Dileme in stiske, ki so v dobršni meri sistemsko pogojene – pomanjkanje in preobremenjenost družinskih zdravnikov, delovanje bolnišničnih oddelkov z zmanjšanim obsegom zaradi premalo (zlasti negovalnega) kadra, povečevanje priliva obolelih z neakutnimi, neurgentnimi bolezenskimi stanji (tudi zato, ker so mnogi ostali brez osebnega zdravnika), usihanje interesa za specializacijo iz urgentne medicine ... –, niso nove. O »urgenci za urgenco« je govora že dolgo. Rešitve za optimizacijo delovanja urgentnih centrov so pripravljene, odločevalci pa bodo presodili, ali bodo njihovo udejanjenje omogočili ali ne.
Slovenska medicinska akademija (SMA), strokovna asociacija vodilnih strokovnjakov s področja zdravstva oziroma medicine, je po lanskoletni razpravi o razmerah v urgentni medicini oblikovala delovno skupino pod vodstvom prof. dr. Aleša Blinca. Strokovnjaki, ki so sodelovali v omenjeni skupini, so v sklopu filigranske analize delovanja urgentnih centrov razčlenili vzroke za nastajanje nedopustnih čakalnih dob na tem področju, pripravili pa so tudi predlog rešitev, ki bi pripomogle k izboljšanju delovanja teh centrov in s tem tudi k boljši dostopnosti do urgentnih storitev.
Neprekinjena nujna medicinska pomoč je pri nas v osnovnem zdravstvu zagotovljena na 54 lokacijah (bodisi v ambulantah bodisi na terenu); izvajajo jo dežurne ekipe, ki pa praviloma niso niti opremljene niti usposobljene za obravnavo bolnikov z najzahtevnejšimi bolezenskimi stanji.
Urgentni centri, ki delujejo v sklopu bolnišnic, so namenjeni reševanju življenj kritično bolnih ali poškodovanih bolnikov z najzahtevnejšimi bolezenskimi stanji, ki po urgentni obravnavi praviloma potrebujejo nadaljevanje zdravljenja v bolnišnici. Danes v Sloveniji urgentni centri delujejo v devetih regijskih bolnišnicah (Jesenice, Celje, Izola, Murska Sobota, Nova Gorica, Slovenj Gradec, Novo mesto, Trbovlje in Brežice), v obeh univerzitetnih kliničnih centrih (UKC Ljubljana, UKC Maribor), načrtovana pa je tudi izgradnja urgentnega centra v splošni bolnišnici na Ptuju.
Trije glavni vzroki za preobremenjenost urgentnih centrov
V analizi, pripravljeni na pobudo SMA, je v tem kontekstu na podlagi analitično razdelanih podatkov izpostavljeno, da so obremenitve urgentnih centrov v Sloveniji prevelike, predvsem na račun:
- pomanjkanja zdravnikov in medicinskih sester,
- oteženega sprejemanja akutno obolelih na bolnišnične oddelke,
- naraščanja priliva neurgentnih bolnikov na urgenco.
Med najbolj obremenjenimi urgentnimi centri, kjer razmere postajajo res nevzdržne, sta urgentna centra, ki delujeta v sklopu UKC Ljubljana in UKC Maribor.
Ključni razlogi za težave urgentnih centrov:
- povečevanje priliva bolnikov, ki nimajo urgentnih težav, ampak gre za poslabšanje kronične bolezni;
- kadrovski osip zaradi slabšajočih se oziroma težavnih delovnih pogojev;
- dan, dva ali celo več dni trajajoče čakanje pacientov na sprejem v bolnišnico.
O izzivih na tem področju medicine ter o najoptimalnejših sistemskih rešitvah so podrobno spregovorili predsednik Slovenskega zdravniškega društva (SZD) prof. dr. Radko Komadina, predsednik Slovenske medicinske akademije (SMA) prof. dr. Pavel Poredoš ter člana akademije prof. dr. Aleš Blinc in prof. dr. Mitja Košnik.
