Ukrepi

Sosežig odpadkov: sklepi poslancev medli, minister za okolje neprepričljiv, iskanje možnosti za boljše življenje prebivalcev srednje Soške doline pa se v tej tragični onesnaževalski zgodbi nadaljuje še odločneje

Sedem ur je trajala včerajšnja seja, na kateri so se poslanci, člani dveh matičnih odborov – za zdravstvo ter za infrastrukturo, okolje in prostor –, do poznih večernih ur seznanjali z nedopustnimi razmerami, ki vplivajo na življenje prebivalcev srednje Soške doline. Ti so že dolgo zaznamovani z azbestno dediščino, ki je na tem delu Slovenije pustila 100-krat močnejši odtis kot na ostalih. Zgodba nekdaj lepe, danes pa tako zelo onesnažene doline, ki ima rdečo nit v preštevanju obolelih za rakom in umrlih, pa je začela v zadnjem času dobivati epilog s sežigom in sosežigom odpadkov, v pretežni meri uvoženih iz tujine, ki ga Salonit Anhovo želi v prihodnje še povečati. Ne le domačini, tudi zdravniki, ki se jim takšen odnos do pomembnega dela slovenstva zdi nedopusten, neetičen in povsem nevzdržen, so se odločili spremeniti tok te zgodbe. O tem je včeraj tekla beseda.

Skrb za čisto okolje

Zakaj 314 zdravnikov odločno zahteva hitre in učinkovite ukrepe za zaščito srednje Soške doline, v kateri ljudje zbolevajo in umirajo zaradi izpustov Salonitove (so)sežigalnice

»V naši ambulanti ima večina pacientov priznano poklicno bolezen zaradi azbesta, v zadnjih 20 letih jih je 82 zbolelo za mezoteliomom, zelo agresivnim rakom pljučne ali trebušne mrene, pri katerem je preživetje kljub sodobnemu zdravljenju krajše od 18 mesecev. Če bi bila naša ambulanta taka kot povprečna slovenska ambulanta, bi v teh letih omenjeno diagnozo dobil en sam bolnik. In če bi odgovorni ob spoznanjih o škodljivosti azbesta ravnali etično, ne bi prišlo do tako grozljivih posledic in po nepotrebnem izgubljenih življenj, pri čemer naj poudarim, da za mezoteliomom zbolevajo tudi mnogi domačini, ki nikoli niso bili zaposleni v Salonitu,« poudarja Nevenka Mlinar, ki kot zdravnica splošne medicine dela v Desklah, v nekdanji obratni ambulanti tovarne Salonit Anhovo, ki je zdaj v lasti Italijanov in Avstrijcev. Ker Mlinarjeva ne želi dopustiti nadaljevanja omenjene zgodbe, v kateri sicer ni več izdelovanja azbest-cementnih izdelkov, se pa iz Salonitovega dimnika še vedno kadi, zaradi sežiganja oziroma sosežiganja odpadkov, med katerimi je le slaba tretjina slovenskih, se je skupaj s stanovskimi kolegi, ki skrbijo za zdravje prebivalcev širše goriške regije, odločila za ukrepanje.

Skrb za čisto okolje

(So)sežigalnica Salonita Anhovo ne povzroča le okoljske katastrofe, ampak dobesedno ubija tamkajšnje prebivalstvo – zato apel zdravnikov proti zakonsko dopuščenemu umiranju na obroke

Čeprav je (na splošno gledano) življenje v Sloveniji privilegij, vsaj kar se tiče tega, v kako lepem in raznolikem okolju bivamo, pa je po drugi strani odnos države do okolja in do prebivalstva nevzdržno mačehovski. To potrjuje tudi veljavna zakonodaja, ki z zelo blagimi omejitvami industriji dopušča nedopustno onesnaževanje okolja in uničevanje zdravja. Konkreten primer je Salonit Anhovo, kjer so do leta 1996 proizvajali azbest-cementne izdelke, medtem ko zadnjih 18 let deluje kot cementarna z dovoljenjem za sežiganje in sosežiganje odpadkov, tudi nevarnih, ki jih podjetje v pretežnem deležu uvaža iz Italije in Avstrije. Posledice so katastrofalne: na tem območju Slovenije zaradi enormnega onesnaževanja okolja in posledičnih obolenj, pa naj gre za mezoteliom ali za pljučni rak, za rake drugih organov, azbestozo ali za plevralne plake, dokazano ugasne največ življenj. To potrjujejo tudi v nadaljevanju članka objavljeni podatki.