V zadnjih desetletjih »pozabljene« oziroma zanemarjane naložbe v zdravstveno infrastrukturo ter opremo – iztrošenost obojega je v univerzitetnih kliničnih centrih skoraj 90-odstotna – so povzročile, da je v takih pogojih težko zagotavljati varno zdravljenje. Na to opozarja tudi minister za zdravje Janez Poklukar, ki od blizu (po neposrednih izkušnjah z vodenjem splošne bolnišnice na Jesenicah ter Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana) pozna oslabelo ogrodje našega zdravstva. Zato mu je jasno, koliko lukenj v sistemu, na katere poznavalci opozarjajo že desetletja, bo treba pospešeno zakrpati, saj je »račun« za nastalo stanje vedno znova izstavljen pacientom. Ti imajo sicer zagotovljeno varno, kakovostno, pravočasno in celovito zdravljenje – resnica pa je, milo rečeno, drugačna.

V prihodnje naj bi se to celovito in korenito spremenilo – z zakonom, ki predvideva sanacijo iztrošenih stavb in opreme ter odpravo sistemskih anomalij na vseh ravneh zdravstvenega varstva, v vseh vejah medicine, v vseh postopkih obravnave in zdravljenja, v vseh zdravstvenih in socialno-varstvenih institucijah po Sloveniji. Po prepričanju zdravstvenega ministra Janeza Poklukarja naj bi namreč omenjeni zakon, če ga bo državni zbor sprejel, po desetletjih sistemske praznine na tem področju vendarle vzpostavil okvire za čim bolj nemoteno delovanje zdravstvenega varstva in pomagal zagotoviti dolgoročno vzdržnost infrastrukture v zdravstvu.

Sanacija stavb, nove gradnje, optimiziranje zmogljivosti ...

Da slovensko zdravstvo vsaj na nekaterih področjih le še stežka zagotavlja dovolj kakovostne in varne zdravstvene storitve, je znano. Za takšno stanje v sistemu, ki je v zadnjih letih prepoznaven predvsem po vztrajno slabšajoči se dostopnosti do zdravljenja, daljšajočih se čakalnih dobah in vedno novih gasilskih akcijah za preprečevanje najusodnejših posledic takšne resničnosti, pa so že dolgo znani tudi razlogi, ki so večplastni, sistemski: od zastarelih prostorov, iztrošenih naprav in pomanjkanja kadra do mreže informacijske tehnologije, katere razvoj je v zdravstveni sferi obtičal tako rekoč v pradavnini, nenazadnje pa tudi zaradi (zlasti v zadnjih letih) zvezanih rok na področju napredka znanosti.

Jasno je, da je obstoječi zdravstveni sistem treba posodobiti in optimizirati njegovo delovanje, poskrbeti za povečanje bolnišničnih zmogljivosti, zmanjšati razdrobljenost podpornih dejavnosti, vzpostaviti celovito in enovito mrežo informacijske tehnologije, odpraviti anomalije – in med drugim obvladati vrtoglave zneske, ki jih predstavljajo tekoči stroški vzdrževanja.

Konkretni primer: projekt DTS

Minister kot primer izpostavlja UKC Ljubljana, ki ima kar 240.000 kvadratnih metrov uporabnih površin. »Dotrajanost je izjemno velika, od konca leta 1975, ko je bil UKC zgrajen, pa vse do danes na prenekaterem oddelku ni bilo nobene adaptacije ali renovacije, kar je nevzdržno; izboljšanje pogojev dela je preprosto nujno.« To velja tudi za projekt diagnostično-terapevtskega centra (DTS), kajti z dokončanjem tega projekta (po dolgih letih kratkih stikov in težav) bo zagotovljenih približno 40 dodatnih bolniških postelj za intenzivno terapijo, nove operacijske dvorane ter nadgradnja tamkajšnjega urgentnega centra. 

Omenjeni zakon predvideva krepitev osnovnega zdravstva in specializiranih bolnišnic (psihiatrija, ortopedija, rehabilitacija, pulmologija, porodništvo), vzpostavitev negovalnih bolnišnic in negovalnih domov v sklopu sistema dolgotrajne oskrbe, specializacijo manjših splošnih bolnišnic in vzpostavitev močnih regijskih splošnih bolnišnic, krepitev izobraževalnih institucij (medicina in druga področja v zdravstvu) ...

Sistemski obliž, vreden skoraj dve milijardi evrov ...

Poslanci, ki bodo odločali o usodi omenjenega zakona oziroma načrtovanih naložb v slovensko zdravstvo, bodo torej z izbiro tipke za glasovanje presodili, kakšne bodo v prihodnjem desetletju strukturne spremembe v zdravstveni sferi. Če bo zakon sprejet v predlagani obliki, bo za splošne bolnišnice, negovalne bolnišnice in negovalne domove v desetih letih namenjenih 557 milijonov evrov, za specializirane bolnišnice 214 milijonov evrov, za psihiatrične bolnišnice in za osnovno zdravstvo (62 zdravstvenih domov) po 50 milijonov evrov ter za porodnišnice 26 milijonov evrov.

