Retorično se lahko vprašamo, kaj to pomeni za delovanje sistema zdravstvenega varstva, ki si je po pandemiji šele zdaj toliko opomogel, da se je njegovo delovanje vrnilo na raven iz leta 2019 – in že takrat smo imeli zelo zelo dolge čakalne vrste. Te se zdaj, kljub izdatnim finančnim injekcijam, še vedno daljšajo, kajti pri številnih posameznikih, ki so v času epidemije navkljub skrb vzbujajočim simptomom in zdravstvenim težavam nemalokrat raje potrpeli in ostali doma, se je zdravstveno stanje v tem času poslabšalo; diagnostika in obravnava sta posledično kompleksnejši, dodatno pogojeni tudi z dolgim čakanjem na posamezne preiskave, od katerih je odvisna postavitev diagnoze, zdravljenje je daljše, obeti slabši ... Kar se tiče zdravstva, smo torej tam, kjer si nismo želeli biti. In tudi to ni prvoaprilska šala. 

Opozorila o nujnosti celovitih sprememb sistema in o vitalnem pomenu čimprejšnjega sprejetja zdravstvene reforme so stara skorajda toliko kot samostojna Slovenija. Toda politika se temu sistemskemu vročemu kostanju doslej še nikoli ni poglobljeno posvetila, saj bi ga bilo treba izbezati iz žerjavice, to pa bi lahko v trenutku izničilo v času volitev sejana semena obljub o umeščanju pacienta v središče sistema. 

Slovenski pacient tako še vedno tava od Poncija do Pilata; ko mu vendarle uspe, da po postavitvi diagnoze pristane v sistemu, nakar se zdravljenje lahko začne, pa je zanj, vsaj praviloma, dobro poskrbljeno.

Številne težave koreninijo v sistemu, ki ni dobro urejen

Zato je toliko bolj boleče, ko smo priča posameznim ekscesom, do katerih preprosto ne bi smelo priti. Smrt pacienta pri iskanju nujne pomoči v sklopu zdravstvenega doma. Zamenjava identitet dveh pacientov. Ponovni vznik resnih težav pri delovanju otroške srčne kirurgije oziroma zdravljenju otrok s prirojeno srčno hibo. Vse več bolnikov z zgolj začasnim osebnim zdravnikom, ki pacientove anamneze in aktualnega zdravstvenega stanja, ki ima globoke korenine v preteklih akutnih ali še vedno aktualnih kroničnih stanjih, preprosto ne more poznati tako, kot se to védenje skriva v mezincu izbranega družinskega zdravnika ...

Seveda tudi naštete težave koreninijo v sistemu – in takšnih težav je v resnici bistveno več od tistih, s katerimi je javnost seznanjena; te namreč predstavljajo zgolj vrh ledene gore, ki pa se vse bolj opazno tali. Njeno razgaljeno drobovje kliče po čimprejšnji sistemski ureditvi področja kakovosti v zdravstvu in zagotavljanja varnosti pacientov, ki je v Sloveniji še vedno nepopisan list papirja. Sicer je res, da parcialne rešitve obstajajo, saj se številne zdravstvene ustanove trudijo ter usmerjeno skrbijo za kakovost in varnost. Toda ključni problem je v manku enovitega, celovitega pristopa; ta bi pomagal preprečiti številna odstopanja od varnostnih protokolov, ki so lahko malenkostna – toda včasih zaradi takšnih odstopanj, pa naj gre za predvidljive zaplete ali za nedopustne napake, na žalost ugasne življenje.

In to se dogaja, tako pri nas kot povsod drugod po svetu – a v urejenih zdravstvenih sistemih je pojavnost takšnih dogodkov minorna, po zaslugi številnih varovalk, vgrajenih v prav vse postopke bolnikove obravnave, od administrativnih opravil pa do najbolj sofisticiranih oblik zdravljenja. 

Do ureditve sistema s stavko?

