Ker se pri odpravi nedopustnih okoljskih razmer, ki ogrožajo zdravje prebivalstva v bližini cementarne v Anhovem, ni zgodilo kaj dosti – v resnici se ogroženost le še povečuje –, so se za dobro prebivalcev tega dela Posočja zavzeli zdravniki širše goriške regije, ki so se jim soglasno pridružili tudi stanovski kolegi iz vse Slovenije. Zdravniki zdaj v svojem in v imenu pacientov pozivajo odločevalce k bistveno bolj odgovornemu pristopu do okoljske problematike. Slovenska zakonodaja je namreč do izpustov nevarnih, rakotvornih snovi v zrak, milo rečeno, še vedno zelo razumevajoča – čeprav se zdi neverjetno, se namreč trenutno pri republiški agenciji za okolje odvija postopek, v katerem naj bi odločili, ali bi veljalo količino zdaj dovoljenih odpadkov pri sosežigu še povečati ali ne. Če bodo odgovorni taki možnosti v resnici in povsem neodgovorno prižgali zeleno luč, bo situacija v okolici Anhovega takšna, kot prikazuje eden od grafov v nadaljevanju članka.

Kako nevzdržno je takšno dogajanje in kako hude dolgoročne posledice utegne imeti, v imenu posoških zdravnikov poudarja Mirjam Bizjak Velikonja, sicer tudi predsednica goriškega regijskega odbora zdravniške zbornice: »Medtem ko Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) benzen uvršča med rakotvorne spojine prve nevarnostne skupine, pri katerih ni varne meje izpostavljenosti, pa je slovenska okoljska zakonodaja v uredbi o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja benzen uvrstila v tretjo nevarnostno skupino. V letu 2018 je bilo v Anhovem 2609 kilogramov emisij benzena v zrak, kar predstavlja 40 odstotkov vseh industrijskih emisij benzena v zrak pri nas – če pa bi benzen umestili v prvo nevarnostno skupino, bi bila na letni ravni dovoljena emisija benzena nič več in nič manj kot en kilogram.«

Ta nazorna primerjava plastično in konkretno prikaže nevzdržnost odnosa slovenskih odločevalcev pri zakonodajnem dopuščanju emisij škodljivih snovi, ki vplivajo na zdravje in na življenja prebivalcev. 

Zdravniki so si edini, da se ne sme ponoviti tragična zgodba z azbestom, ko so odgovorni dolga leta prikrivali resnico. Ker zdravnikom in zobozdravnikom navsezadnje tudi kodeks zdravniške etike nalaga družbeno odgovorno delovanje, so se – najprej tisti z najbolj prizadetega območja, nakar so se jim v zadnjih dneh pridružili kolegi z vseh koncev Slovenije – na probleme, povezane s Salonitom, odzvali in zahtevali ukrepanje, v katerem mora na prvem mestu pristati skrb za zdravje. 

Na zadnji seji skupščine zdravniške zbornice so tudi njeni člani potem, ko jim je Bizjak Velikonjeva podrobno predstavila problematiko zbolevanja in umiranja zaradi škodljivega delovanja sežigalnice in sosežigalnice v Anhovem, soglasno pozvali odločevalce k bistveno drugačnemu odločanju glede uvajanja tovrstnih tehnologij in dejavnosti v okolje, pri čemer morajo prednostno upoštevati tveganja, ki nastajajo za zdravje ljudi – tudi zaradi sinergijskega učinkovanja polutantov. 

Območje z dokazano največ smrtmi zaradi onesnaženosti okolja

Območje, ki zajema občino Kanal ob Soči pa tudi sosednje občine, je okoljsko prizadeto, degradirano, tamkajšnji prebivalci pa izrazito ogroženi – na tem področju je namreč v vsej Sloveniji največ smrti, ki jih povzroči onesnaženost okolja.

