Na Brdu pri Kranju so bili nakazani obrisi zdravstvene reforme, za izvedbo katere ima aktualna vlada na voljo štiri leta. Odzivi na začrtane rešitve so različni, reakcije poznavalcev sistema na okvirno predstavljene obrise na novo snovanih sistemskih okvirov so prejkone zadržani ali obarvani s skepso, tudi na podlagi slabih izkušenj v preteklosti. Pa vendarle se zdi, da je na površje kadrovsko in logistično iztrošenega sistema priplavalo tudi upanje, ki je, resnici na ljubo, tisto, ki v skrbi za (izgubljeno) zdravje ostaja glavni imperativ in duša sistema in njegovih nosilcev, pa naj bodo temelji še tako trhli in iztrošeni. In prav zato bodo za pridobitev iskrenega, utemeljenega zaupanja, na katerega upajo tako resorni minister Danijel Bešič Loredan kot tudi celotna vlada s premierom Robertom Golobom na čelu, potrebna konkretna dejanja in izboljšave, ki bodo uporabnika zdravstvenih storitev, danes izgubljenega v nepreglednih čakalnih vrstah, ponovno postavila v središče dogajanja – tja torej, kjer mora biti, ko potrebuje strokovno pomoč, če naj bo ta zagotovljena ažurno, celovito, kakovostno in varno.
Prvič doslej smo bili priča nedvoumni napovedi, po kateri lahko vsi izvajalci zdravstvenih storitev v javni mreži do konca prihodnjega leta naredijo toliko, kot zmorejo – in za to prejmejo tudi plačilo. Seveda s tem ne bo mogoče odpraviti pomanjkanja kadra in sanirati logističnih zapletov, ki ovirajo nemoteno izvajanje zdravstveno-varstvenih storitev, a osnova za premik na bolje bo zagotovljena.
»Res si želimo, da bi do konca mandata izpeljali celovito zdravstveno reformo«
Zaključnega dela posveta se je udeležil tudi predsednik vlade Robert Golob, ki je prisotnim na koncu zagotovil: »Res si želimo, da bi do konca mandata izpeljali celovito zdravstveno reformo. Naloga je izjemno zahtevna. Ne gre za posamične korake, ampak za množico vzporednih korakov; prav je, da so ti koraki majhni, kajti nekateri med njimi so včasih taki, da jih želimo popraviti. Nihče ni nezmotljiv – skupaj pa lahko pridemo do željenega cilja.«
Zdravstveni minister ima premierovo absolutno podporo, zato tudi Golob ponavlja poziv Danijela Bešiča Loredana: »Vključite se v ta proces, na katerikoli točki. Morda pri spremembah splošnega dogovora, da bomo res lahko poskrbeli, da boste vsi javni zavodi – ne glede na stanje, v kakršnem ste danes – imeli priložnost, da povečate obseg storitev tam, kjer je to mogoče, in skrajšate čakalne vrste.«
Golob je prepričan, da je časa za udejanjenje reformnih sprememb v zdravstveni sferi, na katere Slovenija čaka že desetletja, dovolj. »Pred nami je še ves mandat, zato se nam ni treba obremenjevati, če v treh mesecih ne bomo rešili vsega – ker to ni mogoče. Po dolgem času pa so na razpolago finančni viri za zdravstvene reforme – in za te potrebe denarja ne bosta omejevala ne minister za finance ne vlada kot celota. Če bi kaj takega sporočil šest mesecev pred koncem mandata, bi vedeli, da 'prodajam banane'. Zdaj pa smo na začetku mandata – in kompleksni zdravstveni sistem potrebuje vaše sodelovanje pri načrtovanju in oblikovanju sprememb. To je edini način, da zdravstvo postavimo na raven, ki si jo zaslužite vsi, ki delate v zdravstvu, na raven, ki si jo zaslužijo pacienti – da bomo na koncu pacienti od zdravstvenega sistema dobili več in bolje.«
Pred nami je še ves mandat, zato se nam ni treba obremenjevati, če v treh mesecih ne bomo rešili vsega – ker to ni mogoče. Po dolgem času pa so na razpolago finančni viri za zdravstvene reforme – in za te potrebe denarja ne bosta omejevala ne minister za finance ne vlada kot celota. Če bi kaj takega sporočil šest mesecev pred koncem mandata, bi vedeli, da 'prodajam banane'. Zdaj pa smo na začetku mandata – in kompleksni zdravstveni sistem potrebuje vaše sodelovanje pri načrtovanju in oblikovanju sprememb. To je edini način, da zdravstvo postavimo na raven, ki si jo zaslužite vsi, ki delate v zdravstvu, na raven, ki si jo zaslužijo pacienti – da bomo na koncu pacienti od zdravstvenega sistema dobili več in bolje.