Prof. dr. Radko Komadina, spec. splošne in travmatološke kirurgije, strokovni direktor SB Celje, predsednik SZD:
»Urgentna medicina ni kriva za stanje v urgentnih centrih«
Ljudje, ki delajo v urgentnih centrih, se danes v Ljubljani 'utapljajo' v 170.000 obravnavah na letni ravni; med pacienti so tudi 'rdeče triažirani' urgentni bolniki, ki pomoč potrebujejo v nekaj minutah. V urgentnem centru v Mariboru beležijo 112.000 obiskov, v urgentnem centru v Celju 102.000 obiskov, v novomeškem urgentnem centru 70.000 obiskov na leto – in tako naprej ...
Ti kvantitativni podatki kažejo, da je sistem zlorabljen. Zato, tudi v sklopu svetovnega dneva urgentne medicine, poudarjamo, da želimo rešiti predvsem urgentno medicino. Urgentna medicina je danes zasuta; po eni strani je izpostavljena silnim preobremenitvam, po drugi strani pa silnim kritikam. Vendar urgentna medicina ni kriva za stanje v urgentnih centrih.
Zato je tudi s pomočjo aktualne analize treba nagovoriti organizatorje zdravstva, naj z ustreznimi zakonskimi in podzakonskimi ukrepi na tem področju vzpostavijo red. Konec koncev je ob zadnjem razpisu za specializacije iz urgentne medicine – za 20 razpisanih mest – prispela ena sama prijava. En sam mladi zdravnik se je ojunačil za specializacijo na področju, na katerem moraš vzeti v zakup, da ti bodo vsak dan rekli, da si nekaj delal narobe, da si delal prepočasi ali da si nekoga pustil ure in ure čakati v čakalnici – ti pa si se vmes prednostno ukvarjal z rumeno in rdeče triažiranimi pacienti.
Zato pričakujemo, da bo resorno ministrstvo v kontekstu tega matematičnega modela izvedlo raziskovalni projekt in urgentne centre zaščitilo pred neurgentnimi bolniki. Gre za 'fast-track treatment'; ta mora biti vedno prost, da se obravnava pacientov, ki so v triažnih skupinah označeni kot rumeni ali rdeči, začne res takoj. Ostali pa tam nimajo kaj iskati.
Ob zadnjem razpisu za specializacije iz urgentne medicine se je en sam mladi zdravnik ojunačil za specializacijo na področju, na katerem moraš vzeti v zakup, da ti bodo vsak dan rekli, da si nekaj delal narobe, da si delal prepočasi ali da si nekoga pustil ure in ure čakati v čakalnici – ti pa si se vmes prednostno ukvarjal z najbolj ogroženimi pacienti.
Prof. dr. Pavel Poredoš, spec. interne medicine ter kardiologije in vaskularne medicine, predsednik Slovenske medicinske akademije:
»Ni dopustno, da se v današnjem času dogaja, da bolniki ležijo kar na hodnikih – tudi dan, dva ali več«
Res je. Urgenca niso samo vstopna vrata za obravnavo bolnikov na sekundarni in terciarni ravni, ampak gre dostikrat za neposredno reševanje življenj. Zato je to eden izmed najpomembnejših segmentov zdravstvenega varstva. Žal se v zadnjem času dogaja, da so čakalne dobe predolge, vendar pa si upam trditi, da, kar se tiče tistih posameznikov, ki potrebujejo zelo nujno pomoč, ko gre za reševanje življenja, večina njih dobi pravočasno oskrbo.
Problem je, ker so urgentni centri preobremenjeni tudi zaradi neustreznega napotovanja oziroma zato, ker na urgenco prihajajo tudi bolniki, ki bi lahko počakali – in to ustvarja nedopustno dolge čakalne vrste.
Problemov, zakaj do tega prihaja, je več. Priliv pacientov je neustrezno velik, ker na urgenco prihajajo tudi bolniki, ki v resnici ne spadajo v urgentne centre – bodisi zato, ker nimajo osebnega zdravnika, bodisi zato, ker so zdravniki na primarni ravni preobremenjeni in paciente pošiljajo na nadaljnjo obravnavo v urgentne centre ali v specialistične ambulante na sekundarno raven. Po drugi strani pa čakanje bolnikov v urgentnih centrih na obravnavo in posege traja nedopustno dolgo – mnogi, ki res potrebujejo oskrbo, ki potrebujejo zdravljenje v bolnišnici, na prosto posteljo čakajo tudi dan ali dva, kar poslabšuje kakovost obravnave. In preprosto ni dopustno, da se v današnjem času dogaja, da bolniki ležijo kar na hodnikih – tudi dan, dva ali več.
Žal se v zadnjem času dogaja, da so čakalne dobe predolge, vendar pa si upam trditi, da, kar se tiče tistih posameznikov, ki potrebujejo zelo nujno pomoč, ko gre za reševanje življenja, večina njih dobi pravočasno oskrbo.
Se strinjam. Problem je kompleksen, kajti organizacija zdravstvenega varstva je šibka, ni ustrezna. In tu je bila stroka postavljena na stranski tir. O tem odločajo politiki, ljudje, ki niso imeli opravka z bolnim človekom – pa kljub temu, da smo neštetokrat ponudili roko, žal nismo bili slišani.
Najprej bi bilo treba natančno proučiti potrebe. Že pred desetletji smo govorili o tem, da je treba pripraviti mrežo potreb po zdravstvenih storitvah v regijah po Sloveniji, da se opredelijo kadrovske potrebe in vse ostalo. Treba bi bilo načrtovati kadre, jih ustrezno nagrajevati, da ti, ki so usposobljeni, ne bi odhajali bodisi v tujino bodisi v druge službe.
Kader bi bilo treba nagrajevati glede na stopnjo angažmaja oziroma glede na intenzivnost dela, zahtevnost storitev ...
Organizacija zdravstvenega varstva je šibka, ni ustrezna. In tu je bila stroka postavljena na stranski tir, medtem ko o tem odločajo politiki.
Najprej je treba poskrbeti za kadrovsko okrepitev; to lahko dosežemo samo z ustreznim nagrajevanjem. Treba je zagotoviti materialne pogoje za delo, opremo, predvsem pa je delu v zdravstvu treba dati priznanje, ki mu pripada.
Mislim, da bi bilo res treba narediti natančne izračune glede potreb – kot je pokazala tudi naša študija, so obremenitve enormne, pri čemer obstajajo precejšnje razlike med posameznimi regijami –, da bomo homogeno pokrili slovenski prostor. To bomo dosegli tudi s preusmerjanjem bolnikov, katerih stanje ni perakutno, kar pomeni, da ne potrebujejo urgentne obravnave. Tako bomo dosegli, da bodo bolniki iz različnih regij imeli zagotovljen dostop do urgentnih storitev pod enakimi pogoji.
Treba je zagotoviti materialne pogoje za delo, opremo, predvsem pa je delu v zdravstvu treba dati priznanje, ki mu pripada.
Ta projekt smo zaključili, vsaj na papirju. Članek z vsemi analizami in nakazanimi možnimi rešitvami bo objavljen v Zdravniškem vestniku. Te podatke pa tudi predloge, kako preseči to nezavidljivo stanje, bomo predložili vladi; upam, da bomo slišani, kajti doslej nismo bili.
Analitične podatke in predloge, kako preseči to nezavidljivo stanje, bomo predložili vladi; upam, da bomo slišani, kajti doslej nismo bili.
Tako je. Imamo potencial. Naši zdravstveniki, zlasti zdravniki, so zelo dobro sprejeti povsod po svetu. Vendar ta potencial ni izkoriščen in mislim, da je glavni problem organizacija zdravstvenega varstva. Zato naj ponovim: treba bi bilo narediti res temeljito analizo, proučiti, kakšne storitve na kateri ravni potrebujemo, koliko in katerih kadrov manjka, jih zagotoviti in ustrezno nagraditi – in se ne iti vojne proti zdravnikom.
Naši zdravstveniki, zlasti zdravniki, so zelo dobro sprejeti povsod po svetu. Vendar ta potencial ni izkoriščen in mislim, da je glavni problem organizacija zdravstvenega varstva.
Glavni problem tega zakona je v tem, da zdravnike omejuje pri izvajanju zdravstvene dejavnosti. Temeljni pristop, če v resnici hočemo izboljšati dostopnost zdravstvenih storitev, bi moral biti tak, da se maksimalno izkoristijo obstoječe zmogljivosti. In da se dopusti različne oblike dela, da bi zdravniki, zaposleni v javnem sistemu, imeli možnost dodatnega dela bodisi pri zasebnikih bodisi drugje. Tako bi povečali dostopnost in skrajšali čakalne vrste.