Tako je v 18 letih v Sloveniji pretežni del azbestnih bolezni prizadel prav območje, ki ga dosežejo izpusti iz Salonita. Od skupno 559 primerov azbestoz je kar 500 obolelih s tega območja, prav tako 1773 od skupno 1866 plevralnih plakov, od 189 mezoteliomov jih je kar 128 iz tega dela Slovenije, podobno pa je tudi s pojavnostjo pljučnega raka (65 od skupno 74).

V istem obdobju so na področju, na katerega vplivajo izpusti Salonita Anhovo, priznali 2831 poklicnih bolezni – 128 agresivnih tumorjev oziroma mezoteliomov, 65 pljučnih rakov, 500 primerov azbestoze, 1773 plevralnih tlakov in 41 primerov različnih rakov, medtem ko so 324 zaposlenim v Salonitu poklicno bolezen priznali že pred tem.

Epidemija mezotelioma

»Epidemija mezotelioma v okolici Anhovega se bo nadaljevala tudi po letu 2020 in ne vemo, kdaj bo dosegla plafon,« opozarja specialistka splošne medicine Mirjam Bizjak Velikonja in ob tem pojasnjuje, da odgovorni pri sklicevanju na obstoječe normative za izpuste škodljivih snovi vedno znova pozabijo povedati, da ti normativi veljajo za zdravo populacijo – ne veljajo pa za otroke in za bolne.

Ko ima profit prednost pred skrbjo za ljudi in okolje

»Zaradi profita s sežiganjem smeti, predvsem iz Italije, uničujejo živelj in okolje v prelepi dolini Soče!« opozarja tudi dr. Sanda Lah Kravanja, specialistka zobne in čeljustne ortopedije iz Bovca, ki utemeljeno pričakuje, da bodo predstavniki odgovornih institucij končno vendarle razumeli sporočilo, ki jim ga poleg okoljevarstvenikov zdaj družno pošiljajo tudi zdravniki.

Salonit Anhovo ima okoljevarstveno dovoljenje od leta 2007; sosežig odpadkov je bil dovoljen do 70-odstotnega deleža celotne toplotne moči, od tega 17 vrst nevarnih odpadkov. Po zdaj veljavni ureditvi so, denimo, pri sosežigu odpadkov dovoljene večje emisije škodljivih snovi kot pri sežigu.

»Od leta 2014 ima Salonit dovoljenje za 100-odstotno pridobivanje toplotne moči iz odpadkov, od tega v približno 40 odstotkih z uporabo 17 vrst nevarnih odpadkov,« pojasnjuje Bizjak Velikonjeva, ena od številnih zdravnikov in zobozdravnikov, ki so v javnosti povzdignili glas proti tako nevzdržni ureditvi – in tudi proti tako škodljivemu delovanju, kakršnega potrjuje primerjava med sežigalnico v Anhovem in sežigalnico v Celju.

Medtem ko so v Anhovem v letu 2018 v zrak izpustili 993.520 kilogramov ogljikovega monoksida, je tovrstni izpust v celjski sežigalnici znašal 1261 kilogramov; pri organskih spojinah, izraženih kot skupni organski ogljik, je razmerje 103.384 kilogramov (Anhovo) proti 104 kilogramom (Celje); dušikovih oksidov je Salonit izpustil v zrak 1.491.000 kilogramov, celjska sežigalnica pa 25.604 ... V Anhovem je med drugim šlo v zrak in od tam v pljuča zaposlenih in tamkajšnjih prebivalcev še 2610 kilogramov benzena, 60 kilogramov živega srebra in njegovih spojin, 56 kilogramov bakra in njegovih spojin ter deset kilogramov svinca in njegovih spojin, medtem ko v Celju izpustov teh nevarnih onesnažil ni bilo.

