In kje se je zataknilo? Pacientka je klicala osebno zdravnico, ki pa je bila na dopustu; ko ji je uspelo priklicati nadomestno zdravnico, je ta ni hotela sprejeti »samo« zaradi tega, da bi ji napisala napotnico. Pacientkina ginekologinja je bila prav tako na dopustu, za nadomeščanje ni bilo poskrbljeno. Potem je problem nameravala rešiti s samoplačniškim pregledom, vendar na ta način ni mogoče priti do napotnice. In tako je pač – čakala. Počakala je, da se je njena zdravnica vrnila z dopusta, nakar se je zdravstveno kolesje začelo normalno vrteti. Ko je dobila napotnico, je temu sledil tudi tako rekoč takojšnji termin za specialistično obravnavo. 

Po mnenju predsednice slovenskega združenja za boj proti raku dojk Europa Donna dr. Tanje Španić, ki od letos predseduje tudi evropski zvezi Europa Donna, »je v tem primeru nadomestna zdravnica ravnala napak. Pacientko bi glede na njene težave morala nemudoma sprejeti. Seveda je možna ocena, da rak dojk ni tako urgenten problem kot slepič, toda če je sprememba že zaznavna, je po smernicah onkološkega inštituta obravnavo treba zagotoviti v 14 dneh, vsako čakanje je nedopustno. Na to slovenske ženske tako rekoč nenehno opozarja tudi onkološka stroka, v sklopu državnega presejalnega programa Dora, namenjenega zgodnjemu odkrivanju predrakavih sprememb in raka dojk; ker pa gospa še ni bila stara 50 let, še ni bila vključena v program Dora.«

Sicer pa tudi Tanja Španić potrjuje, da se je v času epidemije in spremenjenega, za dva meseca tako rekoč ustavljenega delovanja zdravstva, skrb za bolnike z rakom odvijala nemoteno, brez kratkih stikov. »Največji problem v praksi je bilo iskanje poti do triaže na Onkološkem inštitutu Ljubljana oziroma do Centra za bolezni dojk, pri čemer je pogosto prihajalo do zapletov – pacienti preprosto niso mogli priti do obravnave, čeprav bi bila ta zelo utemeljena, zataknilo se je na primarni ravni.«

Posledice predolgega čakanja so, izračuni tudi, vendar ne pri nas

Posledice takšnega dogajanja ne bodo zanemarljive, pri čemer ni govora le o dodatnem podaljšanju čakalnih dob, ampak o izgubljenem času za (o)zdravljenje.

Medtem ko pri nas ocene o posledicah ni, podatke o čakalnih vrstah pa še zbirajo, nakar naj bi na tej osnovi v sklopu ministrstva za zdravje oblikovali predloge za zmanjšanje nastale škode in za skrajšanje vsaj najbolj nedopustnih čakalnih dob, so se drugod lotili konkretnih izračunov.

Tak primer je Anglija, kjer so izvedli študiji, na podlagi katerih so začeli še intenzivneje spodbujati ljudi, naj takoj, ko opazijo kakršnekoli sumljive spremembe ali se začno slabo počutiti, obiščejo svojega zdravnika, ki bo poskrbel za celovito diagnostiko in, če bo treba, za takojšnji začetek zdravljenja. Zakaj? 

V eni od študij, v kateri so proučili možne posledice ustavitve življenja in spremenjenega načina delovanja zdravstvenega sistema v času epidemije na bolnike z rakavimi obolenji, upoštevaje zamujanje z obravnavo, so številke nedvoumne in resnično skrb vzbujajoče. Samo pri diagnozah rak dojk, rak pljuč, rak debelega črevesja in danke ter rak žrela so raziskovalci ugotovili, da bodo pri petletnem preživetju po postavitvi diagnoze, ki je ključni kazalnik uspešnosti zdravljenja, na račun upočasnjene obravnave v povprečju ugasnila tri dodatna življenja, skupno pa bodo oboleli v povprečju izgubili od 59 do 63 let življenja. V raziskavo je bilo vključenih 32.583 bolnic z rakom na prsih, 29.305 bolnikov z rakom pljuč, 24.975 zbolelih za rakom debelega črevesja in danke ter 6744 bolnikov z rakom na žrelu.

Tudi pri nas Onkološki inštitut Ljubljana opozarja, da je bila diagnoza rak letos v primerjavi z lanskim in preteklimi leti postavljena manjkrat. Pri tem ne gre za manjšo obolevnost, ampak za potrditev v začetku omenjenega problema, ko so oboleli zaradi nastale epidemiološke situacije oklevali z obiskom pri zdravniku ali ko do svojega zdravnika ali do ustreznega specialista preprosto niso mogli priti.

Kako zagotoviti pravočasno zdravljenje?

Kako torej sanirati razmere, zaradi katerih so se čakalne dobe med epidemijo podaljšale? »To situacijo bo, seveda, težko sanirati,« v video pogovoru za Zdravstveniportal.si opozarja prof. dr. Bojana Beović; infektologinja, ki pri ministrstvu za zdravje vodi strokovno skupino za COVID-19, je prepričana, da bo treba zaostanke v obravnavi obolelih sanirati postopno in pri tem prednostno upoštevati naravo bolezni oziroma indikacijo.

Epidemija kot spodbuda za pospešeno saniranje razmer v zdravstvu?

Predsednik zdravniškega društva prof. dr. Radko Komadina pa ob logistični inventuri dogajanja med epidemijo ocenjuje, da so se čakalne dobe na nekaterih področjih pomembno skrajšale, kar je med drugim posledica manjšega števila napotnic za specialistične preglede, medtem ko so na nekaterih področjih postale strašljivo dolge. Po njegovem prepričanju je bila epidemija med drugim tudi test vzdržnosti zdravstvenega problema, pri čemer so obstoječi problemi postali še izrazitejši. 

»K sreči je aktualni minister za zdravje izkušen klinik, ki se strinja, da je epidemijo treba izkoristiti kot izziv in spodbudo za pospešeno odpravo problemov.«

Na to, o tem ni dvoma, pa bolniki čakajo že dolgo, predolgo – kot domine, ki grozijo, da se bodo vsak čas podrle.

Portreti: Diana Zajec; simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.