Res ne razumem snovalcev tega zakona, ki omejuje zdravstveno dejavnost zdravnikov, kajti na ta način se čakalne vrste podaljšujejo. Tu namreč ne gre za zaslužkarstvo, čeprav stalno poslušamo prav tovrstne očitke; gre za pomoč bolnikom, za povečanje dostopnosti do zdravstvenih storitev – seveda pa mora biti to delo nadzorovano, tako v javnem sistemu kot tudi v okviru zasebne prakse. Kolegi morajo delati pod enakimi pogoji, ne glede na to, v kakšne oblike dela vstopajo.
Ne gre za zaslužkarstvo, čeprav stalno poslušamo prav tovrstne očitke; gre za pomoč bolnikom, za povečanje dostopnosti do zdravstvenih storitev – seveda pa mora biti to delo nadzorovano, tako v javnem sistemu kot tudi v okviru zasebne prakse.
Tu moramo ločiti med različnimi oblikami dela. Privatizacija pomeni, da nekdo vstopa v razmerje izključno z neposrednim plačevanjem zdravstvenih storitev. To so privatniki.
Drugo pa so koncesionarji, ki obravnavajo bolnike na osnovi finančne podpore iz javno zbranih sredstev. Tu so oblike nudenja zdravstvene oskrbe primerljive z javnimi zavodi, zato morajo delovati pod enakimi pogoji. Če so zadeve pod nadzorom, če ima bolnik zagotovljeno dostopnost do zdravstvenih storitev pri koncesionarju, ki prav tako črpa javno zbrana sredstva, ne vidim nobenega problema. Pravzaprav je zelo dobro, da te možnosti obstajajo, saj tako bolniki poleg javnih zdravstvenih ustanov – če v ustreznem času ne prejmejo zdravstvene storitve, ki jo potrebujejo – lahko odidejo k zasebniku, ki pa ni privatnik. To je koncesionar, ki deluje v sklopu javnega zdravstvenega sistema.
Pravzaprav je zelo dobro, da te možnosti obstajajo, saj tako bolniki poleg javnih zdravstvenih ustanov – če v ustreznem času ne prejmejo zdravstvene storitve, ki jo potrebujejo – lahko odidejo k zasebniku, ki pa ni privatnik.
Mislim, da ima stroka kar dober vpogled v dogajanje – tudi glede na to, da izhajamo iz prvih 'bojnih vrst'. Zato predlagamo rešitve, ki jih vidimo kot poznavalci zdravstvenega sistema. V kolikšni meri nam bo politika prisluhnila, je drugo vprašanje.
Tu so tudi določene materialne omejitve, vendar verjamem – če bomo delali z roko v roki in reorganizirali to nezavidljivo stanje zdravstvenega sistema –, da se bo našim bolnikom v prihodnje godilo bolje kot zdaj.
Predlagamo rešitve, ki jih vidimo kot poznavalci zdravstvenega sistema. V kolikšni meri nam bo politika prisluhnila, pa je drugo vprašanje.
Prof. dr. Aleš Blinc, spec. interne medicine ter kardiologije in vaskularne medicine, Klinični oddelek za žilne bolezni, UKC Ljubljana, član SMA:
»Urgentni centri so kot varovalka za res akutno obolele, ogrožene bolnike«
Skupaj s posameznimi urgentnimi centri smo opravili vpogled v aktualno stanje in opredelili, kje in zakaj prihaja do težav.
Urgentni centri so kot varovalka za res akutno obolele, ogrožene bolnike, da ti do ustrezne medicinske obravnave pridejo v pravem času. Jasno je, da varovalke ne moremo uporabljati pretirano nesmotrno – to bi bilo tako, kot če bi namesto rednih pristankov letal in izkrcanj potnikov imeli padala, jih razdelili med potnike in jim rekli, naj skočijo. Ne gre tako.«
Jasno je, da varovalke ne moremo uporabljati pretirano nesmotrno – to bi bilo tako, kot če bi namesto rednih pristankov letal in izkrcanj potnikov imeli padala, jih razdelili med potnike in jim rekli, naj skočijo. Ne gre tako.
Urgentni centri so neločljivo povezani z ostalimi deli zdravstvenega sistema, z napotovanjem in s sprejemanjem tistih bolnikov, ki to potrebujejo, na ustrezne bolnišnične oddelke. Za pretok torej ni ključnega pomena 'le' delovanje urgentnih centrov, ampak je pomembno tudi to, koliko bolnikov pride v urgentne centre in kako ti bolniki iz urgentnih centrov odhajajo – bodisi z nasvetom domov in na nadaljnjo specialistično obravnavo oziroma obravnavo pri osebnem zdravniku bodisi v bolnišnico. Zatika se zlasti pri tistih, ki potrebujejo sprejem v bolnišnico.
Kje je največji problem – priliv, delovne razmere ali tako imenovani odliv, sprejemanje na bolnišnične oddelke? Tu prihaja do razlik med urgentnimi centri.
Kumulativno število obravnav pokaže, da je bil v največjih urgentnih centrih – na vrhu je Ljubljana, sledijo Maribor, Celje in Novo mesto – v zadnjih letih dosežen plato. Število obravnav ne narašča več, težave pa ostajajo. Ljudje v urgentnih centrih čakajo dolgo, v prostorih urgence se zadržujejo tudi dan ali dva, preden pridejo do bolnišničnega oddelka. In to ni dobro – ne za bolnike ne za njihove svojce in ne za osebje, ki dela na urgenci v neustreznih pogojih.
V manjših urgentnih centrih pa število obravnav še vedno narašča.
V največjih urgentnih centrih – na vrhu je Ljubljana, sledijo Maribor, Celje in Novo mesto – je bil v zadnjih letih dosežen plato. Število obravnav ne narašča več, težave pa ostajajo. V manjših urgentnih centrih število obravnav še vedno narašča.
Poglejmo urgenco, ki jo najbolje poznam, saj sem tam dolga leta tudi delal – to je internistična prva pomoč (IPP) UKC Ljubljana. Pri strukturi bolnikov, ki tu poiščejo pomoč, ni mogoče reči, da bi resen problem povzročalo neustrezno napotovanje pacientov. Velika večina je bolnikov, ki potrebujejo takojšnjo obravnavo – to so bolniki, ki so pravzaprav klinično mrtvi, zaradi zastoja srca ali zapore dihalnih poti, česar je k sreči zelo malo –, zelo nujnih bolnikov (srčni infarkt) ter nujnih bolnikov (pljučna embolija). Bolnikov, ki bi jih lahko obravnavali drugje – tako imenovani standardni oziroma neurgentni pacienti –, je vsaj na ljubljanski internistični urgenci manj kot pet odstotkov.
Kar se tiče sprejemov z IPP na Interno kliniko UKC Ljubljana od leta 2022 do 2025, pa je tako: kljub malenkostnemu upadu obravnav je število sprejemov doseglo plato, zato je nastal problem sprejemanja na bolnišnične oddelke.
V času epidemije COVID-19 je bilo treba zmanjšati število postelj na bolnišničnih oddelkih, da smo bolnikom zagotovili varnejše razmere, istočasno pa tudi boljši standard. Vendar temu ni sledilo povečanje oddelkov, nasprotno: zaradi pomanjkanja kadra, zlasti negovalnega, so danes marsikje posamezne bolniške sobe zaprte.
Zmogljivosti so torej danes manjše od tistih pred epidemijo COVID-19. Dodatni problem v ljubljanski in mariborski regiji pa je ta, da bolnišnica, ki je univerzitetni klinični center, po eni strani deluje kot regionalna, splošna bolnišnica, po drugi strani pa v njej zdravimo najtežje bolnike z najzahtevnejšimi stanji iz celotne Slovenije.
V času epidemije COVID-19 je bilo treba zmanjšati število postelj na bolnišničnih oddelkih, da smo bolnikom zagotovili varnejše razmere, istočasno pa tudi boljši standard. Vendar temu ni sledilo povečanje oddelkov, nasprotno: zaradi pomanjkanja kadra, zlasti negovalnega, so danes marsikje posamezne bolniške sobe zaprte.
Osrednja slovenska regija ima na letni ravni bistveno manjšo stopnjo hospitalizacijo od ostalih regij. In če pogledamo okolico Maribora, je tudi tu stopnja hospitalizacije nižja od povprečja. Pa to ni zaradi tega, ker bi bili ljudje iz ljubljanske regije bolj zdravi od povprečnega Slovenca, ampak zato, ker je – iz prej navedenih razlogov – težje priti do bolniške postelje.
Če pogledamo primer tako imenovane male urgence – kar ne pomeni, da je manj pomembna, vendar ima manjše število obravnav, zraven je manjša regionalna bolnišnica. Tako je, na primer, v Trbovljah, kjer število obravnav še vedno narašča, prav tako število sprejemov, obremenitve so čedalje večje, tudi v zadnjih letih, zelo velik problem pa je pomanjkanje kadra. Zdravniki, ki delajo v urgentnem centru, morajo istočasno pokrivati še drugo delovišče – opravljati vizito ali, če gre za kirurški del urgence, pomagati pri nujnih operacijah ...
Problem z zagotavljanjem kadra imajo tudi velike urgence, pa naj gre za usposobljene zdravnike, usposobljene diplomirane medicinske sestre ali za podporno osebje. Urgence delujejo 24 ur na dan, vseh 365 dni v letu. Obremenitve so velike, psihično in fizično zelo naporne, zagotavljanje kadrov pa je nekaj, kar je v resnici zelo problematično.
Če strnem: največji problem velikih urgentnih centrov je sprejemanje bolnikov na ustrezne bolniške oddelke. Čedalje večji problem postaja zagotavljanje ustrezno usposobljenega medicinskega kadra; umetna inteligenca sicer lahko pomaga pri diferencialni diagnozi in pri reševanju intelektualnih ugank, ne more pa pregledati bolnika, ne more vzeti krvi, ne more oskrbeti dihalnih poti. Stvari, ki se zdijo na prvi pogled banalne, a še zdaleč ni tako, ostajajo v domeni usposobljenega medicinskega kadra.
Problemi so različni. Kako se lotiti iskanja rešitev? V Slovenski medicinski akademiji menimo, da tega ne moreš nasloviti ad hoc, še manj pa po načelu 'Zdi se mi, da je tako, torej je tako.'. Problematiko je treba razčleniti in si pri tem pomagati z orodji, ki so danes na voljo: s kvantitativnim modeliranjem in tudi z učenjem s pomočjo umetne inteligence. In, seveda, z vnaprejšnjo preverbo rešitev, preden jih implementiramo v praksi – da se ne bomo zaleteli, ampak bomo najprej videli, kakšna je njihova stroškovna učinkovitost.
V Slovenski medicinski akademiji menimo, da te problematike ne moreš nasloviti ad hoc, še manj po načelu 'Zdi se mi, da je tako, torej je tako.'. Problematiko je treba razčleniti in si pri tem pomagati z orodji, ki so danes na voljo: s kvantitativnim modeliranjem in tudi z učenjem s pomočjo umetne inteligence.
Prof. dr. Mitja Košnik, spec. interne medicine, pnevmologije ter alergologije in klinične imunologije, Univerzitetna klinika za pljučne bolezni in alergijo Golnik, član SMA:
»Pokazali smo na ozka grla in nakazali, kako jih odpraviti«
Pokazali smo na določena ozka grla in nakazali, kako jih lahko poskušamo odpraviti. Urgentni centri namreč niso svoj sistem, ampak morajo delovati v okviru celotnega zdravstvenega sistema – torej ne kot nekakšna obvoznica, ampak kot pomoč za reševanje res najbolj delikatnih stanj. Zato urgence ne smemo obremenjevati s stvarmi, ki tja ne spadajo. Seveda je treba zagotoviti tudi ustrezno kadrovsko zasedbo, njeno delo pa na primeren način finančno ovrednotiti. Vendar ne v smislu, da bi morali plačevati več, ampak je treba plačevati prave stvari.
Urgentni centri niso svoj sistem, ampak morajo delovati v okviru celotnega zdravstvenega sistema – torej ne kot nekakšna obvoznica, ampak kot pomoč za reševanje res najbolj delikatnih stanj.
Zato smo predlagali tri vrste ukrepov.