Enak princip velja tudi za urejanje sistema. Pristop mora biti celovit in enovit, ne sme dopuščati dvoumnih interpretacij, ne sme biti tlakovan z mešanimi sporočili, naslovljenimi na različne akterje – kajti takšen pristop vzbudi dvom v fazi, ki vpliva na potek vseh nadaljnjih postopkov.

Poglejmo stavko: minister za zdravje in podpredsednik vlade Danijel Bešič Loredan trdi, da je ta nezakonita, sindikat Fides trdi nasprotno. Tako zdravniki kot politiki, ki so uveljavitev dogovora prestavili za dva meseca, so prepričani v svoj prav. Kdo je torej tisti, ki ima figo v žepu? Poznavalcem so razmere in razmerja jasna. 

Problem je v tem, da v omenjenem duelu – ta naj bi temeljil na trdnem, a, kot vidimo, vendarle nenehno spreminjajočem se dogovoru – kratko vedno potegne pacient. 

In tudi to, na žalost, ni prvoaprilska šala. Lahko se tolažimo z obeti, da je treba počakati le še slabi dve leti, nakar bomo v Sloveniji po več kot dveh desetletjih neuspešnega sejanja obljub vendarle dobili povsem nov oziroma korenito prenovljen zdravstveni sistem, ki bo sodoben, urejen, trden v temeljih, odporen na anomalije in na korupcijo. 

Pa se bo to tudi v resnici zgodilo?

Ne gre za težave zdravstva, gre za problem celotne družbe

Aktualnim dvomom se, glede na izkušnje iz preteklosti in glede na posamezne indice iz sedanjosti, ne kaže čuditi. Vsi pa vemo, da bodo reformne spremembe nujne, kajti starostna struktura slovenskega prebivalstva temelji na demografski piramidi, ki je že dolgo obrnjena na glavo – kar pomeni, da bo, če sprememb ne bo, že čez sedem let v zdravstvenem sistemu na letni ravni za nemoteno obravnavo bolnikov zmanjkalo dobre pol milijarde evrov. Kdo in kako bo v takem primeru ta sredstva zagotavljal iz leta v leto za zdravstvo, katerega temelji se bodo vse bolj pogrezali v sistemsko živo blato?

Če upamo, da se bodo aktualne napovedi glede zaživetja reforme uresničile, bo omenjeni scenarij ostal utopija, ki si je ne želi doživeti nihče, ne odločevalci ne izvajalci – predvsem pa si zavarovanci oziroma bolniki česa takšnega zagotovo ne zaslužijo. 

Pri tem ne gre za problem bolnikov, ampak za interes celotne družbe, kajti vsakdo med nami se nekoč v življenju znajde v situaciji, ko sta njeno ali njegovo zdravje in življenje odvisna od hitrega, kakovostnega, varnega in celovitega strokovnega ukrepanja pa tudi od empatije in predanosti zaposlenih v zdravstvu – kajti, kot v današnjem času vse prepogosto pozabimo: nemalokrat dobra beseda in temeljit pogovor v postopkih zdravljenja nista prav nič manj pomembna od kasneje predpisane oziroma izbrane terapije.

Kakšna bo usoda javno-zdravstvene verige?

Toda zdravniki so kadrovsko zdesetkani in se, tako kot celotna slovenska družba, pospešeno starajo – med aktivno delujočimi je, denimo, že danes ogromno takšnih, ki bodo v kratkem izpolnili pogoje za upokojitev ali pa so jih že, a vendarle še ostajajo, da pomagajo tako pri strokovnem uvajanju mladega kadra kot pri zapolnjevanju kadrovskih praznin. Nič drugače ni pri medicinskih sestrah ter pri drugih strokah, ki so pomemben sestavni člen javno-zdravstvene verige. In ta se zdi vedno bolj zarjaveta, od časa načeta.