Če pri nevarnem benzenu primerjamo izpuste med Salonitom Anhovo in v javnosti še enim dobro poznanim onesnaževalcem, cementarno Lafarge, je tudi v tem primeru razmerje pravzaprav neverjetno. V Sloveniji je v letih od 2013 do 2018 devet tovarn oziroma proizvodnih obratov v zrak spustilo 45.796 kilogramov benzena, od tega Salonit 18.750 kilogramov (41 odstotkov), Lafarge pa 2791 kilogramov (6-odstotni delež).

Tudi zaradi tega so člani skupščine zdravniške zbornice odločevalce pred nekaj dnevi pozvali, naj v prihodnje pri določanju dopustnih mejnih vrednosti za vsakršno obremenitev okolja izhajajo iz zdravja ljudi – in te mejne vrednosti določijo za vse prebivalce enako, kajti zagotavljanje bivanja v zdravem okolju mora biti enako za vse, neodvisno od kraja bivanja.

Pri tem zdravniki posebej izpostavljajo sežigalnice in sosežigalnice odpadkov, ki predstavljajo veliko tveganje za zdravje ljudi – in za katere so zdaj določene različne mejne vrednosti, postavljene »po meri« njihovega povzročitelja. Po zdaj veljavni zakonodaji so pri sosežigu odpadkov že zdaj dovoljene večje emisije škodljivih snovi kot pri sežigu, v načrtu pa je še nadaljnje povečanje teh količin, pri čemer velja opozoriti, da ima Salonit že zdaj dovoljen dva- do petkrat večji izpust določenih nevarnih snovi.

Nevzdržen je način, po katerem veljavna zakonodaja določa mejne vrednosti domnevno še varnih izpustov – izvajanje meritev je namreč prepuščeno kar onesnaževalcem. Ti izberejo »svojega« pooblaščenega izvajalca monitoringa, ki jim pove, kdaj bo izvajal meritve, zato takrat naprave, ki sicer iz dneva v dan v ozračje pošiljajo polutante, med njimi številne rakotvorne snovi, ne delujejo, vsaj ne tako kot ponavadi, so med drugim v razpravi poudarili zdravniki, člani zbornične skupščine. Seveda potem analiza opravljenih meritev pokaže, da je vse v mejah priporočil in zakonodajno opredeljenih določil – okoliško prebivalstvo pa še naprej zboleva za težkimi, usodnimi boleznimi.

V bližini Salonita je nekaj družin, v katerih so kar po trije sorojenci zboleli in umrli zaradi mezotelioma ali zaradi pljučnega raka. Kot v imenu iniciative zdravnikov z goriškega, članov zdravniškega društva, poudarja zdravnica Nevenka Mlinar, so v njihovi ambulanti splošne medicine v Desklah le še redki, ki jim država ni priznala poklicne bolezni zaradi azbesta, veliko pa je tudi rakavih obolenj, med katerimi je najpogostejši mezoteliom.

»Specifičnega zdravljenja za azbestne bolezni ne poznamo. Obolelim svetujemo zdrav način življenja, opustitev kajenja, cepljenje in bivanje v čistem okolju. Tukaj pa se zaplete,« kajti tudi po besedah Mlinarjeve je dokazano, da se pri sežiganju in sosežiganju odpadkov v ozračje sproščajo nevarne snovi, ki izrazito škodijo zdravju ljudi – to so PM10, PM2,5, ultrafini delci, dušikovi oksidi, žveplov dioksid, klorovodikova in fluorovodikova kislina, dioksini, furani, policiklični aromatski ogljikovodiki (PAH), težke kovine in radioaktivni izotopi.

Kdaj konec stisk prebivalcev tega dela Posočja?

O tem problemu so poglobljeno razpravljali tudi na zadnjem srečanju o kemijski varnosti, ki so ga organizatorji – sekcija za klinično toksikologijo Slovenskega zdravniškega društva ter Center za klinično toksikologijo in farmakologijo ljubljanskega UKC – posvetili prav predstavitvi vplivov sežiganja in sosežiganja odpadkov na okolje in zdravje. Strokovnjaki, ki proučujejo posledice tovrstnega škodljivega početja, so si edini, da preprosto ni dovolj podatkov, na podlagi katerih bi kdorkoli lahko trdil, da je katerakoli sežigalnica varna, »zato je lokalno prebivalstvo upravičeno zaskrbljeno«.

