dokazujejo, da je mogoče bolezen premagati in zaradi nje nenazadnje prestati tudi eno izmed najagresivnejših zdravljenj, kombinacij pristopov, ki ne učinkujejo le na obolele celice, ampak lahko poškodujejo tudi zdrave celice ter sprožijo spremembe v zdravih organih in tkivih. Te se lahko pokažejo po nekaj mesecih, letih ali celo desetletjih.

Hematologija

Bolniki sicer ostajajo optimistični, vendar jih utemeljeno skrbi, če bo zdravljenje krvnih bolezni v prihodnje lahko ostalo na tako visoki ravni, kot je zdaj

Bo slovenskemu javnemu zdravstvu uspelo ohraniti doseženo visoko raven zdravstvene oskrbe in dostopnosti do najsodobnejših oblik zdravljenja? Res je, da se sistemski temelji majejo že dolgo, a v zadnjem obdobju se razpoke teh temeljev občutno povečujejo. V vseh vejah medicine zmanjkuje kadra, zdravstveni timi so vse bolj zdesetkani, podobno je tudi v administraciji in drugih podpornih službah. Pacienti pa čakajo, vedno dlje – in vse bolj zaskrbljeno zrejo v prihodnost. O tem so v septembru, mesecu, posvečenem ozaveščanju o krvnih obolenjih, zlasti krvnih rakih, spregovorili tudi oboleli, ki jih utemeljeno skrbi, kako bo v prihodnje sploh mogoče ohraniti oziroma izboljšati dostopnost do zdravstvenih storitev ter spodbuditi sistemske mehanizme za čimprejšnjo ureditev celostne rehabilitacije pa tudi čim širše dostopnosti do paliativne oskrbe.

Hematologija

Prof. dr. Samo Zver po začasnem zaprtju intenzivne enote kliničnega oddelka za hematologijo: »Pri nas ne razumemo ključne stvari: v medicini je strošek nekakovostno in neopravljeno delo – in ne plača zdravstvenega delavca!«

V Sloveniji je, tudi po mednarodnih primerjavah, dostopnost do terapij za zdravljenje krvnih rakov res dobra. Toda kako dolgo bo še tako? Na Kliničnem oddelku za hematologijo, ki ga v sklopu ljubljanskega UKC vodi prof. dr. Samo Zver, so zaradi kadrovskih težav morali začasno zapreti enoto za intenzivno nego. Že v tem trenutku bi lahko, kot poudarja profesor Zver, zaposlili pet diplomiranih medicinskih sester, osem medicinskih sester s srednješolsko izobrazbo in dva bolničarja, vendar strokovnega kadra ne dobijo. Delajo torej z osebjem, ki po sistemizaciji ustreza zgolj trem četrtinam zahtevane zmogljivosti, medtem ko preostale, vse bolj zevajoče kadrovske vrzeli nikakor ne morejo zapolniti. Kako dolgo bo v takih razmerah še mogoče ohranjati doseženi standard oskrbe pacientov?

Varnost in kakovost

Zdravilo s semaglutidom se zlorablja za estetsko hujšanje, zmanjkuje pa ga za tiste, ki jim je namenjeno: za sladkorne bolnike in posameznike, pri katerih je debelost diagnosticirana kot bolezen

Živimo v času, ki nam kaže, da vedno bolj postajajo dobrodošle hitre, poenostavljene »rešitve« – podobno, kot se na ravni slehernika vse prepogosto dogaja tudi s poglobljenostjo razmišljanja, ki postaja vse bolj plitka. Značilen primer takšnega dogajanja je tudi skrb za zdravje in dobro počutje. Nekdo, ki osebno, javno in tudi družbeno angažirano svari pred nevarnostmi cepljenja in se za nič na svetu, tudi za ceno svojega življenja ali življenja svojih otrok, ne bi odločil za zaščito s cepivom, pa čeprav je ta dokazano učinkovita in varna, je, na primer, po drugi strani nemalokrat brez vsakršnih predsodkov pripravljen poseči po zdravilu, če mu to zagotavlja poenostavljeno pot do estetskega (s)hujšanja. Tak človek se ne sprašuje kaj dosti o tem, kako (ne)varno je lahko to zdravilo, če se ga uporablja v namene, za katere ni indicirano, in če ga ne predpiše zdravnik. Tudi to, da všečnost nima enačaja z varnostjo in učinkovitostjo, pa tudi z znanostjo in dokazljivostjo ne, postaja postranskega pomena.