»Imate občutek, da si zdravnik za vas ne vzame dovolj časa? Se vam zdi, da ste na pregled čakali predolgo? Se jezite, ker medicinska sestra v ambulanti nikoli ni dosegljiva na telefon? Vas zdravnik sploh ne vidi, ker ves čas gleda v računalniški ekran?« Ta retorična vprašanja so leta 2019 v sklopu prizadevanj za takojšnjo ureditev razmer v (primarnem) zdravstvu zdravniki naslovili na paciente in jim istočasno pojasnili, da v sistemu, v katerem bolnikom ne morejo več zagotavljati kakovostne in varne oskrbe, preprosto ne želijo in ne zmorejo več (so)delovati. Spodbudili so nekaj sprememb, a ne dovolj. Resnici na ljubo so se do danes razmere v zdravstveni sferi na splošno še dodatno poslabšale, na vseh ravneh zdravstvenega varstva. 

Čakalne vrste so še vedno nedopustno dolge. Natančnih podatkov o tem, za koliko so se podaljšale tudi na račun pandemije, ni – tako kot tudi ni inventure, ki bi pokazala, kako zelo se je pri nas povečala zbolevnost na nekaterih področjih oziroma kolikšen delež obolelih pride do diagnoze in zdravljenja šele v napredovali fazi bolezni, ko je učinkovitost zdravljenja bistveno slabša. 

Osnovnega zdravstva, s kakršnim se je Slovenija lahko ponašala po svetu in bila zgled tudi najrazvitejšim državam, ni več. Vse več ljudi je brez osebnega zdravnika, kar je z vidika zaščite pravic pacientov povsem nedopustno. In kot kažejo aktualni podatki (le 15 prijav na 70 razpisanih mest), se zanimanje za specializacijo iz družinske medicine, ki je v zadnjih letih strmo upadlo, ni prav nič povečalo.

Kaj pomagajo naložbe v zidove, če ni dovolj kadra?

Minister za zdravje Janez Poklukar v teh dneh sicer podpisuje niz vlog, na podlagi katerih bo resorno ministrstvo sofinanciralo naložbe, sanacije in rekonstrukcije v zdravstvenih domovih po Sloveniji. To je sicer dober, spodbuden podatek. Toda kaj pomenijo naložbe v zidove, če ne bo kadra, če ne bo dovolj zdravnikov, če ne bo prišlo do sprememb v načinu dela v zdravstvenih timih tako, da se bodo zdravniki lahko posvečali svojim pacientom – in ne več »pokrivali« različnih delovišč istočasno?

Nobenega dvoma ni, da se bo novi minister za zdravje, čim bo začel z delom, znašel pred izjemno resnimi izzivi, tudi na račun sistemskih nepravilnosti, nedoslednosti in nedorečenosti, ki so se ob prezrtih in preslišanih pobudah za reformo sistema v zadnjih letih le še kopičile. 

Bolniki ujeti v vse daljših čakalnih vrstah ...

Opozorila združenj bolnikov, češ da imajo oboleli resne, skrb vzbujajoče težave z dostopnostjo do pravočasne diagnostike, celovitega zdravljenja in rehabilitacije pa tudi do rednih kontrol, so vse pogostejša. Ne kaže jih preslišati. 

Prav tako pa velja prisluhniti tudi apelu zdravniških organizacij, ki opozarjajo tako na pri nas zanemarjeno vlogo akademske medicine kot tudi na nujno stalno krepitev javnega zdravstva, v katerem bo slehernemu pacientu mogoče zagotoviti pravočasne, dostopne, varne in kakovostne zdravstvene storitve, ki jih ta potrebuje – takrat, ko jih potrebuje, ne šele z dolgotrajnim zamikom.

Zdravniki se zavzemajo za reformo, k spremembam pozivajo tudi predstavniki drugih strok v zdravstvu

Slovenski zdravniki in zobozdravniki se zavzemajo za uvedbo takšnega reformnega recepta, ki naj bi kljub kadrovskemu pomanjkanju in logističnim oviram omogočil krepitev (pravilno razumljenega) poslanstva javnega zdravstva – tako, da bolnik dobi pravico do izvedbe katerekoli zdravstvene storitve pri kateremkoli zdravniku s slovensko licenco za opravljanje zdravniškega poklica. Prav tako sta nujna povezanost in razvoj vseh treh ravni zdravstvenega varstva, kjer naj z usklajenim prepletom storitev pacientu zagotovijo najboljšo storitev. Prednostno bo treba poskrbeti za posodobitev in nadgradnjo ahilove pete slovenskega zdravstva – informatizacije –, kajti posledične administrativne razbremenitve bodo izboljšale dostopnost do (celovitejših) storitev.

Veliko je sistemskih predlogov, ki naj bi zagotovili novo podstat slovenskega zdravstva – vprašanje je le, ali in kdaj bodo udejanjeni ter, seveda, kateri, če sploh. K spremembam pozivajo tudi predstavniki drugih strok v zdravstvu, pri čemer velja izpostaviti tudi oziroma predvsem medicinske sestre.

Do pomembnih premikov bo zagotovo moralo priti, nenazadnje tudi zato, da v prihodnje ne bomo govorili o tem, da Slovenija ni izgubila »le« osnovnega zdravstva, kakršnega smo poznali nekoč, ampak da je celotno zdravstvo padlo na raven, kakršne si prebivalci Slovenije resnično ne želimo in si je ne zaslužimo.

»Zdravniki, ki delajo v UKC, so povsem običajni javni uslužbenci, zasuti z vsakodnevno rutino«

Na tovrstne težave je že večkrat opozoril tudi prof. dr. Radko Komadina, predsednik Zdravniškega društva Slovenije – med drugim v sklopu deklaracije o akademski medicini v Sloveniji in pobude za novi, nacionalni univerzitetni medicinski center.

Simbolične fotografije: iStock, Radko Komadina – video izjava: Diana Zajec

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.