Odzivi na predstavljene rešitve
V nadaljevanju bomo nanizali nekaj odzivov na nove sistemske prijeme, ki jih je predstavila ekipa resornega ministrstva, najsi se to tiče upravljanja javnih zdravstvenih zavodov, izzivov pri digitalizaciji zdravstva ter urejanju in vodenju čakalnih seznamov, novih pravil za izdajanje soglasij za delo pri drugem delodajalcu, dodatkov za povečan obseg dela v družinski medicini ali širitve kompetenc v zdravstveni negi.
Tonka Poplas Susič, specialistka družinske medicine, direktorica ZD Ljubljana:
»Bistvenega pomena bo, kako bo vse to, kar je bilo napovedano, udejanjeno v praksi«
Pravilno ugotavljate, kajti občutek ob zdajšnji predstavitvi je optimističen. Gre za pogled, ki ga dosedanje ekipe niso predstavljale tako nazorno in v določenih točkah ne tako prelomno, iz drugačnega zornega kota. A v tem trenutku izvedbenih aktov še ni – bistvenega pomena pa bo, kako bo vse to, kar je bilo napovedano, udejanjeno v praksi.
Glede prenosa kompetenc na področju medicinsko-tehničnih pripomočkov zagotovo obstaja rešitev pri najpogostejših medicinskih pripomočkih. Ko jih zdravnik enkrat predpiše, nadaljevanje ali ponavljanje predpisovanja ni potrebno, ker bi bilo mogoče zagotoviti, da jih uporabniki, če so pripomočki predpisani za nedoločen čas, dvigujejo do trenutka, ko se zdravstveno stanje spremeni. Takrat – torej na dve leti, pet let ali celo redkeje – bi zdravnik predpisal spremembo.
Omenjeni prenos kompetenc pa se nanaša na medicinsko-tehnične pripomočke, ki so na primarni ravni redko predpisani. V moji ambulanti sta, denimo, na leto en ali dva taka primera.
Poleg tega bi moral biti pisni prenos na diplomirano medicinsko sestro opredeljen natančneje – tudi glede odgovornosti. Glede tega bo nujna dodatna razlaga v aktih, ki jih bo ministrstvo predstavilo v prihodnje.
Tukaj, denimo, niso vključeni inkontinenčni pripomočki ...
In isto velja tudi za drugo, prav tako veliko skupino pripomočkov – za diabetične bolnike. To je skupina medicinsko-tehničnih pripomočkov, ki so trajni; dobra rešitev bi bila, če bi jih uporabniki od prvega predpisa naprej lahko preprosto prevzeli. Ko pa pride do poslabšanja ali spremembe zdravstvenega stanja, zdravnik predpisano ponovno ovrednoti in spremeni status medicinskega pripomočka.
Ustvarjanje ustreznih pogojev, ki bi pritegnili mlade zdravnike. Videti je bilo, da gre razmislek tudi v tej smeri. Dobro bi bilo, če bi se pri tem ozrli tudi na pomen timskega dela, o čemer ni bilo govora, vsaj ne dovolj temeljito. Zagotovo pa je mogoče reči, da se odpirajo primerni pogledi v prihodnost.
