Bodo politični akterji, ki napovedujejo pomembne spremembe v zdravstvu, v prihodnje znali in želeli prisluhniti ter pomagati zdravniku, ki dela v osnovnem zdravstvu in je od številnih nadomeščanj in dodatnih obveznosti, ki gredo vštric z ambulantnim delom, nedopustno utrujen? In s tem tudi pacientom zagotoviti to, kar jim glede dostopnosti do zdravstvenih storitev obljubljata zakonodaja in ustava? Ali pa bo, nasprotno, družinski oziroma osebni zdravnik tudi v prihodnje pacientu, ki bi za nujno diagnostiko moral priti na vrsto najkasneje v dveh tednih, primoran napisati napotnico, na podlagi katere bo ta na preiskave moral čakati najmanj osem mesecev, najverjetneje pa kar dve leti? 

Verjetno se vsi spomnimo revolta zdravnikov družinske medicine, ki so – še pred izbruhom pandemije novega koronavirusa – zaradi izrazitega kadrovskega manka in posledičnih preobremenitev zahtevali izboljšanje razmer v osnovnem zdravstvu. Nekaj malega se je zgodilo, a ne dovolj. Breme, ki ga na plečih nosijo ti zdravniki, je še vedno izjemno – in v resnici ni nič nenavadnega, če se vsake toliko časa pripeti tudi kaj takšnega, kar opisujemo v nedavno objavljenem članku o neprepoznavi simptomov raka trebušne slinavke in posledičnem neukrepanju.

Nujne so korenite in celovite sistemske spremembe

Da bi bilo čim manj takšnih primerov, bo v našem zdravstvu treba marsikaj spremeniti. Korenito in celovito. Poskrbeti, da se bodo študenti medicine znova začeli odločati za specializacijo iz družinske medicine, zmanjšati administrativne obremenitve ter z vsemi orodji in prijemi omogočati in zagotavljati pogoje za ažurno, kakovostno in varno delo, pri vseh strokovnih profilih, ki so vpeti v delo zdravstvenega tima.

Gre za odločitve, ki se morajo nemudoma, ne šele čez nekaj let ali desetletij, znajti na prednostnem seznamu odločevalcev in tudi plačnikov zdravstvenih storitev, celotne politike, ne glede na njene barve in raznolikost v usmeritvah. V konkretnem primeru je ključnega pomena iskrena in celovita skrb za zdravje prebivalstva Slovenije, ki v obstoječem sistemu  preprosto ne dobi več tega, kar mu pripada in kar upravičeno pričakuje. 

Žrtve napačnih odločitev v preteklosti ...

Bolniki so skupaj s sistemom postali žrtev kopice napačnih odločitev v preteklosti, ki jih je zdaj treba sanirati. V sistemu je treba vzpostaviti učinkovite mehanizme, da bodo ti z njega zbrisali prah in patino, ki prekrivata in prikrivata prenekatere nesmisle, napake in tudi koruptivno dogajanje. Temu je treba narediti konec – šele potem bo zdravstvo lahko spet zaživelo in se z novim razvojnim zagonom znova približalo obdobju, ko se je Slovenija ponašala z enim izmed najboljših, najtrdnejših posttranzicijskih zdravstvenih sistemov.

To pa bo mogoče zagotoviti edino s pomočjo učinkovitega, celovito delujočega zdravstvenega varstva, takšnega z jasno postavljeno mrežo, z uveljavljenimi standardi in normativi, s celovitim pristopom, ki zagotavlja varnost in kakovost na vseh ravneh – in ki mora imeti dobre temelje na primarni ravni. Doseganje tovrstnega cilja ne bo preprosto, kajti jasno je, da osnovnega zdravstva, kakršnega smo imeli nekoč, pri nas ni več. Že dolgo.

Predlogi za izboljšave 

Zato je medicinska stroka strnila vrste in pripravila predloge za izboljšave, ki naj bi primarno raven zdravstvenega varstva znova naredile dostopnejšo bolnikom – z reformo, ki jo v resnici krvavo potrebuje celotni sistem, vsi v njem zaposleni oziroma delujoči, predvsem pa pacienti.

Prenekaterega od predlogov za izboljšanje pogojev dela in za učinkovitejšo obravnavo bolnikov, sicer pripravljenih za primarno raven, je mogoče prenesti tudi na sekundarno in terciarno raven obravnave. Tudi tam se, vsaj v nekaterih, kadrovsko in logistično najbolj okleščenih specialnostih, spopadajo s podobnimi težavami kot splošni oziroma družinski zdravniki in njihovi timi. 

Med ključnimi poudarki so namreč problemi, ki jih tudi novinarke, specializirane za področje zdravstva, kot jaro kačo navajamo že leta in desetletja: nujno je treba poskrbeti za debirokratizacijo postopkov in za izboljšanje informacijskega sistema, zagotoviti horizontalno in vertikalno povezljivost računalniških sistemov, zdravnika rešiti iz klinča birokratskih opravil, ki mu kradejo čas, namenjen bolniku. Zdravstvene domove je treba opremiti s kakovostnejšimi, sodobnejšimi napravami, ki bodo olajšale diagnostične poti – pa naj gre za ultrazvok, EKG ali za razširjeni laboratorij –, posledično pa bo tudi manj napotitev na sekundarno raven zdravstvenega varstva. 