Ta veriga bo zdaj spet popustila – zaradi stavke, kajti do danes nihče ni želel ukrepati tako, da se ta vendarle ne bi zgodila. Vemo sicer, da bo tudi v času stavke moralo biti poskrbljeno za vse nujne primere, in da naj bi se nemoteno odvijalo tudi izvajanje vseh tistih zdravniških storitev, ki se jih preprosto ne sme opustiti, saj bi to sicer lahko pospešeno vodilo v nepopravljivo hudo okvaro zdravja ali celo smrt. 

Veliko obravnav je izvzetih iz stavkovnega dogajanja, po drugi strani pa se prenekateri zdravnik oziroma zobozdravnik stavki, pa naj bo ta s stanovskega vidika še tako upravičena, ne bo pridružil.

Moč argumentov ali argumenti moči?

Dejstvo je, da je v našem zdravstvu veliko nezaceljenih ran, ki se jih sicer poskuša sanirati, vendar se postavitev diagnoze in začetek zdravljenja vse preveč odmikata v čas, ki se, glede na aktualne okoliščine, še vedno zdi nedoločljiv in zaznamovan z vse preveč čeji, zakaji in kakoji.

Kjer je volja, tam je moč, so si bili edini že pred davnimi generacijami. Nikoli pa ni bilo dobro, če se je s stališča moči poskušalo prezreti ali izničiti argumente. V dejavnosti zdravstvenega varstva je namreč jasno, na čigavih plečih bo v takih primerih pristal največji delež bremena.

V tem smislu je poveden primer, na katerega so konec tedna v kontekstu socialnega dialoga opozorile sindikalne centralne, konfederacije in zveze, članice ekonomsko-socialnega sveta (ESS). Gre za novelo zakona o zavodih, ki jo je vlada v državni zbor poslala v sprejetje po skrajšanem postopku. Poleg ugibanja o razlogih za takšno početje vlade sindikati ugotavljajo, da so »taki instant poskusi vpeljave 'učinkovitega vladanja' le še eden v vrsti lahkomiselnih ukrepov, pripravljenih brez socialnega dialoga in brez sodelovanja javnosti ...«. 

Članice ESS omenjeni poskus ocenjujejo kot »poskus grobe uzurpacije zavodov s strani politike«. 

Ključ za saniranje in krepitev zdravstvenega sistema

Po drugi strani pa aktualna vlada vsakič sproti poudarja, da vse, kar dela, dela javno, jasno in odprto, saj da pred javnostjo ne skriva ničesar. Tako naj bi se, denimo, konec tedna na novinarski konferenci, ki pa je bila zaradi ministrovih neodložljivih obveznosti naknadno odpovedana, javnost seznanila s prvima odločnima korakoma v smeri prenove zdravstvenega sistema, s predlogoma dveh zakonov – zakona o zdravstvenem informacijskem sistemu ter zakona za strukturno prenovo ZZZS. Javna razprava o obeh dokumentih se bo začela prihodnji teden, z obravnavo v sklopu ESS.

Dialog je ključnega pomena – pa naj gre za socialni dialog, za strokovni dialog ali za pogovor med zdravnikom in bolnikom. Dialog je treba ohranjati, kajti soliranje ne prinese dobrih rezultatov, dane obljube pa velja spoštovati – le tako bomo živeli v spoštljivi družbi, ki se bo zavedala, da je skrb za zdravje osnovni postulat, ki potrebuje celovito podporo in dobro delujoč sistem. Sistem, v katerem ne bo ne prostora ne razloga za stavke, do kakršnih danes prihaja zaradi kratkostičnega delovanja sistema ter neurejenosti razmer in razmerij v njem. 

Ko bomo dosegli ta cilj, bo slovenska družba bistveno bolj zdrava, kot je danes. In to v resnici, ne le na papirju – kajti v Sloveniji je, kar se tiče skrbi za zdravje zdravstvenega sistema, vrag že zdavnaj odnesel šalo. 

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani