A ob tem se velja vprašati, kako trden in pravilno umerjen je v resnici prvi korak na novi poti k reformi zdravstva. Mnenja so, kot vedno, deljena. Jasno je, da prvenstveni cilj – omogočiti izvedbo čim večjega števila zdravstvenih storitev in zagotoviti njihovo plačilo – ni odrešilna formula za odpravo težav v zdravstvu, kajti kadra preprosto ni dovolj, po drugi strani pa se bo na tej poti znašlo vse preveč sistemsko-logističnih ovir, ki jih ni mogoče odpraviti s finančno injekcijo. Konkretnih primerov, ki to potrjujejo, je veliko. 

Med takšnimi je, denimo, Zdravstveni dom Kočevje, v katerem od zadnjega konca tedna v sklopu nujne medicinske pomoči nimajo več zagotovljene 24-urne prisotnosti zdravnika. Apeli za kolegialno pomoč pri pokritju strokovnih zmogljivosti za nujne primere so ostali brez odziva – ker se praktično vse zdravstvene ustanove soočajo s podobnimi težavami. Na pomoč bosta, če oziroma ko bo to res nujno – in jasno je, da takšnih situacij ne bo malo –, priskočila strokovni kader iz bližnjih zdravstvenih ustanov ter centralna urgentna služba 112.

»Glede kadrovskih težav ažurno obveščamo tudi ministrstvo za zdravje, s katerim tesno sodelujemo pri iskanju najustreznejših rešitev. Verjamemo, da gre za izredne okoliščine in da bo običajni sistem vzpostavljen v najkrajšem možnem času,« nastali situaciji ob rob dodaja direktor kočevskega zdravstvenega doma Gregor Košir.

Kako trden je prvi korak na novi poti k reformi zdravstva?

Izrednih okoliščin v našem zdravstvu je preprosto preveč, da bi bilo nastalo stanje mogoče sanirati v kratkem. 

Zdravnikov v osnovnem zdravstvu že dolgo ni več dovolj. In prav s pomočjo interventnega zakona naj bi se zdravstvena politika prednostno odzvala tudi na pereče razmere na primarni ravni ter jih s predvidenimi prijemi, med drugim tudi z administrativnimi razbremenitvami, čim prej umirila. A pri tem ostaja jasno, da so in bodo nujne celostne spremembe, takšne, ki bodo bolnikom na Slovenskem omogočile, da bodo do strokovne pomoči in do svetovanja, do zdravnika in do zdravljenja, do fizioterapije in do rehabilitacije na vseh ravneh zdravstvenega varstva prišli pravočasno – takrat, ko jim bolezen ali poškodba ustavi korak. In ne tako, kot je danes, ko se marsikdaj to zgodi šele z zamikom, ko so se težave že podeseterile ali ko je pri določeni diagnozi potem, ko je ta končno postavljena, bolezen že tako napredovala, da pacienta ni več mogoče pozdraviti.

Že koordinacija zdravniških organizacij je pred približno poldrugim mesecem, na prvem srečanju z ministrom Danijelom Bešičem Loredanom, izpostavila najakutnejše probleme zdravstva, ki zahtevajo urgentno reševanje – kajti težave, ki jih pri nas zaznavamo že leta in desetletja, so se z neuravnoteženo obravnavo pacientov v času epidemije COVID le še stopnjevale. Zato je v tem trenutku logična in edino sprejemljiva teza, po kateri mora pacient storitev, ki jo potrebuje, prejeti takrat, ko jo potrebuje, le pobožna želja in ta bistveni del strokovnega poslanstva ostaja ujet v sistemskih nedorečenostih, kratkih stikih in preživelih organizacijsko-logističnih okvirih. 

Iskanje formule za stabiliziranje na vseh ravneh močno načetega sistema ...

Danijel Bešič Loredan se zaveda, da bo na poti do zdravstvene reforme treba poskrbeti za ključne elemente; po umiritvi razmer v osnovnem zdravstvu in dokončanju mreže urgentnih centrov želi zagotoviti plačilo vseh zdravstvenih storitev, opravljenih od začetka septembra do 23. decembra letos. S spremenjenim vodenjem zdravstvenih ustanov (poudarek je na bolnišnicah) naj bi sistem stabilizirali do te mere, da bo mogoče začeti z udejanjanjem celovitih sprememb, ki bodo omogočile zagotovitev primerljive zdravstvene obravnave slehernemu pacientu.

Dela bo veliko in ne bo hitro opravljeno. To med drugim potrjuje tudi primer jeseniške splošne bolnišnice, kjer že dolgo opozarjajo na resno prostorsko stisko in z njo povezane pogoje za zdravljenje, ki so vse prej kot ustrezni. Zaradi teh logističnih težav pa tudi zavoljo kadrovskega manka, ki je najizrazitejši v zdravstveni negi, so bili že primorani zapreti kardiološki oddelek, enega od pediatričnih oddelkov, oddelek za zdravstveno nego ter občasno ortopedski oddelek, kar še dodatno poslabšuje dostopnost do zdravstvenih storitev na regijski ravni.

Zdaj, ko je kljub poletju število okuženih z novim koronavirusom SARS-CoV-2 znova začelo strmo naraščati, se povečuje tudi število obolelih, ki zaradi težje oblike bolezni COVID potrebujejo zdravljenje v bolnišnici. In tu se, kot poudarja vodstvo SB Jesenice, spet zatakne, kajti »bolnišnica ne more zagotoviti ustreznega števila izolacijskih sob, zaradi pomanjkanja kadra tudi ni mogoče odpreti oddelka, namenjenega zdravljenju COVID bolnikov ... Po drugi strani pa, kljub zaprtju enega odseka kirurške službe, ta program izvajamo v celoti – zmanjševanje te službe na račun drugih obolenj bi pomenilo dodatno težavo pri dostopnosti do ustrezne kirurške obravnave, vodilo bi v podaljševanje čakalnih dob in v poslabševanje zdravstvenih težav ...«.

... in ponovno ukrepanje bolnišnic zaradi strmega porasta SARS-CoV-2 okužb

Na račun povečevanja števila okužb z novim koronavirusom in posledičnimi zapleti pri prebolevanju bolezni COVID pri bolnikih s slabše delujočim imunskim sistemom se povečuje tudi skrb zaposlenih v bolnišnicah, ki vedo, kakšni scenariji lahko sledijo – pri vseh pacientih, ne le pri omenjenih. Tako so danes iz Univerzitetnega kliničnega centra Maribor že sporočili, da obiski v UKC do nadaljnjega niso dovoljeni, razen če predstojnik bolnišničnega oddelka to izjemoma dovoli.

Tudi nošenje zaščitnih mask je v zdravstvenih ustanovah spet obvezno, saj si nihče ne želi ponovitve zgodbe, kakršno smo doživljali in preživljali v zadnjih dveh letih in pol. To obdobje je sicer ostalo zaznamovano z zelo raznolikimi pogledi in s precejšnjo splošno averzijo, a najverodostojnejši pričevalci tega obdobja ostajajo tisti, ki so bili od blizu priča COVID kalvariji v intenzivnih enotah bolnišnic – in jim je z izjemnimi napori uspelo preživeti. Veliko bi bilo mogoče povedati tudi o pezi ujetosti v čakalnih vrstah ter negotovosti zaradi čakanja na diagnostiko in zdravljenje – pa tudi o posledicah odklanjanja najosnovnejših zaščitnih ukrepov, s katerimi bi bilo mogoče posledice epidemije obvladati bistveno hitreje, z veliko manj kolateralne škode ... 

Zelena luč za drugačno nadzorovanje nadzornikov 

O tem bo zagotovo več govora jeseni, trenutno pa je aktualnejši interventni zakon, vreden dobrih 200 milijonov evrov; tega so poslanci potem, ko ga je vlada pripravila za obravnavo po nujnem postopku, sprejeli v manj kot tednu dni, veljati pa naj bi začel septembra. Do takrat naj bi na tej zakonodajni podlagi spremenili sestavo svetov zdravstvenih zavodov na sekundarni in terciarni ravni; to (po politični plati) ne bi bilo nič novega, če teh menjav ne bi pospremila zagotovila, češ da bo le tako poskrbljeno za zagotovitev stabilnega delovanja zdravstvenega sistema. 

To naj bi se zgodilo v sozvočju z delovanjem novega urada za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu, ki naj bi omogočal ažurni uvid v dogajanje na omenjenih področjih – pri čemer ne velja prezreti, da urad od minulega četrtka kot vršilec dolžnosti vodi Aleš Šabeder, svetovalec aktualnega ministra za zdravje, ki se je pred nekaj leti preizkusil tako v vlogi generalnega direktorja ljubljanskega UKC in potem še zdravstvenega ministra, medtem ko trenutno predseduje svetu zavoda Onkološkega inštituta Ljubljana. 