Da bi sanirali tudi kadrovski manko, ki bo na račun pospešeno starajoče se populacije v prihodnjih letih postal še izrazitejši, je za obe medicinski fakulteti, ljubljansko in mariborsko, predvidenih 200 milijonov evrov, za izobraževanje preostalega zdravstvenega kadra pa 50 milijonov evrov.

Slovensko zdravstvo naj bi torej do leta 2031 za sanacijo in modernizacijo prejelo skoraj dve milijardi evrov. V tem sklopu sta predvideni gradnji novih infekcijskih klinik v obeh kliničnih centrih ter izolacijskega oddelka, ki bo deloval v sklopu univerzitetne klinike na Golniku. Sanirali bodo splošne bolnišnice, ki so, tako minister Poklukar, iztrošene, marsikje infrastrukturno neustrezne, ponekod se zdravljenje odvija na oddelkih oziroma v stavbah iz 19. stoletja, zato bo nujna tudi gradnja novih zmogljivosti. Pri negovalnih bolnišnicah in negovalnih oddelkih so praktično po vsej Sloveniji nujne energetske sanacije in povečanje zmogljivosti.

»Seveda pa ne smemo pozabiti na osnovno zdravstvo, saj v zadnjih letih načrtnih vlaganj v to raven zdravstvene dejavnosti praktično ni bilo – kljub temu, da je ta ne le v besedah, ampak tudi v praksi, eden od ključnih stebrov našega zdravstva, ki bi ga že zdavnaj morali nadgraditi in tako omogočiti razmere, na podlagi katerih bo ta lahko deloval še naprej, še bolj usklajeno kot danes. Ob tem minister ponovno spomni, da so zaposleni v osnovnem zdravstvu med epidemijo opravili ključno delo in pri tem postali zgled ne le doma, ampak tudi v tujini oziroma na globalni ravni.

Bo Slovenija dobro unovčila evropska sredstva?

Poklukar poudarja, kako nujen je razvoj specializiranih bolnišnic, kajti ob neustreznih pogojih za delo se danes s težavo prilagajamo tempu Evrope in lovimo korak z razvitim svetom, ki terja od stroke tako rekoč vsakodnevno uvajanje novih postopkov zdravljenja in tehnologij. Podobno je, denimo, v psihiatričnih bolnišnicah: »Stanje na tem področju je odraz stanja na Slovenskem, kjer je področje duševnega zdravja še vedno stigmatizirano,« poudarja minister. Tako se obravnava odvija v prostorih, ki ponekod komajda ustrezajo pogojem za izvajanje zdravstvene dejavnosti. Nujna je nadgradnja, za varno, kakovostno in predvsem pravočasno ukrepanje – torej takrat, ko pacient potrebuje strokovno pomoč, in ne šele z dolgotrajnim zamikom.

Denarja za izvedbo začrtanih projektov ne bo zagotavljal le državni proračun, ampak je predvideno črpanje sredstev iz kohezijske politike ter evropskega načrta za okrevanje in odpornost, kar so predstavniki ministrstva podrobneje predstavili tudi na zadnji novinarski konferenci. 

In kakšna bo končna odločitev politike?

Poslanci matičnega parlamentarnega odbora danes omenjenega zakonskega predloga še ne bodo obravnavali, bodo pa vzeli pod drobnogled predlog zakona o nujnih ukrepih na področju zdravstva (za omilitev posledic oziroma zmanjšanje negativnih učinkov epidemije COVID na področju zdravstva), o katerem bo državni zbor na seji, ki se začne prihodnji teden, odločal po nujnem postopku. Dokument med drugim predvideva objavo nacionalnega razpisa za izboljševanje dostopnosti do zdravstvenih storitev.

Po današnji odločitvi, sprejeti na seji kolegija predsednika državnega zbora, bo na isti seji po rednem postopku stekla tudi prva obravnava zakona, ki uokvirja finančno-logistični scenosled za sanacijo zdravstva v prihodnjih desetih letih; ta ne predvideva le odprave škode, nastale zaradi nevzdržno dolgih čakalnih dob ter prepozno postavljenih diagnoz, ampak tudi zaradi bivalnih pogojev na prenekaterem oddelku bolnišnice, ki obolelim ne zagotavljajo varnega okolja, ampak predstavljajo dodatno tveganje za nastanek okužb in zapletov.

Fotografija Janeza Poklukarja: Diana Zajec; fotografiji UKC Ljubljana in UKC Maribor, portret Ursule von der Leyen: STA; ilustracije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.