Se bo politika tokrat odrekla vmešavanju?

Že samo našteti prijemi bi vodili v pomembne spremembe – nenazadnje tudi z upoštevanjem osnovne logike, po kateri je najbolje, da zdravnik kakovostno in čim bolj celovito opravi strokovno delo v ambulanti – ne pa, da mora vmes opravljati še službo splošne nujne medicinske pomoči, izvajati mrliško ogledno službo ter nadomeščati odsotnega kolega, ki sicer dela v sosednji ordinaciji. Tako nekako, kot je za medicinsko sestro bolje, da pacientom jemlje kri in prevezuje rane – in ne, da je zasuta z administrativnimi opravili.

Da se bo vse to lahko zgodilo in da bo zdravstveni sistem lahko znova začel delovati »s polno paro«, pa se bo politika najprej morala odreči svojim apetitom po krmarjenju dveh najobčutljivejših družbenih sistemov, zdravstva in socialnega varstva, od koder zaposleni zaradi neurejenih razmer in vse prej kot optimalnih pogojev za delo pospešeno bežijo. Odločajo se bodisi za delo na povsem drugačnih, manj odgovornih delovnih mestih bodisi za odhod v tujino, kjer je delo v zdravstveni sferi cenjeno bolj kot pri nas in posledično tudi povsem drugače ovrednoteno.

Tragedija zmešnjav pri obvladovanju čakalnih vrst

Zdravstvo ne more delovati s še manj zdravniki in medicinskimi sestrami, kot jih ima danes – pa že zdaj je pri nas strokovni kader v primerjavi z drugimi državami na stari celini med bolj obremenjenimi. Čakalne vrste niso več le nedopustno dolge, ampak so med pandemijo postale tudi povsem nepregledne. 

Zaradi spremenjenega načina dela v zdravstvu so se vrstile odpovedi terminov, pri zamikih in določanju novih datumov za diagnostiko in posege pa je prihajalo do številnih kolobocij, ki bodo, o tem ni dvoma, pustile odtis na patologiji slovenstva. Še zdaj se, denimo, dogaja, da pacient, ki je zaradi pandemije v nedogled čakal na pregled pred operacijo in potem na čimprejšnji operativni poseg, kliče v bolnišnico, kjer izve, da so njegov »primer« zaključili, ker da se na termin, ki naj bi mu ga poslali po pošti, ni odzval – v resnici pa je za novi datum izvedel nekaj mesecev prepozno, šele med omenjenim telefonskim pogovorom, kajti obvestila po pošti sploh ni prejel.

Da bi se v prihodnje izognili takšni tragediji zmešnjav, ki v zdravstveni sferi nima kaj iskati, je treba poskrbeti za ureditev razmer. Pacientom je treba zagotoviti ažurno, kakovostno, varno in celovito obravnavo, zaposlenim v zdravstvu – vsem, ne le zdravnikom in medicinskim sestram, pa omogočiti čim boljše pogoje za delo.

Rokave bodo morali zavihati vsi akterji ...

Če bi danes, tik pred volitvami, kandidate za poslance in za sestavo nove vladne koalicije vprašali, ali se v prihodnjih štirih letih nameravajo prednostno posvetiti saniranju razmer v zdravstvu, ki so paciente vkovale v nepregledne čakalne vrste, bi vsi hiteli pritrjevati in naštevati ukrepe, ki da jih imajo v mislih in v programih. Toda iz preteklih izkušenj vemo, da se misli politike takoj po zaprtju volišč razpršijo v povsem druge smeri – zdravstvo resda še naprej ostaja zanimiv interesni poligon, vendar se zdi, da drezanje vanj pospešeno izgublja draž.

Upajmo, da bo tokrat drugače. Nenazadnje bi bilo to nujno tudi zaradi na glavo obrnjene demografske piramide – trenutno je pri nas skorajda 430.000 prebivalcev starejših od 65 let, do leta 2050 se bo njihovo število povečalo na 620.000. Vemo, da je pri starejših pogostejša multimorbidnost, obiski pri zdravniku pa tudi hospitalizacije postanejo sčasoma postanejo stalnica, mnogi potrebujejo dodatno pomoč in podporo. In na to je treba misliti danes, ne jutri  – tudi zato, ker je pomanjkanje zdravnikov že zdaj izjemno pereče, mnogi od trenutno polno aktivnih pa bodo že v kratkem dopolnili pogoje za upokojitev. 

Jasno je, da našega zdravstva v prihodnje z iskanjem rokohitrskih rešitev ne bo mogoče stabilizirati. Krepitev povsem načetih temeljev, ki pa so v osnovi dobri, bo zato morala biti celovita in celostna, rokave bodo morali zavihati vsi akterji – in si po dolgih desetletjih priznati, da je resnično skrajni čas za umik političnih lovk iz medicinske sfere. Politika naj svojo bit v prihodnje usmeri v zagotavljanje dobrih pogojev za življenje in zdravje. Za uresničevanje strokovnega poslanstva in etike, ki v zdravstveni sferi sta in morata ostati med glavnimi atributi za dobro delo, pa naj skrbijo zdravniki in predstavniki drugih poklicnih skupin v zdravstvu ter socialnem varstvu.

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.