V skladu z določbami zakona o interventnih ukrepih se je pristojnost za upravni, sistemski in inšpekcijski nadzor prenesla na urad, ki bo v prihodnje redno preverjal podatke o čakalnih dobah, vzporedno skrbel za nadzor nad sistemom kakovosti v zdravstveni sferi, sistematično razčlenjeval dejavnike tveganja in snoval strategijo za obvladovanje tveganj, bdel nad naložbami in javnimi naročili ter nadzoroval poslovanje javnih zdravstvenih zavodov.

Mag. Marjeta Kuhar o ovirah, ki so v minulih letih onemogočale delovanje sistema ...

Na resornem ministrstvu pa se ob tem, kot pravijo, zavedajo, da bo treba v naboru interventnih ukrepanj prednostno sanirati čakalne vrste oziroma podatke o njih, za katere je danes tudi uradno pripoznano, da niso verodostojni. A kljub nezanesljivosti uradnih podatkov ni dvoma, da so čakalne dobe v marsikateri veji medicine ogrožujoče predolge, kar potrjuje izkustvena »statistika«, o kateri največ vedo in povedo tako zaposleni v zdravstvu kot njihovi pacienti.

»Število čakajočih nad strokovno dopustno čakalno dobo se je v zadnjem letu dni kljub dodatnim milijonom – gre za 47 milijonov evrov ali več, natančen podatek ni znan – spet povečalo, za 16,7 odstotka! Januarja 2018 je na zdravstveno obravnavo, torej na pregled, preiskavo ali na poseg za 59 vrst zdravstvenih storitev nedopustno dolgo čakalo 47.360 pacientov, decembra pa že 55.248,« je že pred tremi leti in pol v pogovoru za zdravstveni portal poudarila mag. Marjeta Kuhar, strokovnjakinja za analitiko delovanja in upravljanja zdravstvenega sistema. Po njeni tedanji oceni je že napočil »čas za prve ocene, v katero smer bodo tudi pri tej vladi šli ukrepi za skrajševanje čakalnih vrst,« iluzorno pa bi bilo pričakovati, »da bi izboljšane ukrepe, ki bi res pripomogli k skrajšanju čakalnih dob, v sklopu resornega ministrstva lahko pripravila ista ekipa, ki je pripravljala tudi prejšnje ukrepe. Ti so v zdravstvu povzročili toliko težav, nepotrebne papirologije in jemanja časa, ki bi moral biti prvenstveno namenjen pacientom, da je treba prekiniti s prakso, v kateri eni in isti ljudje vedno znova postavljajo vedno nove ovire, ki onemogočajo delovanje sistema.«

... in o aktualnih rešitvah, ki naj bi omogočile verodostojnost čakalnih seznamov

Takrat je resorno ministrstvo vodil Samo Fakin. Do danes se je izmenjalo še nekaj zdravstvenih ministrov, čakalne vrste pa so daljše, kot so bile takrat. 

Zdaj imajo na ministrstvu za zdravje akcijski načrt, ki naj bi vendarle vodil v kakovostnejšo izmenjavo podatkov v centralnem informacijskem sistemu e-naročanje – da se bo izboljšalo vodenje čakalnih seznamov in čakalnih dob. Avtorica dokumenta je mag. Marjeta Kuhar, ki poudarja, da »strokovno nedopustne čakalne dobe povečujejo tveganje pri zdravljenju, lahko vodijo v zahtevnejšo rehabilitacijo in podaljšujejo odsotnost z dela, vse to pa povečuje stroške zdravljenja. Dolge čakalne dobe ne vplivajo neugodno le na kakovost zdravljenja in na varnost pacienta, temveč predstavljajo dodatno breme, ki onemogoča nemoteno delovanje sistema zdravstvenega varstva – tako s finančnega in organizacijskega kot tudi z gospodarskega vidika.«

Ker pa po njenem prepričanju uspešnost ukrepov za skrajševanje čakalnih dob ni odvisna le od ustrezne razporeditve finančnih virov, ampak tudi ali predvsem od kakovosti podatkov, je »najprej treba poskrbeti za izboljšanje kakovosti podatkov, zagotovitev preglednosti pri vodenju čakalnih seznamov in ažurnega prenosa podatkov v centralni sistem – in šele potem sprejemati kakršnekoli ukrepe«.

Z nujnimi ukrepi naj bi torej v zdravstvu prvenstveno stabilizirali sistem in postavili trdno osnovo za izboljšave pri zagotavljanju ažurnih, kakovostnih in varnih storitev. Kako trden je ta prvi resneje zastavljeni korak v smeri zdravstvene reforme, bo jasno kmalu.

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.