Monika Ažman, diplomirana medicinska sestra, predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege:
»Najbolj skrbi to, da v širitev kompetenc ni vključena možnost predpisovanja inkontinenčnega programa«
Trenutno res nismo v zavidljivem položaju, kar se tiče zagotavljanja kadrov v zdravstveni negi in tudi babištvu, vizijo pa na vsak način potrebujemo. Zagotovo še najbolj potrebujemo strategijo razvoja zdravstvene nege in babištva, ki je nimamo; imeli smo jo do leta 2020.
Edino, kar nekako veseli oziroma vzbuja upanje, je kljub vsemu dogovarjanje o timskem pristopu in v tem kontekstu prenos kompetenc na diplomirano medicinsko sestro – in, kot smo slišali, tudi na zdravstvenega tehnika in na zdravstvenega administratorja. V tem trenutku morda najbolj skrbi to, da pri širitvi kompetenc ne gre za možnost predpisovanja inkontinenčnega programa, torej vseh inkontinenčnih vložkov in plenic – to je tisto, za kar si zdravstvena nega prizadeva že vrsto let, kajti zdravniki imajo s tem veliko administrativnega dela.
Torej v tem smislu govorimo o rešitvi, ki ne prinaša celostne rešitve?
Izpostavljene so bile samo posamezne možne rešitve – tista, na katero opozarjamo že dolgo, pa v tokratni predstavitvi še ni zajeta. Prepričana pa sem, da bomo tudi to uredili, zato bomo sprožili ustrezno pobudo.
Lili Gantar Žura, specialistka splošne medicine, direktorica ZD Kranj:
»V ZD Kranj bomo zaposlili tri zdravnice, ki smo jih 'ukradli' drugemu zdravstvenemu domu – in povzročili pomanjkanje tam, a trenutno druge rešitve ni«
Mislim sicer, da se trudijo, vendar družinskih zdravnikov še vedno primanjkuje. Vsi ne bodo hoteli dodatnega denarja, ki bo na voljo, kajti večina bolj ceni prosti čas. Še vedno bo brez zdravnika ostalo veliko število ljudi. Prenos kompetenc sicer predstavlja korak naprej, vendar ne vem, če je usklajen z zdravstveno zavarovalnico oziroma z ZZZS; če bo torej predpis pripomočka uredila medicinska sestra, kdo bo to zavedel, kje bo podpis, kako se bo storitev obračunala ...
Rešitev za sistem bi predstavljala pridobitev velikega števila zdravnikov na primarni ravni. Na pomanjkanje zdravnikov družinske medicine in zdravnikov urgentne medicine opozarjam že od leta 2008, na podlagi projekcij, ki sem jih naredila. Manko družinskih zdravnikov se zdaj kaže na obremenjenosti nujne medicinske pomoči (NMP); ker veliko ljudi ne pride do storitve, ki jo potrebujejo, pomoč poiščejo v sklopu NMP, s tem pa jo dodatno obremenjujejo, kajti tudi tu zdravnikov ni dovolj.
Mislim, da čarobne paličke ni, predvsem je treba mlade zdravnike navdušiti za to specializacijo, Tudi sama ne vem, kako to doseči – ali z denarno spodbudo ali morda tako, da bi v sklopu občine mladim zdravnikom, ki bi se odločili za družinsko medicino, ponudili stanovanje ... Ne vem. Mogoče je rešitev tudi v pogojih glede specializacije. Ko sem sama opravljala specializacijo, je specializacijo plačeval zdravstveni zavod, v katerem sem delala in kjer sem bila primorana delati točno določen čas – ali pa bi v nasprotnem primeru morala vrniti veliko vsoto denarja. Danes pa nimamo vpliva na to; specializant se lahko odloči in odide v drugo ustanovo, če mu tam ponudijo boljše pogoje.