V prvem sklopu gre za ukrepe, s katerimi bi zmanjšali napotovanje bolnikov na urgenco; gre za tiste bolnike, ki ne potrebujejo urgentne obravnave.
Z opolnomočenjem, z opremljanjem in znanjem v ambulantah na primarni in na sekundarni ravni je mogoče pri marsikaterem bolniku – če je na voljo laboratorij, če je na voljo ultrazvok in če to znaš uporabljati – kritično stanje pogledati in ugotoviti, ali je res nujna obravnava v urgentnem centru že danes ali pa mogoče lahko bolnik jutri odide v ambulanto k osebnemu zdravniku ali specialistu.
Na medicinski fakulteti tako v kurikul uvajamo veščine ultrazvočnih preiskav za družinske zdravnike, kajti treba je vlagati v znanje in v opremo – da bo mogoče narediti to, kar vemo, da je treba narediti.
V kurikul medicinske fakultete uvajamo veščine ultrazvočnih preiskav za družinske zdravnike, kajti treba je vlagati v znanje in v opremo – da bo mogoče narediti to, kar vemo, da je treba narediti.
V drugi sklop spada načrtovanje nadaljnje obravnave, kajti veliko skupino bolnikov, ki pridejo na urgenco, predstavljajo bolniki z napredovalimi kroničnimi boleznimi, pri katerih so poslabšanja pričakovana. Točno vemo, da se bo pri takšnem bolniku to zgodilo – ko pa se to zgodi, nas 'preseneti', zato ga pošljemo v urgentni center. Če bi osebni zdravnik in specialist, ki spremlja takega bolnika, naredila načrt obravnave za takrat, ko bo prišlo do poslabšanja – kako, na primer, prepoznati poslabšanje teden dni prej, preden stanje postane kritično –, bi lahko tega bolnika bistveno enostavneje in učinkoviteje zdravili in morda celo preprečili hospitalizacijo.
Zdravnike je treba spodbujati, da naredijo tak načrt obravnave – je pa tak načrt tudi zdravstvena aktivnost, ki jo je treba primerno ovrednotiti oziroma jo nagraditi.
Veliko skupino bolnikov, ki pridejo na urgenco, predstavljajo bolniki z napredovalimi kroničnimi boleznimi, pri katerih so poslabšanja pričakovana.
V tretji sklop pa spadajo telefonski ali video posveti. To pomeni, da bi se v prihodnje zdravnik, ki ima pred seboj bolnika in razmišlja, da bi ga napotil v urgentni center, najprej posvetoval z zdravnikom iz urgentnega centra glede tega, ali je smiselna takojšnja napotitev ali pa gre bolnik morda lahko naslednji dan v 'zelo hitro' specialistično ambulanto.
Nujno je tudi izboljšanje pogojev dela in delovnih procesov v urgentnem centru, kajti če tam nimamo dovolj zdravnikov in medicinskih sester, je zmogljivost urgentnega centra premajhna. Lahko imamo zidove, lahko imamo opremo, toda če nimamo ljudi, je to velik problem. Če so zdravniki in medicinske sestre ves čas preobremenjeni, začnejo menjati službe, zato se kadrovski problem še poslabša. Treba je torej ukrepati tako, da bodo ta delovna mesta postala privlačnejša.
Lahko imamo zidove, lahko imamo opremo, toda če nimamo ljudi, je to velik problem.
Jasno pa je, da je treba uvesti finančne mehanizme, kajti zdravstveni sistem oziroma država mora spodbujati tiste profile in dejavnosti, ki so kritični, ki jih potrebujemo več.
Kar se tiče organizacije dela, vemo, da imamo urgentnih centrov veliko – in dobro bi bilo, če bi ti delovali kot en sam urgentni center; tako je bilo, na primer, v času COVID-19. Takrat smo točno vedeli, na kateri vstopni točki je prostor in kje so zmogljivosti zapolnjene. Zato predlagamo uvedbo sprotnega objavljanja čakalnih časov v vseh urgentnih centrih po Sloveniji; na tej podlagi bi dispečerska služba urgentne prevoze uravnavala glede na število čakajočih v določenem urgentnem centru. Če bo reševalec bolnika peljal v urgentni center, ga bo peljal v tistega, kjer bo najhitreje na vrsti, ne nujno v najbližjega. In problem bo hitreje saniran.