Samo v letu 2018 naj bi Salonit izpustil v zrak 102,7 tone organskih spojin TOC (policiklični aromatski ogljikovodiki, benzen, toksin, furani ...), 973 ton ogljikovega monoksida, 7,5 tone žveplovega dioksida, 1491 ton dušikovih oksidov in 6,6 tone prahu. Ker gre za ogromne količine snovi, ki bodo vplivale na zdravje ljudi, zdravniki odločno zahtevajo drugačen pristop, drugačne uredbe in bistveno drugačno, zdravju prijaznejšo zakonodajo, ki ne bo več dovoljevala takšnega ogrožanja zdravja. 

Poziv zdravnikov širše goriške regije in skupščine zdravniške zbornice, naslovljen na državne organe, ki odločajo o posegih v okolje, ima na svoji spletni strani objavljeno tudi društvo za naravovarstvo in okoljevarstvo Eko Anhovo in dolina Soče. To si – tako kot, denimo, društvo Eko krog – prizadeva za odpravo okolju in zdravju škodljivih praks in zakonodajnih določb, ki so bolj prilagojene interesom profita kot skrbi za zdravje slovenstva.

Kako napraviti konec že videnemu v okoljsko-zdravstveni sagi

Ob tem se velja spomniti tudi na lani pogoreli Fragmat v Podskrajniku, kjer so meritve prav tako pokazale, da škodljive in kancerogene snovi, ki jih je med požarom in po njem veter odnašal daleč proč, niso toliko onesnažile okolja, da bi odsvetovali uživanje vrtnin. Domačini, ki so v pogovorih za Zdravstveniportal.si izrazili zaskrbljenost zaradi posledic (gorenje in ostanki zgorele fotovoltaike, aluminija, številnih drugih kancerogenih snovi ...), so na poglobljene odgovore odgovornih in celovite, prepričljive meritve čakali zaman.

Dokler ustrezne institucije ne bodo začele ukrepati v dobro zdravja in stopile na prste industrijam – vsem tistim, ki uničujejo zdravje, istočasno pa se hvalijo z naložbami v zdravje in okolje –, se pri nas kaj dosti ne bo spremenilo, vsaj ne na bolje. Kajti pri sežiganju odpadkov se, kot opozarja društvo Eko Anhovo in dolina Soča, sproščajo številne izjemno strupene snovi, med njimi dioksini; ti so ena izmed najškodljivejših spojin, ki jih pozna človeštvo, saj so kar 11.000-krat bolj strupeni kot natrijev cianid. Povzročajo raka na rodilih in poškodbe vseh organov, najbolj pa škodijo otrokom, kajti mama v času nosečnosti in dojenja zaradi biomagnifikacije toksinov na otroka prenese koncentracijo dioksinov, ki je kar desetkrat večja od tiste, ki jo ima v svojem organizmu.

To je le eden iz množice razlogov, ki govorijo v prid podpori tovrstnim civilnim pobudam, kajti le tako bomo poskrbeli, da bo življenje pri nas (p)ostalo zdravo in prijetno. Eden od ključnih vzvodov za doseganje tega cilja je pravilno ukrepanje na tem področju, z odpravo nedopustnih sistemskih rešitev, ki s ščitenjem napačnih načel ubijajo ne le zdravega duha, ampak tudi fizis slovenstva.

Vir podatkov, uporabljenih v članku, tabelah in grafih, je predavanje zdravnice Mirjam Bizjak Velikonja z naslovom Zdravstvena in okoljska problematika v področju srednje Soške doline, ki ga je imela na januarski skupščini zdravniške zbornice; izračuni temeljijo na poročilih in podatkih republiške agencije za okolje, NIJZ, državnega registra raka ter Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa. 

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.