Verjetno bi res kazalo ponovno razmišljati in rešitev iskati v smeri, ki ste jo omenili, kajne?
Mogoče je to rešitev. Že dolgo se ukvarjam s tem, kaj narediti. Zdravnike poskušamo privabiti s spodbudnim delovnim okoljem, poskusimo jim omogočiti, da imajo takšno število opredeljenih pacientov, ki je v skladu s standardi in normativi, ne silimo jih v preseganje teh okvirov. Toda v sistemu zdravnikov ni.
Do pomanjkanja pride predvsem takrat, ko se zdravnik, ki ima ambulanto že kar nekaj časa, upokoji – v takem primeru brez zdravnika ostane ljudi za dve ambulanti, tako da moramo za nadomestitev starejšega zdravnika zaposliti dva zdravnika. Trenutno smo v fazi zaposlovanja treh zdravnic, ki smo jih, seveda, 'ukradli' iz sistema, drugemu zdravstvenemu domu – in povzročili pomanjkanje tam.
Toda v tem trenutku druge rešitve ni, kajne?
Ne, druge rešitve ne vidim.
Doc. dr. Tina Bregant, specialistka pediatrije, specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine, Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Cirius:
»Veliko metanja bleščečega peska v oči, pravih ukrepov v smislu reforme pa bore malo«
Moram reči, da sem prišla s precejšnjim upanjem, da bom slišala rešitve – a sem si od celotnega posveta najbolj zapomnila zadnje besede, po katerih je v skrajnem primeru pripravljen rezervni načrt za privatizacijo zdravstva, kar je za vse nas izjemno slabo.
Rešitve obstajajo, v Evropi imamo zdravstvene sisteme, ki delujejo, ki zajamejo tako kakovost kot varnost dela, ki poskrbijo za pacienta in ga v resnici postavijo v središče, ne le v besedah, ampak tudi v dejanjih – in imamo, seveda, tudi sisteme, v katerih poskušajo poskrbeti za zdravstvene delavce.
Dejstvo je, da je delo v zdravstvu težko, zahtevno – in zaposleni v zdravstvu tudi drugod po svetu izgorevajo. Toda do takega sesutja sistema, kot smo mu zdaj priča pri nas, v sosednjih državah, kakršni sta Avstrija ali danes omenjena Finska, vendarle ni prišlo.
Vprašati se moramo, kaj si želimo za naše bolnike – to je ključnega pomena. Imeli smo tradicionalno dobro primarno raven zdravstvenega varstva, ki smo jo vzpostavili med prvimi na svetu, po prvi svetovni vojni, torej praktično pred več kot sto leti. V osnovnem zdravstvu imamo družinskega zdravnika, pediatra, ginekologa, zobozdravnika. Obstoječi sistem pa se sesuva, kajti imamo več kot 130.000 ljudi brez izbranega zdravnika in prav nobenega mehanizma, da bi ljudje, ki so tudi po 40 let vplačevali v zdravstveno blagajno, imeli sklenjeno pogodbo z ZZZS, po kateri bi glede na vsa vplačila lahko zahtevali, naj jim država zagotovi zdravnika.
Tako sem danes med sogovorniki poleg zdravnikov in direktorjev zdravstvenih zavodov pogrešala tudi zavarovalnico oziroma ZZZS, ki se pogosto pohvali, da deluje vitko. In res deluje vitko, kajti finančna sredstva se odvajajo direktno od naših plač, kar pomeni, da s tem nimajo dela – po drugi strani pa zdravstveni delavci delujemo kot njihovi agenti na terenu, kar je popolnoma zgrešeno. Ljudje ne vedo, kaj jim pripada in kaj za svoj denar (lahko) dobijo.