Predvsem pa je treba poskrbeti za pospešitev »odliva« bolnikov, ki po končani obravnavi v urgentnem centru potrebujejo hospitalizacijo. Omogočiti je treba delovanje bolnišničnih oddelkov v polnem obsegu; nekateri med njimi zdaj delujejo v okrnjeni obliki, zlasti na račun pomanjkanja medicinskih sester. Uvesti je treba centralni nadzor nad prostimi bolniškimi posteljami, ki bo zajel vse bolnišnice – vzporedno s tem pa zagotoviti sprotno objavljanje števila prostih postelj.
Predvsem je treba poskrbeti za pospešitev »odliva« bolnikov, ki po končani obravnavi v urgentnem centru potrebujejo hospitalizacijo. Omogočiti je treba delovanje bolnišničnih oddelkov v polnem obsegu.
Tako v Ljubljani kot v Mariboru, kjer univerzitetna klinična centra istočasno delujeta kot regionalna in kot terciarna bolnišnica, je treba za tamkajšnje bolnike izboljšati dostopnost do hospitalizacije. To pomeni, da je treba odpreti bodisi nove bolnišnične oddelke bodisi mestno bolnišnico. V Ljubljani bi se bilo treba odločiti za gradnjo novega UKC na prometno dostopnejši lokaciji, del obstoječega kliničnega centra pa bi potem lahko preoblikovali v mestno bolnišnico.
V Ljubljani bi se bilo treba odločiti za gradnjo novega UKC na prometno dostopnejši lokaciji, del obstoječega kliničnega centra pa bi potem lahko preoblikovali v mestno bolnišnico.
Prof. dr. Radko Komadina, strokovni direktor SB Celje, predsednik SZD:
»Mašinerijo je treba spraviti nazaj v stari 'kolotek' in ločiti zrno od plev«
ZZZS se v zadnjem času pojavlja v vlogi aktivnega kupca, pri čemer želijo nadzirati 'produkte', ki jih ZZZS v imenu zavarovanca plača pri proizvajalcu, če to ponazorim z zelo vulgarnim izrazoslovjem iz poslovnega sveta. To pomeni, da je za vsako raven zdravstvene obravnave predviden določen obseg, ki je strokovno utemeljen in temelji tudi na mednarodnih zgledih: anamneza, status, potrditev diagnoze vsaj z osnovnimi laboratorijskimi preiskavami, ki so in morajo biti izvedljive (sicer ne dobiš akreditacije) tudi na primarni ravni, v sklopu obravnave pri osebnem zdravniku v osnovnem zdravstvu.
V zdravstvenih domovih obstaja možnost slikovnih preiskav, saj imamo pri nas tudi na tej ravni zdravstvenega varstva radiološko službo oziroma radiologe.
Določena orodja, o katerih je podrobneje spregovoril prof. dr. Košnik, so torej na voljo, s temi možnostmi se seznanjajo tudi mladi zdravniki. Zdaj pa je treba to mašinerijo spraviti nazaj v stari 'kolotek' in ločiti zrno od plev.
V zdravstvenih domovih obstaja možnost slikovnih preiskav, saj imamo pri nas tudi na tej ravni zdravstvenega varstva radiološko službo oziroma radiologe. Določena orodja so torej na voljo, s temi možnostmi se seznanjajo tudi mladi zdravniki.
Ker trenutne razmere tudi po prepričanju članov medicinske akademije resno ogrožajo dostopnost in kakovost nujne zdravstvene oskrbe, ti odločevalce pozivajo k sprejetju sprememb. Da bi bile te res optimalne, pa predlagajo izdelavo modela digitalnega dvojčka slovenskega zdravstvenega sistema (v sodelovanju z Institutom Jožef Stefan, IJS), saj bi tak pristop zagotovil bistveno natančnejše modeliranje učinkov posameznih ukrepov.
Povezava: Urgentni centri v slovenskem zdravstvu – pregled stanja in predlogi izboljšav (izvirni dokument SMA, maj 2026)
Video pogovora, video izjave in portreti: Diana Zajec; simbolične fotografije: iStock
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