Potrebujemo storitve informacijske tehnologije (IT), ki bi podprle transparentnost sistema, da bi lahko točno videli, kaj plačamo, kaj za to dobimo, kaj mora narediti zdravnik in kako opravi določeno storitev – in ne le instrumentalizacijo v smislu nagrajevanja EKG, holterja in podobnih preiskav ... Nagraditi bi veljalo zdravniško delo, ki je intelektualno zahtevno, saj zajema pogovor, anamnezo in klinični pregled, ki ga v nekaj minutah ni mogoče narediti dobro. Točno to je tisto, zaradi česar je medicina zahtevna – in to je treba plačati.
Naštela sem več stvari, ki bi jih bilo treba nasloviti. Med njimi je bila danes informatizacija IT sistema, kar se mi zdi zelo dobro – vendar pri tem ne gre samo za premetavanje excela, ampak se moramo vprašati, zakaj informatizacijo potrebujemo. Potrebujemo jo zaradi spremembe procesov, zato mora temeljiti na procesih, ki jih moramo spremeniti, pri čemer je informatizacija lahko orodje, s katerim bomo sistem naredili preglednejši. Potem bomo točno vedeli, kaj in kako naredimo – in to je izvedljivo.
Predstavljen je bil tudi enotni informacijski sistem za Slovenijo oziroma sistemi, ki bi bili vsaj kompatibilni z že postavljeno hrbtenico. Tu ni treba izumljati tople vode, toda ministrstvo za zdravje ocenjuje, da moramo biti zdravstveni delavci skrbniki podatkov. Strinjam se, da smo skrbniki podatkov, vendar se skrbnike podatkov praviloma izobrazi, da lahko delajo dobro – in se jih za to tudi dobro plača. Ne more pa se od nas zahtevati, da smo skrbniki podatkov, da smo vešči informatizacije, da pravzaprav poskrbimo za ves IT, hkrati pa celo pri magnetno-resonančnem (MR) slikanju v ceno storitve ni zajet strošek informatizacije. Če torej ministrstvo od nas pričakuje in želi, da to storimo, čeprav za to nismo plačani, to pomeni, da se od nas pričakuje, da se bomo zajedali v sredstva, ki jih ZZZS namenja za pregled bolnika – zato, da bomo poskrbeli za informatizacijo. To vendarle ni naša naloga – oziroma nam je treba dati orodje, da bomo do tega prišli.
Danes je bilo med drugim izpostavljeno, da bi pravzaprav bolniki morali zahtevati, da se izvide daje v sistem zVem. Toda bolniki so uporabniki sistema; strinjam se s tem, da je pomembno, da vedo, kaj zahtevajo. Ampak zahtevati nekaj, kar je nepredstavljivo, kar nihče niti ni pripravljen plačati – kako?
Ob tem, da si marsikdo, zlasti starejši, s tem niti ne bi znal kaj dosti pomagati ...
Informatizacija in znanje digitalizacije sta zelo pomembni. Toda učiti pisati nekoga, ki pravzaprav še ne pozna niti črk, ne gre; ni mogoče zahtevati od njega, da bere Vojno in mir. Pred tem je treba narediti številne druge korake: s plačnikom se je treba dogovoriti, ali bodo ta sredstva zajeta v plačilu storitve, dogovoriti se je treba, koliko sredstev bomo namenili za to, ugotoviti, ali imamo ljudi, ki bodo to delali, videti, kdo je pripravljen prevzeti to obveznost ... Ne moremo pa zgolj reči, da je nekaj treba narediti.
Zelo negativno sem bila presenečena tudi nad dikcijo o inšpektorjih, o globah – in mislim, da nisem edina od zdravstvenih delavcev, ki se je počutila skoraj kot zločinec, ki potrebuje ministrstvo za to, da nas bo nadzorovalo pri izvajanju naših storitev, ker smo nagnjeni h goljufiji. In to ostro zavračam.
Ne potrebujemo dodatnih inšpektorjev, potrebujemo znanje, potrebujemo politiko, ki bo zdravstveni sistem usmerila v bolnika, zdravstvenim delavcem pa omogočila, da bomo za bolnika lahko poskrbeli.
Veste, s kolegi smo temeljito prebrali, kaj se bo preneslo na delo medicinskih sester – predpis postelje, predpis dvigala, kar na primarni ravni redko predpisujemo, medtem ko plenice (za inkontinenco, op. a.) predpisujemo vsak dan.
S prenosom predpisovanja plenic na medicinske sestre bi naredili mnogo več, kot takšna, skorajda kozmetična ureditev. Dobila sem vtis, da je bilo veliko metanja bleščečega peska v oči, pravih ukrepov v smislu reforme pa bore malo.
»Prvič v zgodovini bodo lahko vsi izvajalci zdravstvenih storitev v javni mreži naredili toliko, kolikor je treba«
»Tudi sam bi si želel imeti čudežno paličico in pet milijard evrov ter nagraditi vse zdravnike, vse zdravstvene delavce in vse, ki delajo v zdravstvenem sistemu – vendar je nimam. Sistema ni mogoče spremeniti v treh mesecih, lahko pa ga v treh letih. To, kar smo vam prikazali danes, je majhen korak. Tudi v prihodnje bomo delali kratke korake in vas prosili za odziv, ali smo na pravi poti. Tudi sam vas prosim za povratno informacijo, ali gremo v pravo smer,« poudarja resorni minister Danijel Bešič Loredan, ki se pri snovanju reformnih procesov želi opreti na finski model, ki so ga tam (vz)postavljali deset let, medtem ko naj bi Sloveniji to uspelo v rekordnih treh letih.
Seveda je težko verjeti, da bo tak veliki met uspel v tako kratkem času, tudi zato, ker vemo, kako hitro na Slovenskem pride do kratkih stikov, četudi pri udejanjanju dobro začrtanih ciljev. Doslej so bile zakonodajne rešitve praviloma sprejete brez sodelovanja resničnih poznavalcev, dopolnjevane zgolj z interesnimi medklici in s političnim merjenjem moči – in tako smo vedno znova obstali v okvirih neživljenjske zakonodaje, ki je bila v prenekaterem delu le mrtva črka na papirju.
Tokrat resorni minister pravi, da si želi sodelovanja, z vsemi poklicnimi skupinami v zdravstvu, »in na ministrstvu za zdravje bomo naredili vse, kar je v naši moči, da vam pridemo nasproti. Prvič v zgodovini bodo lahko vsi izvajalci zdravstvenih storitev v javni mreži naredili toliko, kolikor je treba – in to bo tudi plačano, do konca leta 2023. Vemo, da ni kadra, vemo, da obstajajo težave, ki jih bomo reševali; imamo podporo predsednika vlade in imamo podporo celotne vlade. Prvič v zgodovini je tako, da predsednika vlade zdravstvo tudi v resnici zanima in mu je mar zanj.«
Sistema ni mogoče spremeniti v treh mesecih, lahko pa ga v treh letih. To, kar smo vam prikazali danes, je majhen korak. Tudi v prihodnje bomo delali kratke korake in vas prosili za odziv, ali smo na pravi poti. Tudi sam vas prosim za povratno informacijo, ali gremo v pravo smer.
Zdravstvo je vedno bilo in bo področje, na katerem se brez usmiljenja lomijo ostra interesna in politična kopja.
Naj bodo njihove osti tokrat obrnjene stran od pacientov in poskrbijo, da bo medicina v prihodnje lahko čim bolj nemoteno delovala v dobro tistega, zaradi katerega obstaja: pacienta, ki mu s pravočasnim ukrepanjem lahko obvaruje zdravje in reši življenje.
Video pogovori: Diana Zajec; simbolične fotografije: iStock
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
